Jedro

Mogoča je sprememba delodajalca tudi na podlagi prenosa določene dejavnosti od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika. Glede na to bi bil v okviru prenosa dela podjetja, ki ga kot razlog za spremembo delodajalca določa 1. odst. 73. čl. ZDR 2002, upošteven tudi prenos dejavnosti.

Ker v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakon odpovednega roka ne predvideva, prične izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi učinkovati z dnem, ko je pravilno vročena delavcu. Ker je tožnik podal zahtevo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi izredne odpovedi šele po vročitvi odpovedi, je ta zahteva podana prepozno, saj je odpoved pogodbe o zaposlitvi že začela učinkovati, zato niso nastopile posledice nasprotovanja odpovedi iz 1. odst. 85. člena ZDR 2002 (tj. zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi do poteka roka za sodno varstvo).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo primarni predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi se toženi stranki naložilo, da tožniku vzpostavi delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni dne 14.6.2001, ki je bila izredno odpovedana (izredna odpoved, datirana z dnem 16.5.2003), z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, pri čemer naj bi se v primeru kršitve te obveznosti toženi stranki izreklo denarno kazen v višini 20.000.000,00 SIT, ki se izterja po uradni dolžnosti, ta začasna odredba pa naj bi veljala do pravnomočne odločitve v predmetnem delovnem sporu. Poleg tega je zavrnilo tudi podrejeni predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, na podlagi katere naj bi bila dolžna tožena stranka tožniku do pravnomočne odločitve v predmetnem delovnem sporu izplačevati mesečno nadomestilo plače v neto znesku 181.089,00 SIT vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude ter o tem predložiti najkasneje do 20. dne v mesecu dokazilo tožniku in sodišču, v primeru neizpolnitve obveznosti pa bi se banki v korist tožnika odredilo, da vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec opravi rubež sredstev tožene stranke na njenem računu v znesku 181.089,00 SIT, povečanem za zakonite zamudne obresti od dneva zapadlosti do plačila s prenakazilom teh sredstev na račun tožnika.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. V pritožbi navaja, da je njegova terjatev verjetno izkazana, saj v konkretnem primeru ni šlo za prenos podjetja oziroma dela podjetja po 73. čl. ZDR. Tožnikovo delo ne predstavlja samostojne enote, temveč gre za povezano delo v okviru finančno računovodske službe tožene stranke. Po stališču pritožbe en delavec v nekaj stočlanskem kolektivu ne more predstavljati dela podjetja, zakon pa tudi ne govori o prenosu posameznih delovnih mest. V konkretnem primeru novi delodajalec ni le vstopil v obstoječe pogodbeno razmerje med tožnikom in toženo stranko. Po stališču pritožbe predstavlja ravnanje tožene stranke samovoljno ravnanje in grobo kršitev določb ZDR, z neizdajo začasne odredbe pa bi toženi stranki nastala nenadomestljiva škoda. Iz predloženega potrdila izhaja ogroženost tožnika in resnost njegove bolezni. Tožnik sicer poseduje nepremično premoženje, saj je skupaj z ženo solastnik stanovanja, vendar pa tega premoženja ni mogoče na hitro prodati. Če bi to stanovanje, ki po oceni sodišča prve stopnje predstavlja premoženje večje vrednosti, prodal, kot nakazuje sodišče prve stopnje, bi mu s tem nastala še večja škoda. Po drugi strani pa daje solastništvo nepremičnine toženi stranki jamstvo za poplačilo, če bi se izkazalo, da predlagana začasna odredba ni utemeljena.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99 in 96/2002) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na ugotovljeno dejansko stanje, ki izhaja iz listinske dokumentacije, pravilno uporabilo materialno pravo.

Temeljna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da sodišče lahko izda začasno odredbo za zavarovanje denarne terjatve kot tudi za zavarovanje nedenarne terjatve, je verjetna izkazanost vtoževane terjatve. Ta predpostavka mora biti izpolnjena tako v primeru, če sodišče izda začasne odredbe na predlog stranke po določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS št. 51/98 - 75/2002) kot tudi v primeru izdaje začasne odredbe na podlagi 1. odst. 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur. l. RS št. 19/94). V primeru izdaje začasne odredbe na predlog stranke mora stranka, ki predlaga začasno odredbo (upnik) bodisi za zavarovanje denarne terjatve bodisi za zavarovanje nedenarne terjatve, izkazati za verjetno, da njena terjatev obstoji, ali da ji bo terjatev zoper nasprotno stranko (dolžnika) nastala (270. čl. ZIZ, 272. čl. ZIZ). Šele v primeru, da je navedena predpostavka izpolnjena, mora predlagatelj začasne odredbe izkazati tudi preostale pogoje, ki jih opredeljuje ZIZ za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve (270. čl. ZIZ) oziroma nedenarne terjatve (272. čl. ZIZ).

