Jedro

Prvostopno sodišče je (prvo) odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek z napotki, ki pa bi bili za toženo stranko obvezni le v primeru, če bi tudi pri novem odločanju svojo odločitev oprla na isto dejansko in pravno podlago.

Izrek

Pritožbi se ugodi,izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) ugodilo tožbi tožnikov, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 17.1.2006 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena, v povezavi z 2. in 5. alineo 36. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003-UPB1) zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo v roku štiriindvajsetih ur od pravnomočno končanega postopka.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka odločila v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 2052/2005-6 z dne 16.11.2005, ki je postala pravnomočna dne 12.1.2006. Z navedeno sodbo je sodišče odpravilo odločbo tožene stranke (z dne 11.8.2005), s katero je ta kot očitno neutemeljene zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji, ter dalo napotke toženi stranki, da v ponovnem postopku zasliši tožnike in oceni predlagane dokaze ter tožnikom predoči podatke, ki jih je pridobila na podlagi mednarodnih poročil, na katere je tudi oprla svojo odločitev. Sodišče je kot preuranjen ocenilo zaključek tožene stranke, da tožnikom v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje v smislu 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Po presoji prvostopnega sodišča bi v obravnavanem primeru tožena stranka morala na podlagi 3. odstavka 60. člena ZUS v ponovnem postopku po pravnomočni sodbi upoštevati pravno mnenje sodišča in njegova stališča, ki se tičejo postopka. Tožena stranka pa v ponovnem postopku ni sledila napotkom sodišča v navedeni pravnomočni sodbi, zato je po presoji sodišča prve stopnje utemeljen tožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka, ker tožena stranka v obravnavani sporni zadevi ni ravnala v skladu z odločbo 3. odstavka 60. člena ZUS. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka po presoji prvostopnega sodišča slediti tako napotkom sodišča v pravnomočni sodbi, št. U 2052/2005-6, kot v tej sodbi.

Tožena stranka s pritožbo izpodbija sodbo prvostopnega sodišča zaradi vseh razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Navaja, da je v ponovnem postopku svojo odločitev oprla na 1. alineo 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. in 5. alineo 36. člena ZAzil, zato je neutemeljeno sklicevanje sodišča na pravnomočno sodbo, št. U 2052/2005-6, ki je temeljila na 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. Sodišče bi moralo presojati zakonitost izpodbijane odločbe z vidika zlorabe postopka. Za očitno neutemeljenost prošnje za azil je namreč dovolj, da je izpolnjen zgolj eden izmed razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Ker sodišče sploh ni ugotavljalo zakonitost izpodbijane odločbe z vidika zlorabe azilnega postopka, izpodbijana sodba ni zakonita. V postopku je utemeljeno ugotovila, da so tožniki z vložitvijo prošenj za azil zlorabili azilni postopek, in sicer z lažno predstavitvijo razlogov za azil in ker so bile prošnje za azil vložene z namenom odložitve prisilne odstranitve iz države. Tožniki so zlorabili azilni postopek v smislu 5. alinee 36. člena ZAzil, saj so namero za priznanje azila v Republiki Sloveniji izrazili šele po treh dneh, ko so bili nastanjeni v Centru za tujce, potem, ko so jih na podlagi Uredbe Sveta (ES), št. 343/2003 z dne 18.2.2003, vrnili iz Nemčije. To dokazuje, da so (drugo) prošnjo za azil podali z namenom, da se prepreči njihova prisilna odstranitev iz Republike Slovenije. Tako je Vrhovno sodišče RS odločalo v številnih sodbah (I Up 88/2006, I Up 184/2006, I Up 206/2006). Tožniki so tudi lažno predstavili razloge za azil, na katere se sklicujejo (2. alinea 36. člena ZAzil). Meni, da upravičeno ugotavlja, da če bi bili tožniki v matični državi resnično preganjani, ne bi dne 24.3.2005 podali izjave, s katerimi so "prostovoljno in brez kakšnega pritiska odstopili od (prve) prošnje za azil z dne 15.2.2005. Navedbe tožnikov, da so odstopili od prve prošnje za azil zaradi nekega mladoletnega prosilca za azil iz Azilnega doma v L., ki je grozil, da si bo prerezal žile, če ne gre njihova hčerka z njim na zmenek, se toženi stranki ne zdijo sprejemljive. Ne glede na to, da se zdi toženi stranki nenavadno, da se družina boji mladoletnega prosilca za azil, bi tožniki takšne grožnje lahko prijavili varnostni službi v Azilnem domu. Lažna predstavitev razlogov za azil je razvidna tudi iz drugih neskladij med izjavami tožnikov (prošnje za azil z dne 15.2.2005 in 6.7.2005, policijska depeša z dne 2.7.2005, sodba z dne 2.7.2005), ki jih je tožena stranka podrobno obrazložila v izpodbijani odločbi. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi ter potrdi izpodbijano odločbo tožene stranke. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna in ni zakonita.

