Jedro

Ker postopek za izročitev obdolženega ali obsojenega tujca, urejen v členih od 521 do 537 ZKP, ni kazenski postopek, zahteva za varstvo zakonitosti, vložena zoper pravnomočni sklep o zavrženju zahteve za obnovo tega postopka, ni dovoljena (1. odstavek 420. člena v zvezi z 2. odstavkom 423. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega V.A. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

S sklepom z dne 10.10.2001 je senat Okrožnega sodišča v Krškem zavrgel predlog za obnovo postopka za izročitev osumljenega V.A. Ruski Federaciji kot nedovoljen. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 25.10.2001 pritožbo zagovornika osumljenega V.A. zavrnilo kot neutemeljeno.

Zagovornik osumljenega V.A., odvetnik B.Ž. iz L., je dne 16.11.2001 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti. Uvodoma navaja, da jo vlaga v skladu z določbo 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi zahtevi za obnovo in dovoli obnovo postopka, podrejeno da razveljavi sklep Višjega sodišča v Ljubljani in zadevo vrne temu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. Predlaga tudi, da na podlagi določbe 3. odstavka 422. člena ZKP Vrhovno sodišče odloži izvršitev pravnomočne sodne odločbe Okrožnega sodišča v Krškem, s katero je odločilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev osumljenega V.A. Ruski federaciji.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže kot nedovoljeno. Po 1. odstavku 420. člena ZKP je zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku, dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Postopka izročitve osumljenca drugi državi ni mogoče enačiti s kazenskim postopkom, temveč gre za poseben postopek, v katerem se ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za izročitev drugi državi. V tem posebnem postopku se ne odloča o stvari sami niti se ne ugotavlja dejansko stanje, zato tega postopka ni mogoče opredeliti kot kazenskega postopka. Iz tega razloga vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljena, saj ne gre za pravnomočno končan kazenski postopek, kot to določa 1. odstavek 420. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

1. odstavek 420. člena ZKP določa, da se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Postopek za izročitev obdolženega ali obsojenega tujca je urejen v Zakonu o kazenskem postopku v XXXI.

poglavju v določbah od 521. člena do 537. člena. To je poseben postopek, namenjen ugotavljanju pogojev za izročitev tujega državljana tuji državi na njeno prošnjo. V tem postopku se sodišče ne ukvarja z vprašanji, ki so povezana z ugotavljanjem dejanskega stanja in tudi ne odloča o zadevi meritorno. Zato tega postopka ni mogoče enačiti s kazenskim postopkom, temveč ga je treba po njegovi vsebinski ureditvi šteti kot posebno obliko mednarodne pravne pomoči, ki je predpisana v navedenih določbah. V izpodbijanih sklepih sta zato tudi nižji sodišči pravilno zaključili, da izročitveni postopek ni kazenski postopek, in da zaradi tega zoper odločitev, s katero sodišče odloči o prošnji tuje države za izročitev, ni mogoče vložiti zahtevo za obnovo takšnega postopka. Navedeni razlogi tudi nasprotujejo vložitvi zahteve za varstvo zakonitosti zoper izpodbijani pravnomočni sklep. Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornika osumljenega V.A. zavrglo kot nedovoljeno (2. odstavek 423. člena ZKP).