Jedro

Breme, da izkaže neenotnost sodne prakse, ki zahteva odločanje Vrhovnega sodišča, je na predlagateljici. Vendar iz navedb v predlogu ne izhaja, da bi bilo sprejeto drugačno (neenotno) stališče v zadevah, ki so v dejanskem in pravnem pogledu primerljive z obravnavano.

Izrek

Predlog za dopustitev revizije se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tržnega inšpektorata, št. 0610-1805/2019-8 z dne 26. 4. 2019 (v zvezi z odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, št. 0211-11/2019-4-MD z dne 11. 7. 2019). Z navedeno odločbo je tržni inšpektorat na podlagi druge alineje prvega odstavka 72. člena Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) tožeči stranki prepovedal sklepanje naročniških pogodb s potrošniki, ker je pri sklepanju pogodb uporabljala nepošten pogodbeni pogoj iz 1.4 in 2.4 Pojasnil k prilogi pogodbe o vzpostavitvi naročniškega razmerja in aneksom k tej pogodbi (v nadaljevanju Pojasnil). Ta določa, da "prenehanje naročniškega razmerja zaradi odpovedi predstavlja kršitev obveznosti naročnika, zato je naročnik A. dolžan povrniti sorazmerni del ugodnosti, ki jo je prejel bodisi ob sklenitvi (npr. subvencionirana priključnina, …) bodisi v določenem obdobju (npr. razlika med redno in akcijsko ceno storitve, popusti na storitve)." Tožeča stranka je namreč v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja zaračunavala sorazmerni del (znesek) prejete ugodnosti (razliko med redno in akcijsko ceno naročnine) tudi potrošnikom, ki so odstopili od pogodbe zaradi enostranske spremembe pogodbenih pogojev.

2. V obrazložitvi izpodbijane pravnomočne sodbe je Upravno sodišče pritrdilo stališču upravnih organov, da določili 1.4 in 2.4 Pojasnil po svoji vsebini pomenita pogodbeno kazen (247. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). V nasprotju z drugim odstavkom 129. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanju ZEKom-1) namreč naročnikov odstop zaradi enostranske spremembe pogodbenih pogojev opredeljujeta kot kršitev pogodbe in zato pomenita nepošten pogodbeni pogoj (24. člen ZVPot). Sklicevalo se je tudi na šesti odstavek 105. člena Direktive (EU) 2018/1972,1 po katerem naročnik, ki ima pravico odpovedati pogodbo, ne plača nadomestila, razen za subvencionirano terminalsko opremo, ki jo obdrži. 3. Tožnica je na Vrhovno sodišče vložila predlog za dopustitev revizije po 367. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 in predlagala, naj dopusti revizijo zaradi pomembnega pravnega vprašanja, ali določilo Pojasnil, ki naročniku v primeru njegovega predčasnega odstopa zaradi spremembe pogodbenih pogojev s strani operaterja, nalaga obveznost povrnitve sorazmernega dela prejeta ugodnosti, pomeni nedovoljeno pogodbeno kazen v smislu drugega odstavka 129. člena ZEKom-1 in s tem nepošten pogodbeni pogoj (23. in 24. člen ZVPot).

4. Predlog ni popoln.

5. Predlog za dopustitev revizije zaradi svoje narave (tj. zagotovitve enotne sodne prakse oziroma razvoja prava prek sodne prakse) od strank zahteva pravno skrbno in natančno ter konkretno utemeljitev. Osrednji del predloga za dopustitev revizije je obveznost predlagatelja, da v njem natančno in konkretno navede sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazloži, zakaj je sodišče to vprašanje rešilo nezakonito. Zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse (četrti odstavek 367.b člena ZPP, ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1). V tem delu so zakonske zahteve do strank bistveno strožje kot v primeru revizije same. Če predlagatelj tej zahtevi ne zadosti, Vrhovno sodišče predloga vsebinsko ne presoja, temveč ga v skladu s šestim odstavkom 367.b člena ZPP zavrže.2

