Jedro

Predlog se v delu, ki se nanaša na peto do deseto vprašaje, zavrže, sicer pa zavrne.

Izrek

Predlog se v delu, ki se nanaša na peto do deseto vprašanja, zavrže, sicer pa zavrne.

Obrazložitev

1.Tožnika sta s toženko 16. 4. 2007 sklenila pogodbo o potrošniškem hipotekarnem kreditu v višini 110.000 CHF z dobo vračanja 156 mesecev, in sicer tožnik kot kreditojemalec, tožnica pa kot porokinja in zastaviteljica. S tožbo sta zahtevala ugotovitev ničnosti notarskega zapisa pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko, ugotovitev neveljavnosti vknjižbe te hipoteke, njen izbris iz zemljiške knjige ter plačilo 40.840,44 EUR, podredno pa razveljavitev pogodbe in plačilo.

2.Sodišče prve stopnje je z delno sodbo ugotovilo ničnost notarskega zapisa in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve ter neveljavnost vknjižbe hipoteke. Odločilo je še, da se hipoteka izbriše iz zemljiške knjige.

3.Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4.Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila predlog za dopustitev revizije glede naslednjih vprašanj:

1.Ali je materialnopravno pravilna odločitev sodišča druge stopnje, da je v primeru ugotovljene nepoštenosti pogodbenega pogoja nična celotna kreditna pogodba, ki tak nepošten pogoj vsebuje?

2.Ali je sodišče materialno pravo uporabilo napačno, ker bi moralo v konkretni zadevi uporabiti institut delne ničnosti?

3.Če je valutna klavzula razglašena za nepošteno, ali lahko sodišče namesto nje vključi nadomestno določbo (npr. fiksacijo na EUR in uporabo povprečne obrestne mere, ki so jo banke v relevantnem obdobju uporabljale na trgu pri potrošniškem hipotekarnem kreditiranju)?

4.Ali je bila presoja sodišča druge stopnje glede znatnega neravnotežja pravilna, glede na to, da sodišče ni ugotavljalo dejanskega povišanja povprečnega obroka kredita, pač pa je izhajalo iz pavšalne ugotovitve, da se je nekonkretiziran mesečni obrok v EUR v času pogodbe povišal za 35 %?

5.Ali je bilo sodišče druge stopnje v konkretnem primeru - zaradi bistvenih sprememb relevantne sodne prakse glede zastaranja - dolžno izvesti pritožbeno obravnavo oziroma dolžno pravdni stranki pozvati, da se izjavita o spremenjeni razlagi materialnega prava in v zvezi s tem podata tudi nova dejstva in dokaze, ki so glede na spremenjeno vsebino materialnega prava relevantni za zastaranje, oziroma ali bi moralo pravdni stranki povabiti na sejo?

6.Ali je sodišče druge stopnje kršilo 355. člen ZPP, ko glede na spremenjeno sodno prakso glede zastaranja zadeve ni vrnilo v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču, niti ni razpisalo naroka, niti ni stranke pozvalo k dopolnitvi trditvene podlage in dokaznih predlogov, ki so postali relevantni šele s spremenjeno sodno prakso?

7.Ali je materialnopravno pravilno izhodišče višjega sodišča, da se lahko potrošnik šele od dneva, ko zatrjuje, da naj bi se oglasil pri odvetniku, ne glede na vse ostale okoliščine primera, zaveda dejanskih in pravnih posledic za uveljavljanje svojega zahtevka?

8.Ali je materialnopravno pravilno izhodišče višjega sodišča, da se zastaralni rok 5 let za zastaranje kondikcijskega zahtevka iz kreditne pogodbe v CHF podaljšuje še za 4 mesece, z argumentacijo, da je čas štirih mesecev, šteto od velikega skoka vrednosti CHF (v januarju 2015) premalo za razmislek, da bi kreditojemalec lahko ozavestil, da je nepričakovano povišanje njegovih obveznosti posledica kršitve dolžnostnega ravnanja toženke, in da bi lahko spoznal, da se takšno ravnanje lahko odrazi v ničnosti kreditne pogodbe?

9.Ali je materialnopravno pravilno izhodišče sodišča druge stopnje, da se vse do takrat dokler kreditojemalec ne vrne več kredita, kot je na podlagi kreditne pogodbe od banke prejel, oboje preračunano v EUR, kondikcijski zahtevek kreditojemalca kot posledica ničnosti še ne rodi, in tudi če bi kreditojemalec že pred tem vedel, da je pogodbeni pogoj nepošten in s tem kreditna pogodba nična, od njega ne bi bilo mogoče zahtevati, da od banke terja vračilo plačanih zneskov, in zastaranje kondikcijskega zahtevka pred tem trenutkom ne bi moglo začeti teči?