Prvostopno sodišče je v obravnavani zadevi zmotno presodilo izpodbijano odločbo tožene stranke, ki jo je ta izdala v ponovljenem postopku po pravnomočni sodbi prvostopnega sodišča (U 2052/2005-6 z dne 16.11.2005), ko je ocenilo, da tožena stranka v ponovljenem postopku ni upoštevala pravnega mnenja in stališča glede postopka, ki ga je zavzelo v tej sodbi (3. odstavek 60. člena ZUS). Pri tem je prvostopno sodišče, prezrlo, da tožena stranka v ponovljenem postopku svoje odločitve ni oprla na isto dejansko in pravno podlago, kot je temeljila odločitev v njeni prvi odločbi. V prvi odločitvi je, kot v pritožbi pravilno navaja tožena stranka, svojo odločitev oprla na to, da tožnikom v njihovi izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil), pri čemer je pri svoji odločitvi upoštevala tudi mednarodna poročila o stanju v izvorni državi tožnikov, tožnikov pa s temi poročili pred izdajo svoje odločbe ni seznanila. Sodišče je to (prvo) odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek z napotki, ki pa bi bili za toženo stranko obvezni le v primeru, če bi tudi pri novem odločanju svojo odločitev oprla na isto dejansko in pravno podlago. V ponovljenem postopku in v odločbi, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, pa tožena stranka ne omenja več poročil o stanju v izvorni državi in svoje presoje, da gre za očitno neutemeljeno prošnjo za azil, ne utemeljuje več z okoliščinami, ki jih je navajala v prejšnji odločbi, ko je ugotovila, da tožniki v izvorni državi niso preganjani, temveč z okoliščinami, ki so relevantne za odločanje po 1. alinei 2. odstavka 35. člena v povezavi s 2. in 5. točko 36. člena ZAzil. Ugotovila je, da so tožniki namero za vložitev prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji vložili šele po treh dneh bivanja v Centru za tujce, kjer so bili nastanjeni z namenom, da bodo odstranjeni iz Republike Slovenije (sodba Okrajnega sodišča v K. z dne 2.7.2005) in ocenila, da gre v tem primeru za zavajanje oziroma zlorabo azilnega postopka, ker so tožniki lažno predstavili razloge, na katere so se sklicevali ter vložili prošnje za azil z namenom, da bi odložili prisilno odstranitev iz države.

Glede na navedeno po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče ni imelo podlage v določbah 60. člena ZUS, da je izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo, ker da ta pri njeni izdaji ni upoštevala njegovih pravnih mnenj in stališč glede postopka, ki jih je navedlo v prvotni sodbi. Prvostopno sodišče bi moralo namreč presojati izpodbijano odločbo tožene stranke po vsebini, ker pa tega ni storilo, je bistveno kršilo pravila postopka (3. odstavek 72. člena ZUS v povezavi z 14. točko 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku), zaradi česar se sodbe prvostopnega sodišča ne da preizkusiti. To pa je razlog, zaradi katerega je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča razveljavilo in jo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek. V novem postopku bo moralo prvostopno sodišče presojati zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke po vsebini.