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da iz razpoložljive listinske dokumentacije zaenkrat ne izhaja verjetna izkazanost tožnikove terjatve. Iz spisovnih podatkov je razbrati, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 5. odstavka 73. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS št. 42/2002), ker je tožnik odklonil prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku. Navedeni prehod in dejansko opravljanje dela pri novem delodajalcu oziroma delodajalcu prevzemniku bi bil posledica spremembe delodajalca, ki je bila izvedena na podlagi 73. čl. ZDR. Tožena stranka naj bi namreč s pravnim poslom na podjetje S. d.d. prenesla dejavnost izterjave. V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika, iz katere je razbrati, da je tožena stranka postopala v nasprotju s 73. čl. ZDR zato, ker prenos dejavnosti ne pomeni prenosa dela podjetja, pritožbeno sodišče meni, da bi bila možna sprememba delodajalca tudi na podlagi prenosa določene dejavnosti od delodajalca prenosnika na delodajalca prevzemnika. Glede na to bi bil v okviru prenosa dela podjetja, ki ga kot razlog za spremembo delodajalca določa 1. odst. 73. čl. ZDR, upošteven tudi prenos dejavnosti. Ker je iz listinske dokumentacije razvidno, da naj bi tožena stranka na podjetje S. d.d. prenesla dejavnost izterjevanja, zaradi česar naj bi prišlo do spremembe tožnikovega delodajalca, to dejstvo samo po sebi še ne pomeni nezakonitost postopka spremembe delodajalca.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da sta delodajalca 18.3.2003 obvestila sindikat obeh družb o prevzemu (A7), do katerega naj bi prišlo 1.5.2003. To pomeni, da je bil glede obveščanja sindikata spoštovan 30 dnevni rok, ki ga za takšen primer določa 74. čl. ZDR. Ker je na podlagi listinske dokumentacije zaključiti, da je tožnik odklonil prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku, so bili izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jih določa 5. odst. 73. čl. ZDR. Iz predloženih listin je nadalje razvidno, da je tožena stranka tožnika dne 6.5.2003 vabila na zagovor z dne 13.5.2003 v zvezi z napovedano izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, da ga je v tem vabilu seznanila s sporno situacijo in ga opozorila, da bo na njegovo zahtevo o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obvestila sindikat. Tožnik je 12.5.2003 ob 18.44 (A15) opravičil svoj izostanek zaradi zdravstvenih težav, tožena stranka pa je z ozirom na določbo 2. odst. 110. čl. ZDR tožniku kljub temu podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi 16.5.2003, to je v 15 dnevnem roku od seznanitve z razlogi, ki so utemeljevali izredno odpoved. Iz spisovnih podatkov je namreč razvidno, da je tožnik odklonil prehod k delodajalcu prevzemniku, pri katerem bi moral pričeti z delom 5.5.2003 in da tega dne ni pričel delati pri delodajalcu prevzemniku.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožnik zahtevo za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi z dne 27.5.2003 v zvezi z mnenjem sindikata z dne 26.5.2003 vložil prepozno, saj je to zahtevo vložil šele po vročitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Z ozirom na 85. čl. ZDR lahko delavec zahteva zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi (ob pogojih, ki jih določa citirani člen), če prenehanje pogodbe o zaposlitvi še ni pričelo učinkovati. Ker v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zakon odpovednega roka ne predvideva, prične izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi učinkovati z dnem, ko je izredna odpoved pravilno vročena delavcu. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena, še preden je podal zahtevo za zadrževanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi.

Ker iz dosedanjega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonito, pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaenkrat tožnik svoje terjatve, ki jo vtožuje v okviru tožbenega zahtevka, ni verjetno izkazal, kar je sicer ugotovilo že sodišče prve stopnje. Glede na to sodišču prve stopnje tudi ni bilo potrebno ugotavljati obstoja pogojev, ki jih za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti določa 1. odst. 19. čl. ZDSS (preprečitev samovoljnega ravnanja, odvrnitev nenadomestljive škode). V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika o napačnem zaključku sodišča prve stopnje glede njegovega nepremičnega premoženja (tožnik šele v pritožbi navaja, da je solastnik (1/2), skupaj z ženo, stanovanja v stanovanjskem bloku na naslovu Krivec 1) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe sploh ni opredelil, kakšno nepremično premoženje ima, čeprav se nanj v predlogu sklicuje, tako da je predmetni pritožbeni očitek tožnika o napačnem zaključku prvostopenjskega sodišča z ozirom na navedeno neutemeljen.

Ker tožnik s pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe ni uspel, sam trpi stroške v zvezi s to pritožbo (1. odst. 165. čl. ZPP).