Jedro

Čeprav je 2. alinejo 1. odst. 6. člena Zakona o gospodarskih družbah mogoče razlagati tudi širše, namreč tako, da se oškodovanje lahko nanaša ne samo na upnike družbenika, temveč tudi na upnike družbe (pravne osebe), je družbenikova odgovornost lahko podana samo za tiste obveznosti družbe, ki jih je družbenik s tretjimi zasnoval s pomočjo družbe in na ta način družbo zlorabil za to, da ne bi sam prevzel odgovornosti za obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba (3. in 5. točka prvostopenjske odločbe) potrdi.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 12.4.2002 med drugim razsodilo, - v 3. točki izreka: da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v ..., opr. št. Ig ... z dne ... razveljavi v 1. točki izreka za znesek 1.368.734,00, za pogodbene obresti v višini 171.308,00 SIT, za zakonske zamudne obresti od zneska 8.024,00 SIT od 20.5.1998 do 24.2.1999 in od zneska 20.706,00 SIT od 5.5.1998 do 24.2.1999 in od zneska 1.368.735,00 SIT od 5.6.1998 do plačila, v 3. točki izreka pa za izvršilne stroške v višini 47.573,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.6.1998 do plačila, in da se v tem delu tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrne; - v 5. točki izreka: da je tožeča stranka dolžna drugotoženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 98.868,70 SIT.

Zoper navedeno sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem je priglasila pritožbene stroške.

Drugotožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje se strinja z ugotovitjo sodišča prve stopnje, da (že) iz navedb tožeče stranke ne izhaja, da bi drugotožena stranka zlorabila prvotoženo stranko za oškodovanje svojih upnikov in da zato niso izpolnjeni pogoji za uporabo instituta spregleda pravne osebnosti. Čeprav je 2. alinejo 1. odst. 6. člena Zakona o gospodarskih družbah mogoče razlagati tudi širše, namreč tako, da se oškodovanje lahko nanaša ne samo na upnike družbenika, temveč tudi na upnike družbe (pravne osebe), je družbenikova odgovornost lahko podana samo za tiste obveznosti družbe, ki jih je družbenik s tretjimi zasnoval s pomočjo družbe in na ta način družbo zlorabil za to, da ne bi sam prevzel odgovornosti za obveznosti. Dejstev, ki bi kazala na tako zlorabo, pa tožeča stranka v tem postopku ni navedla.

Zato zgolj dejstva, ki jih je v tem postopku navedla tožeča stranka (glede neodplačevanja kredita po kreditni pogodbi z dne 3.11.1997 in glede odkupa dveh avtomobilov) ne morejo tvoriti dejanske podlage za uporabo že omenjene zakonske določbe. Ker so pravno nerelevantna, pa tudi ni moglo biti zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Kot je bilo že povedano, utemeljenost tožbenega zahtevka že iz navedb tožeče stranke ne izhaja, to pa pomeni, da je tožba nesklepčna. Ker je sklepčnost tožbe materialnopravna predpostavka za utemeljenost tožbenega zahtevka, ta pa predpostavka pa v obravnavanem primeru ni podana, je odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek zoper drugotoženo stranko zavrne, pravilna, čeprav delno iz drugih razlogov.

Tožeča stranka očita sodišču prve stopnje tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, vendar pri tem ne pojasni, kje in kako naj bi bile te kršitve storjene. Sodišče druge stopnje pa niti očitanih niti kakšnih drugih postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), ni našlo. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je bilo treba zavrniti tudi njeno zahtevo za povrnitev pritožbenih stroškov (1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP).