Jedro

Logična posledica posebej motiviranega izvršitvenega dejanja storilca kaznivega dejanja goljufije, da storilec pri oškodovancu ustvari zmotno predstavo je, da oškodovanca v tej zmoti tudi pusti. Kršitev kazenskega zakona v zvezi z opisom kaznivega dejanja, ki obsega ustvaritev zmote in puščanje v zmoti, tedaj ni podana.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega B.T. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati 1000 EUR povprečnine.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ (dejanje opisano pod točko II/I izreka), za katero mu je določilo kazen eno leto zapora in kaznivega dejanja prikrivanja po tretjem in prvem odstavku 221. člena KZ (dejanje opisano pod točko II/II izreka), za katero mu je določilo kazen enega leta zapora, za tem pa mu na podlagi določbe 3. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora. V izrečeno enotno kazen mu je vštelo čas pridržanja, čas prebit v hišnem priporu ter čas prebit v priporu. Obdolžencu je v plačilo naložilo tudi stroške kazenskega postopka. Z isto sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca iz razloga 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje prikrivanja po prvem odstavku 221. člena KZ (dejanje opisano pod točko I sodbe) ter odločilo, da stroški tega dela kazenskega postopka obremenjujejo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbama obdolženca in njegovega zagovornika ter izpodbijano sodbo v obsodilnem delu za dejanje, opisano pod točko II., razveljavilo v odločbah o krivdi, določeni kazni, stroških kazenskega postopka, ki se nanašajo na to dejanje ter v odločbi o enotni kazni ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje; obsojencu je za dejanje, opisano pod točko I. obsodilnega dela sodbe, na podlagi določbe prvega odstavka 217. člena KZ izreklo kazen eno leto zapora, v katero mu je vštelo čas prebit v priporu in hišnem priporu; obdolžencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka; v ostalem pa pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in v nerazveljavljenih in nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper obsodilni del navedene sodbe je obsojenčev zagovornik dne 4.7.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP. V zahtevi navaja, da glede na opis dejanja v izreku sodbe, dejanje kot je opisano ni kaznivo dejanje. Obsojencu se očita, da je hkrati uresničil dve različni izvršitveni ravnanji kaznivega dejanja goljufije, saj naj bi spravil drugega z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da je ta v škodo svojega premoženja nekaj storil, kot tudi, da naj bi ga v zmoti pustil in ga s tem zapeljal, da je ta v škodo svojega premoženja nekaj storil. Kaznivega dejanja goljufije v zvezi z istim predmetom premoženjske koristi po mnenju obrambe ni mogoče storiti z dvema izvršitvenima oblikama in na način, kot je to razvidno iz krivdoreka. V obširnih navedbah v zahtevi navaja tudi, da obramba v smislu 427. člena ZKP izraža precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena tako v prvostopni kot v drugostopni odločbi, saj je dokazni postopek pokazal, da v obravnavanem primeru ni šlo za nikakršno lažnivo prikazovanje dejanskih okoliščin in spravljanje oškodovanca v zmoto. Vrhovnemu sodišču predlaga, da na podlagi določbe prvega odstavka 426. člena ZKP razveljavi sodbi sodišča druge in prve stopnje glede kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec A.F. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 5.2.2007, navaja, da je očitek odvetnikove zahteve za varstvo zakonitosti mogoče strniti v očitek, da je šlo za civilnopravno razmerje in ne za kaznivo dejanje, ker oškodovanec v bistvenih elementih niti ni bil spravljen v zmoto ter predlaga zavrnitev zahteve, ker kršitev, ki jo zahteva navaja ni podana, v preostalem pa je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Z odgovorom državnega tožilca je bil obsojenčev zagovornik seznanjen dne 30.3.2007, medtem ko se je obsojencu poslano sodno pismo sodišču dne 31.3.2007 vrnilo z oznako "neznan".

