Jedro

Višina odškodnine pri boleznih zaradi izpostavljenosti azbestu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi

sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je z izpodbijano sodbo obsodilo toženo stranko na plačilo 2.000.000,00 SIT odškodnine za škodo, ki je tožniku nastala zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu. Tožnik ima namreč bolezen plevralnih plak. Sodišče je tožniku priznalo 500.000,00 SIT iz naslova nevšečnosti pri zdravljenju (v okviru zahtevka za telesne bolečine) in 1.500.000,00 SIT iz naslova odškodnine za strah. V celoti je zavrnilo odškodnino za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zavrnilo je tudi višji zahtevek za strah. Tožena stranka mora tožeči povrniti 232.829,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje. Prvostopno sodišče je napačno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo, saj prisojena odškodnina ni v skladu z določbo 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in ne predstavlja pravične odškodnine. Sodišče je nepravilno sledilo samo izvedenskemu mnenju izvedenca dr. A.D. in njegovim ocenam, ki niso strokovne in argumentirane. Izvedenec je namreč samo hipotetično navajal morebiten vzrok za tožnikove težave. Kašelj tožnika pripisuje zlomu reber, kar pa ob ostalih izvedenih dokazih ne more predstavljati nedvoumnega dokaza. Tožnik je namreč izpovedal, da je imel težave s kašljem že prej. Izvedenec ne argumentira ocene, da je tožnikova obstrukcijska ventilacijska insuficienca posledica astme in da je težko dihanje posledica debelosti in hipertenzije ter da so bolečine v hrbtu oziroma prsnem košu posledica spondiloze vratne in križne hrbtenice. Iz podatkov iz strokovne literature izhaja, da lahko plaki povzročajo oteženo dihanje, kar v končni posledici vodi tudi do zmanjšanja življenjskih aktivnosti obolelega. Prav tako lahko plaki povzročajo bolečine v prsnem košu. Zato jih ni mogoče izključiti kot vzroka bolečin. Tožnik ima težave z dihanjem šele od ugotovitve azbestne bolezni naprej. Sodišče tudi ni dovolj upoštevalo negativnih posledic pregledov, ki jih je opravil tožnik in predvsem bodoče škode. Prenizka je odškodnina za strah, saj tožnik čuti konstanten strah in sicer gre za strah pred smrtjo, ki je tudi po izvedenčevem mnenju popolnoma upravičen. Še posebej je neutemeljena zavrnitev zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V primeru, da strah pusti pri oškodovancu kakšne posledice, preide ena oblika škode v drugo, torej strah v duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zato je nerazumljiva ocena izvedenca, da so vzrok tožnikovim težavam druge bolezni. Sodišče tudi ni v zadostni meri upoštevalo okvirov, ki jih je začrtala sodna praksa. Tožnik še izpodbija odločitev o stroških, saj sodišče ni pravilno ugotovilo uspeha v pravdi. Tožnik je s pripravljalno vlogo tožbeni zahtevek skrčil na 5.000.000,00 SIT, česar pa sodišče pri odločitvi o stroških ni upoštevalo.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe. Tožnik ni uspel dokazati, da so težave in bolečine, ki jih zatrjuje, v povezavi z ugotovljeno azbestno boleznijo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da gre pri tožniku le za minimalne plevralne zadebelitve.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo dejansko stanje. V pripombah na zanj sporno izvedensko mnenje (ki jih ponavlja v pritožbi) je tožnik očital mnenju, da izvedenčeve ugotovitve glede drugih vzrokov tožnikovih težav niso argumentirane. Tožnik je namreč prepričan, da so njegove težave v večjem delu povezane z izpostavljenostjo azbestu, tudi sodobna znanost dopušča, da imajo azbestni bolniki lahko bolečine v prsnem košu in težave pri normalnem funkcioniranju. Tožnik ni zahteval dopolnitve mnenja ali zaslišanja izvedenca. Sodišče se samo za dopolnitev ni odločilo, saj je menilo, da je izvedensko mnenje popolno, jasno, dosledno in argumentirano, kar tudi drži. Izvedenec je zelo natančno povzel tožnikovo anamnezo in na tej