Jedro

Organ, ki v denacionalizacijskem postopku, obnovljenem po 9. točki 260. člena ZUP, ni izvedel nobenega dejanja in tako tožničini pravni prednici ni dal možnosti, da se pred izdajo odločbe kot zavezanka izjavi o pravno odločilnih dejstvih in dokazih, zlasti pa o ovirah za vračanje v naravi, je zagrešil v tožbi očitano absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, delna odločba Upravne enote Piran, št. 351-839/2001-195 z dne 26. 6. 2007 in odločba Ministrstva za okolje in prostor RS, št. 4904-60/2007/61 z dne 5. 8. 2010 se odpravita in se zadeva vrne upravnemu organu prve stopnje v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v višini 420 EUR v roku 15 dni po prejemu sodbe, po izteku roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Zahteva prizadetih strank za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Piran je v obnovljenem postopku z izpodbijano delno odločbo navedeno v uvodu sodbe pod točko 1. odločila, da je zavezanec gospodarska družba A. d.d. dolžna v 15-tih dneh po pravnomočnosti odločbe v korist denacionalizacijskega upravičenca B.B. skrbniku za poseben primer izročiti v last in posest parc. št. 1828/5 k.o. C. v izmeri 1576 m2 (kot del nekdanje parc. št. 2943/3 k.o. D.), parc. št. 1828/73 k.o. C. v izmeri 40 m2 (kot del nekdanje parc. št. 2942 k.o. D.) in parc. št. 1828/74 k.o. C. v izmeri 192 m2 (kot del nekdanje parc. št. 2942 k.o. D.). Pod točko 2. je odločila, da Okrajno sodišče v Piranu po pravnomočnosti odločbe po uradni dolžnosti izvede spremembo zemljiškoknjižnega stanja na podlagi te odločbe. Pod točko 3. je odločila, da se za skrbnika za poseben primer imenuje E.E., katerega naloga je, da kot dober gospodar do zaključka zapuščinskega postopka po denacionalizacijskem upravičencu upravlja s premoženjem, ki je predmet izpodbijane odločbe. Pod točko 4. je odločila, da se z izpodbijano odločbo odpravi in nadomesti delna odločba št. 351-839/2001 z dne 29. 8. 2003 v prvi točki izreka v delu, ki se nanaša na vračilo parc. št. 1828/5, 1828/73 in 1828/74, vse k.o. C. Ministrstvo za okolje in prostor je na pritožbo tožeče stranke in prizadete stranke F.F. z izpodbijano odločbo št. 4904-60/2007/61 z dne 5. 8. 2010 izpodbijano delno odločbo upravnega organa prve stopnje odpravilo v točki 1. izreka in odločilo, da je zavezanec gospodarska družba A. d.d., oziroma njen pravni naslednik dolžan v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe v korist denacionalizacijskega upravičenca izročiti v last in posest nepremičnine parc. št. 1828/5 v izmeri 1576 m2, parc. št. 1828/73 v izmeri 40 m2 in parc. št. 1828/74 v izmeri 291 m2, vse vpisane v z.k. vložek št. 3490 k.o. C. kot last gospodarske družbe A. d.d., pod točko 2. pa odločilo, da v ostalem delu izpodbijana delna odločba upravnega organa prve stopnje ostane v veljavi.

Upravno sodišče Republike Slovenije, Oddelek v Novi Gorici je s svojo sodbo opr. št. III U 421/2010-10 z dne 4. 2. 2011 zavrnilo tožbo tožeče stranke A. d.d. zoper izpodbijani odločbi. Vrhovno sodišče RS je s svojim sklepom X Ips 150/2011 z dne 26. 9. 2012 ugodilo reviziji tožeče stranke A. d.d., navedeno sodbo Upravnega sodišča RS, oddelek v Novi Gorici razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje in odločbo upravnega organa druge stopnje iz razlogov nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilne uporabe materialnega prava. V tožbi navaja, da je bila v postopku storjena bistvena kršitev določb postopka zato, ker tožeča stranka ni bila v postopek vključena že od začetka denacionalizacijskega postopka, temveč šele kasneje, s tem pa so ji bile kratene njene pravice, saj ni mogla pravočasno navajati ugovorov, ki bi odločilno vplivali na odločitev v stvari. V postopku je bilo zaradi tega dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj ni bilo pravilno ugotovljeno, da se bo z vrnitvijo spornih parcel bistveno okrnila prostorska kompleksnost oziroma namen izrabe prostora in nepremičnin, ki so v lasti tožeče stranke, kar predstavlja oviro za vračilo v naravi iz 4. točke prvega odstavka 19. člena ZDen. Sporne parcele so nujno potrebne za obratovanje hotela G., kjer je stiska s parkirnimi prostori, zaradi česar je delovanje hotela bistveno okrnjeno in oteženo. V postopku je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, kar je tožena stranka zavrnila, zato je bilo dejansko stanje v tem delu nepravilno in nepopolno ugotovljeno, na tej podlagi pa tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Sodišču predlaga, da izpodbijana upravna akta odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadenih odločbah iz razlogov, ki so razvidni iz njune obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Prizadeta stranka, dedinja po pokojnem denacionalizacijskem upravičencu F.F. v odgovoru na tožbo navaja podatke o nacionalizaciji in parcelaciji spornih parcel ter odgovarja na ugovore, da spadajo parcele v hotelski kompleks z obrazložitvijo, da je tudi sama lastnica določenih parcel na območju, ki naj bi po zatrjevanju tožeče stranke spadalo v hotelski kompleks hotela G. K točki I. izreka: Tožba je utemeljena.

Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da sta bili izpodbijani odločbi izdani v postopku, ki je bil obnovljen na predlog pravne prednice tožeče stranke iz razlogov po 1. in 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Iz sklepa o dovolitvi obnove št. 351-839/2001-179 z dne 11. 5. 2007 izhaja, da je organ kot novo dejstvo in nov dokaz (obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP) štel pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. P 204/95 z dne 4. 9. 2003, ki je postala pravnomočna dne 12. 1. 2004, s katero je bila ugotovljena ničnost pogodbe o prenosu kmetijskih zemljišč in gozdov z dne 20. 9. 1995, ki sta jo v delu, ki se nanaša na obravnavane nepremičnine sklenili pravna prednica tožeče stranke in Republika Slovenija. Zaradi ničnosti navedene pogodbe ni prišlo do prenosa lastninske pravice na Republiko Slovenijo, zato je organ presodil, da gre pravni prednici tožeče stranke položaj stranke (zavezanke) je zato treba postopek obnoviti, ker pravni prednici tožeče stranke zaradi nevročitve delne odločbe z dne 29. 8. 2003 ni bila dana možnost udeležbe v postopku (obnovitveni razlog iz 9. točke 260. člena ZUP).

Kot izhaja iz 10. točke obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. X Ips 150/2011, je namen dovoljene obnove upravnega postopka po določbi 9. točke 260. člena ZUP treba razlagati v zvezi z 9. členom ZUP (načelo zaslišanja stranke), iz katerega izhaja, da je treba pred izdajo odločbe (tudi v obnovljenem postopku) stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (prvi odstavek) in da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek). To sicer ne pomeni, da mora organ v obnovljenem postopku ponoviti vse dokaze izvedene v prvotnem postopku, kar uveljavlja v tožbi tožeča stranka, mora pa organ stranki oziroma stranskemu udeležencu, ki mu v prvotnem postopku ni bil priznan takšen položaj, dati možnost, da se izjavi o vseh pravno odločilnih dejstvih in dokazih.

Iz upravnega spisa in izpodbijanih odločb izhaja, da tožeča stranka ni imela možnosti, da se pred izdajo odločbe v obnovljenem postopku kot denacionalizacijska zavezanka izjavi o vseh pravno odločilnih dejstvih in dokazih, zlasti pa o ovirah za vračanje premoženja v naravi. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da upravni organ v nasprotju z določbo 65. člena ZDen in 270. člena ZUP v obnovljenem postopku ni izvedel nobenega dejanja, saj ni opravil javne obravnave niti izdal novega poročila o dejanskem in pravnem stanju zadeve, niti ni kako drugače pravni prednici tožeče stranke dal možnosti, da se pred izdajo odločbe kot zavezanka izjavi o pravno odločilnih dejstvih in dokazih, zlasti pa o ovirah za vračanje v naravi. Navedeno ravnanje pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka in je bilo potrebno izpodbijani odločbi že iz tega razloga razveljaviti. V posledici tega pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Ker je sodišče že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov lahko ugotovilo, da samo ne more rešiti spora, ker v postopku niso bila upoštevana pravila postopka in so bila v bistvenih točkah dejstva nepopolno ugotovljeno, je tožbi ugodilo in je izpodbijano odločbo odpravilo po 3. in 2. točki prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponoven postopek, tako kot je to predlagala tožeča stranka.

K točki II. izreka: Izrek o stroških, ki jih je dolžna povrniti tožeči stranki tožena stranka temelji na določbi tretjega odstavka 35. člena ZUS-1, višina stroškov pa je bila odmerjena v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

K točki III. izreka: Stranska udeleženca v tem upravnem sporu nista uspela, zato niti po 25. členu ZUS-1 in niti po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na katerega napotuje za vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom 22. člen ZUS-1, do povračila stroškov nista upravičena.