6. Zakon torej postavlja stroge formalne pogoje (zahteve po obveznih sestavnih) za dopustitev, ki jim predlagateljica ni zadostila. V predlogu je namreč izostala natančna in konkretna navedba okoliščin, ki bi kazale na pomembnost spornega pravnega vprašanja za pravni red v celoti. Predlagateljica sicer v predlogu navaja, da je odločanje Vrhovnega sodišča potrebno zaradi poenotenja neenotne sodne prakse Upravnega sodišča, pri čemer se sklicuje na sodbi I U 256/2017-12 in I U 2402/2018-8 (ter poudarja, da vprašanje zadeva širok krog naročnikov). Breme, da izkaže neenotnost sodne prakse, ki zahteva odločanje Vrhovnega sodišča, je na predlagateljici. Vendar iz navedb v predlogu ne izhaja, da bi bilo sprejeto drugačno (neenotno) stališče v zadevah, ki so v dejanskem in pravnem pogledu primerljive z obravnavano. Iz predloga namreč dejansko stanje in pravno stališče v zadevi I U 2402/2018-8 sploh ni razvidno.3 Glede zadeve I U 256/2017-12 pa tožnica le pavšalno navaja, da naj bi bilo dejansko stanje primerljivo, česar na podlagi njenih navedb v predlogu ni mogoče preveriti. Iz citirane zadeve je namreč razbrati, da obravnava drugačno dejansko situacijo, in sicer vrnitev ugodnosti v primeru prejete terminalske opreme (tj. prejetega GSM aparata po akcijski ceni) na podlagi četrtega odstavka 129. člena ZEKom-1. Nenazadnje obstaja tudi ustaljena sodna praksa Višjega sodišča, po kateri dolžnost plačila sorazmernega dela ugodnosti v primeru predčasne odpovedi naročniškega razmerja predstavlja pogodbeno kazen, do katere se predlagateljica ne opredeli.4 Glede na navedeno je zatrjevanje neenotne sodne prakse presplošno (neobrazloženo in pavšalno) in zahtevi iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP ne zadosti.5 Nepopolnost predloga pa onemogoča presojo objektivnega pomena zastavljenega vprašanja glede na kriterije iz 367.a člena ZPP.

7. V predlogu se tožnica sklicuje tudi na 20. člen Direktive 2002/22/ES,6 vendar vprašanja v zvezi s tem ne postavi. Po četrtem odstavku 1. člena Direktive 2009/136/ES7 (ki je spremenila Direktivo 2002/22/ES in ki je bila z ZEKom-1 implementirana) se njene določbe, ki urejajo pravice končnih uporabnikov, uporabljajo brez poseganja v predpise Skupnosti o varstvu potrošnikov, zlasti v direktivi 93/13/EGS in 97/7/ES, in brez poseganja v nacionalne predpise, ki so v skladu z zakonodajo Skupnosti. Direktive 2002/22/ES torej ne posega v določbe o varstvu potrošnikov, pri čemer je po sodni praksi Sodišča EU namen določb IV poglavja te Direktive (v katero sodi tudi njen 20. člen) prav varstvo interesov in pravic končnih uporabnikov.8

8. Glede na navedeno in ker predlog tožeče stranke s pavšalnimi trditvami o neenotnosti sodne prakse, ki naj bi zahtevala odločanje Vrhovnega sodišča, ne izpolnjuje strogih zahtev po obveznih sestavinah iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP je Vrhovno sodišče nepopoln predlog tožeče stranke na podlagi šestega odstavka 367.b člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) zavrglo.

1 Direktiva (EU) 2018/1972 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (prenovitev). 2 Enako sklepa Vrhovnega sodišča RS II DoR 81/2018 z dne 7. 6. 2018 in II DoR 201/2015 z dne 20. 8. 2015. 3 Citirana zadeva pa potrjuje stališče izpodbijane sodbe, in sicer da so v primeru odpovedi zaradi enostranske spremembe pogojev, stroški prejetih ugodnosti (popust za naročnino) strošek odpovedi naročniškega razmerja, ki ga mora nositi operater. 4 Primerjaj odločbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1214/2012 z dne 21. 11. 2012 (8 in 9 tč.), I Cp 2413/2018 z dne 5. 4. 2019 (8. in 7. tč.), II Cp 1956/2012 z dne 12. 12. 2012 (7 tč.) in I Cp 2877/2012 z dne 8. 5. 2013 (9. tč.). Enako odločba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 753/2018 z dne 17. 10. 2018 (12. tč.) in Višjega sodišča v Celju Cp 1418/2006 z dne 6. 6. 2007. 5 Podobno sklep Vrhovnega sodišča X DoR 312/2020 z dne 18. 11. 2020. 6 Direktiva 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah). 7 Direktiva 2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o spremembah Direktive 2002/22/ES o univerzalnih storitvah in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami, Direktive 2002/58/ES o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij in Uredbe (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov. 8 Glej zadevo C-326/14, 21. tč.