B. - 1 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja:- da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva - tako materialno kot procesno pravno relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov ter njihove verodostojnosti; če so takšne trditve kljub temu navedene, sodišče nanje ni dolžno odgovarjati. Zato je sklicevanje obsojenčevega zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti na 427. člen ZKP v nasprotju z navedeno določbo. Precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev ni razlog, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati oziroma se nanj sklicevati v zahtevi za varstvo zakonitosti. V 427. členu ZKP je zgolj določeno ravnanje Vrhovnega sodišča, če se mu ob siceršnjem odločanju o zahtevi, vloženi zaradi razlogov, iz katerih jo je mogoče vložiti (prvi odstavek 420. člena ZKP) pojavi tak dvom. Če takega dvoma ni in Vrhovno sodišče ga v konkretni zadevi ni ugotovilo, sodišče tudi ni dolžno razlagati (kljub navedbam zagovornika o dejanskem stanju v zahtevi za varstvo zakonitosti, ko se na ta člen sklicuje), zakaj ne. - da je Vrhovno sodišče glede dovoljenosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti že v svoji odločbi opr. št. I Ips 276/2006 z dne 17.5.2007 presodilo, da se po določbah prvega odstavka 420. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper pravnomočno sodno odločbo šele potem, ko je kazenski postopek v zadevi pravnomočno končan; da pa so poleg izjem predpisanih v četrtem odstavku istega člena, mogoče tudi izjeme, ki jih zakon ni posebej predpisal, so pa nujne in logične. Zakon o kazenskem postopku posebej ne ureja dopustnosti vložitve zahteve za varstvo zakonitosti v primerih, ko o obtožnici (ali o več obtožnicah) v združenem kazenskem postopku (zoper istega ali več obdolžencev) ni istočasno odločeno o vseh kaznivih dejanjih vseh obdolžencev (objektivna, subjektivna, mešana zveznost). V takih primerih sodišče o zadevi ne more odločiti istočasno v celoti, torej o vseh kaznivih dejanjih in glede vseh obdolžencev, ampak se postopek v delu zadeve pravnomočno konča prej, drugi del postopka pa kasneje. Enak učinek ima odločitev pritožbenega sodišča na podlagi določbe šestega odstavka 392. člena ZKP, ko sodišče kljub pravilu iz prvega odstavka istega člena, lahko razveljavi le del sodbe, kadar so podani razlogi za razveljavitev le za del sodbe sodišča prve stopnje, če spozna, da se dajo posamezni deli razveljaviti in izločiti brez škode za pravilno celostno razsojo. Nerazveljavljeni deli sodbe tako postanejo na podlagi prvega odstavka 129. člena ZKP pravnomočni, praviloma tudi izvršljivi, če je pravnomočni obsodilni del sodbe mogoče izvršiti, ker je izrečena pravnomočna kazenska sankcija in morebitne druge odločbe. Zato je v primerih, ko je del sodbe postal pravnomočen in tudi izvršljiv šteti, da je kazenski postopek v tem delu pravnomočno končan; - da je Vrhovno sodišče iz razlogov, navedenih v svoji odločbi opr. št. I Ips 276/2006, glede dovoljenosti zagovornikove zahteve za varstvo zakonitosti štelo, da je zahteva zoper obsodilni del izpodbijane sodbe dovoljena.

B. - 2 6. Ni mogoče pritrditi zahtevi obsojenčevega zagovornika, da je bil z izpodbijano sodbo prekršen kazenski zakon glede vprašanja, ali je dejanje kot je opisano v izreku izpodbijane pravnomočne obsodilne sodbe, kaznivo dejanje. Vložnik očitek utemeljuje s stališčem, da se obsojencu očita, da naj bi hkrati uresničil dve različni izvršitveni ravnanji kaznivega dejanja goljufije, saj naj bi spravil drugega z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da je ta v škodo svojega premoženja nekaj storil kot tudi, da naj bi ga pustil v zmoti in ga s tem zapeljal, da je v škodo svojega premoženja nekaj storil. 7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil obsojenec z izpodbijano sodbo spoznan za krivega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Kot izhaja iz opisa dejanja je obsojenec dejanje storil tako, da je z namenom, da si pridobi protipravno premoženjsko korist, maja 2005 oškodovancu lažno zatrjeval, da bo od njega prevzel obveznosti po leasing pogodbi, ki jo je imel oškodovanec sklenjeno s podjetjem za vozilo M.B., oškodovanec pa mu je vozilo izročil v uporabo, saj mu je verjel, do prevzema obveznosti pa med njima ni prišlo, ker obsojenec ni izpolnjeval pogojev za prevzem, ker je bil brez zaposlitve in brez prilivov na svojem tekočem računu, kar je dobro vedel (torej z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, spravil oškodovanca z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da mu je ta v škodo svojega premoženja izročil vozilo). Za tem pa oškodovanca pustil v zmoti, ko mu je v juniju 2005 z namenom, da bi vozilo zadržal, natvezil, da bo priskrbel dokumente za prevzem leasing pogodbe od svojega brata, mu po opominih na vračilo vozila lažno zatrjeval, da je vozilo v okvari in na servisu, čeprav je bilo vozilo dne 1.7.2005 prodano tretji osebi, na ta način pa si je na škodo oškodovanca pridobil za 3.328.452 SIT protipravne premoženjske koristi. Tak opis obsojencu očitanega kaznivega dejanja, ki vsebuje opis izvršitvenega dejanja obsojenca - ustvaritev zmotne predstave pri oškodovancu z namenom pridobiti si protipravno premoženjsko korist, s konkretizacijo obsojenčevega delovanja, tako vsebuje vse znake obsojencu očitanega kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. V očitku, da je obsojenec z goljufivim namenom oškodovanca z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin spravil v zmoto in ga s tem zapeljal, da mu je izročil vozilo, so (v opisu dejanja) zajeti vsi zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ. Nadaljnji del opisa dejanja z očitkom obsojencu, da je oškodovanca pustil v zmoti in z opisom nadaljnjih obsojenčevih lažnivih prikazovanj dejanskih okoliščin oškodovancu, za samo pravno opredelitev kaznivega dejanja, očitanega obsojencu, ni potreben, ne pomeni pa kršitve kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP. Po naravi stvari je logična posledica posebej motiviranega izvršitvenega dejanja storilca kaznivega dejanja goljufije - ustvaritve zmotne predstave pri oškodovancu, da oškodovanca v tej zmoti pusti.

C.

8. Zatrjevana kršitev po 1. točki prvega odstavka 372. člena ZKP v zvezi s 1. točko prvega odstavka 420. člena ZKP ni podana, poleg tega pa je zahteva za varstvo zakonitosti vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar ni dovoljeno. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Izrek o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojenec dolžan plačati povprečnino kot nastali strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Povprečnino je sodišče odmerilo ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka s tem pravnim sredstvom ter obsojenčevih premoženjskih razmer kot izhajajo iz podatkov spisa (obsojenec je avtoklepar, preživlja se z delom na črno ter nima preživninskih obveznosti).