10.Ali je materialnopravno pravilno izhodišče sodišča druge stopnje, da se pri presoji vprašanja kdaj se kondikcijski zahtevek rodi, upošteva zgolj razlika med banki plačanim in od nje prejetim zneskom v domači valuti, brez upoštevanja kakršnegakoli nadomestila banki za posojeno glavnico kredita, in da se s tem v zvezi brez pravne podlage enostransko opravi predhodno saldiranje medsebojnih terjatev in je rojstvo kondikcijskega zahtevka pogojeno z upoštevanjem predhodnega saldiranja?

11.Kakšna je pravna narava in teža vzročne zveze med morebitno pomanjkljivo izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti s strani banke (po sedanjih merilih) in odločitvijo potrošnika za sklenitev kreditne pogodbe v CHF, zlasti v primeru, ko je iz okoliščin primera razvidno, da je bila ključna motivacija potrošnika bistveno nižja obrestna mera v primerjavi s krediti v domači valuti in bi se za kredit v CHF odločil tudi ob podrobnejših pojasnilih o tveganjih?

12.Ali pojasnilna dolžnost banke lahko sega tako daleč, da nadomesti presojo tveganj, ki jih potrošnik sam prevzame pri prostovoljni izbiri cenejšega kredita v tuji valuti, če je imel možnost izbire kredita v EUR?

13.Ali vključitev klavzule zamenljivosti v kreditno pogodbo z valutno klavzulo vpliva na presojo vprašanja dobre vere banke ter vprašanja (ne)ravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank?

14.Ali je v primeru, ko je že v kreditni pogodbi zapisana možnost in pravica kreditojemalca, da kredit v CHF kadarkoli v obdobju kreditnega razmerja konvertira v kredit v EUR in ima torej možnost konverzijo izvesti v obdobju ugodnejšega valutnega tečaja oziroma ga predčasno poplača s kreditom v EUR (in kreditojemalca banka tudi aktivno obvešča o tej pravici in možnosti), valutno tveganje kreditojemalca resnično neomejeno, ali pa navedena možnost in pravica konverzije oz. predčasnega poplačila kredita pomeni sredstvo, ki je potrošniku (kreditojemalcu) na voljo za prenehanje uporabe naštetih pogojev (tj. da se izogne valutnemu tveganju v nadaljevanju pogodbenega razmerja)?

5.Predlog je delno nedovoljen in delno nepopoln, v preostalem pa neutemeljen.

6.Glede sedmega do desetega vprašanja predlog ni dovoljen, kajti o ugovoru zastaranja z izpodbijano sodbo ni bilo pravnomočno odločeno (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Kakršnokoli stališče o tem pravnem vprašanju zato ob odločanju o kondikcijskem zahtevku ne bi bilo pravno zavezujoče. Vrhovno sodišče je zato predlog v tem delu zavrglo.

7.Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati rešitev pravnega vprašanja, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse. V skladu s četrtim odstavkom 367.b člena ZPP mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito, pri čemer mora zatrjevane kršitve postopka opisati natančno in konkretno. Toženka peto in šesto vprašanje sicer zastavlja na zahtevani način, vendar pa kršitev določb postopka, na katere se ti vprašanji nanašata, v predlogu ne opisuje. Tako ne obrazloži, katere so tiste bistvene spremembe sodne prakse, zaradi katerih je bilo sodišče druge stopnje po njenem mnenju dolžno opraviti pritožbeno obravnavo oziroma stranki pozvati k izjavi, in ne pojasnjuje, zakaj naj bi sodišče ob obravnavanju njene pritožbe kršilo 355. člen ZPP. V predlogu obravnava izključno materialnopravno pravilnost stališč sodišč nižjih stopenj o zastaranju. Posledično tudi ne izkaže okoliščin, ki bi utemeljevale pomembnost zastavljenih vprašanj. Predlog glede petega in šestega vprašanj tako ne izpolnjuje zahtev iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP, zato ga je Vrhovno sodišče na podlagi šestega odstavka 367.b člena v tem delu zavrglo.

8.Glede preostalih vprašanj je Vrhovno sodišče ocenilo, da pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP niso izpolnjeni, zato je predlog v tem delu zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

9.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).