podlagi in na podlagi kliničnega pregleda ugotovil, da ima tožnik plevralne plake zaradi azbesta, astmo, arterijsko hipertenzijo, kronično limfatično levkemijo, debelost, naglušnost, spondilozo vratne hrbtenice in stanje po serijski frakturi reber desno. Izvedenec je v zvezi s plevralnimi plaki predvsem ugotovil (in tej ugotovitvi toženec niti ne nasprotuje), da so spremembe nežne in komaj opazne. Stanje se ne slabša. Gre torej za blažjo obliko bolezni. S tem dejstvom, z ostalimi tožnikovimi diagnozami in rezultati kliničnega pregleda tožnika je izvedenec argumentiral, da tožnik zaradi bolezni, povezane z azbestom (za katero bi edino odgovarjala tožena stranka) ne trpi fizičnih bolečin in nima zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Bolezen plevralnih plak ni nastala šele ob pregledu leta 2000, zato nima nobenega pomena pritožbena trditev, da ima tožnik težave z dihanjem šele od ugotovitve bolezni dalje. Trditev, da je imel tožnik težave s kašljem že prej, pa nima opore niti v tožnikovem zaslišanju (tožnik je izpovedal le, da ima težave s kašljem v zaprtem prostoru). Na podlagi vsega povedanega se je sodišče pri ugotavljanju objektivnih posledic tožnikove bolezni plevralnih plakov in razmejitve teh posledic od posledic ostalih bolezni pravilno oprlo na izvedensko mnenje in ugotovilo, da zaradi bolezni, za katero odgovarja tožena stranka, tožniku ni nastala nobena škoda v obliki fizičnih bolečin in zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po mnenju pritožnika je sodišče prenizko določilo odškodnino za nevšečnosti pri zdravljenju in za strah. Pravno podlago za določitev pravične odškodnine predstavljajo določbe 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, na podlagi katerih sodišče pri odločanju o odškodninskem zahtevku upošteva pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter da ta ni v nasprotju z njeno naravo in splošnim družbenim namenom. Odškodnina je povezana z individualizacijo posameznega primera, poleg specifičnih okoliščin pri posameznem odškodninskem upravičencu je treba upoštevati tudi širše okoliščine in sicer medsebojno primerjavo posameznih škod in prisojenih odškodnin. Sodišče mora upoštevati okvire, ki jih je začrtala sodna praksa in ohraniti pravična razmerja med škodo določenega obsega in odškodnino zanjo. Ob upoštevanju teh kriterijev je tudi po oceni pritožbenega sodišča odškodnina za nevšečnosti pri zdravljenju pravilno odmerjena. Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse nevšečnosti, ki jih je tožnik utrpel, glede na ugotovitve izvedenca o tožnikovem sedanjem zdravstvenem stanju je ocenilo tudi verjetnost, da bodo tovrstni pregledi potrebni še v bodoče. Enako velja za strah. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da tožnikova bolezen objektivno gledano ni nevarna, lahko pa tožnik zaradi dolgotrajne izpostavljenosti azbestu zboli za kakšno drugo, težjo boleznijo. Strah pred tovrstnimi boleznimi je zato utemeljen, tožnik živi v okolju, kjer je veliko bolezni in smrti ljudi, izpostavljenih azbestu. Ob upoštevanju opisanega in dosedanje sodne prakse je zato vsaj primerna odškodnina 1.500.000,00 SIT. Tožnik je v pritožbi navajal, da se je pri tožniku strah razvil v zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Gre za novo navedbo, ki je na podlagi določbe 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbeno sodišče ne more upoštevati in tudi sicer nima opore v izvedenskem mnenju.

Pritožba je neutemeljena tudi glede stroškov. Tožnik je na koncu postopka res skrčil tožbeni zahtevek, vendar tega ni storil zato, ker bi mu tožena stranka kaj plačala, zato mora toženi stranki na podlagi določbe 158. člena ZPP povrniti stroške tudi glede umaknjenega dela zahtevka.

Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih drugih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi vsega povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 154. člena ZPP (za tožečo stranko) in 155. člena ZPP (za toženo stranko).