Jedro

Revizija je bila dopuščena v smeri materialnopravnega preizkusa pravnomočne odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo za vsakega od tožnikov.

Izrek

Revizija se dopusti v smeri materialnopravnega preizkusa pravnomočne odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo za vsakega od tožnikov.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka poleg že plačane odškodnine za nepremoženjsko škodo dolžna plačati (še) prvi tožnici 18.788,20 EUR (prva alineja II. točke izreka) in drugemu tožniku 20.828,80 EUR (druga alineja II. točke izreka), obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 2012 dalje do plačila; višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov delno ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je znesek odškodnine v prvi alineji II. točke izreka zvišalo za 20.00,00 EUR (na 38.788,20 EUR), zaradi česar je spremenilo tudi stroškovno odločitev, sicer pa je pritožbo toženke in preostali del pritožbe tožnikov zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper to sodbo je toženka na podlagi 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložila predlog za dopustitev revizije, in sicer glede pravnih vprašanj, (1) ali je odškodnina za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega v višini 60 povprečnih mesečnih neto plač (v nadaljevanju PMNP) za mater otroka ter v višini 40 PMNP za očeta otroka primerna, pravična in ustrezno upošteva vse kriterije; (2) ali prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega v višini 60 PMNP za mater otroka ter v višini 40 PMNP za očeta otroka pomeni odstop od sodne prakse. Poudarja, da odločitev višjega sodišča pomeni neutemeljen odstop od prakse Vrhovnega sodišča RS in kršitev ustavnih načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Tožnika postavlja v privilegiran položaj v razmerju do drugih oškodovancev, zaradi česar gre za arbitrarno sodno odločbo. Ni sporno, da je sin tožnikov utrpel katastrofalno škodo in da sta starša upravičena do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi posebno hude invalidnosti bližnjega, sporna pa je njena višina. Višje sodišče meni, da odločbe Vrhovnega sodišča RS, na katere se je sklicevala toženka (II Ips 819/2005, II Ips 308/2004, II Ips 784/1994, II Ips 270/2005, II Ips 718/2007 in 596/1998), niso primerljive, samo pa citira tri odločbe istega sodišča, in sicer iz leta 1995 (II Ips 323/1994), 1997 (II Ips 378/1995) in 1999 (II Ips 596/1998). Zadnja naj bi bila najbolj primerljiva z obravnavano zadevo, čeprav naj bi bilo trpljenje staršev v njej manjše. Ni mogoče prezreti, da se višje sodišče opira le na starejšo sodno prakso (pri čemer upošteva le del dejanskega stanja iz obravnavanega primera), popolnoma pa spregleda novejšo prakso Vrhovnega sodišča RS. Pri tem sodišče druge stopnje od po njegovem stališču primerljive zadeve, v kateri je bilo materi prisojenih 31 PMNP, očetu pa 25 PMNP, odstopi kar za 100 %. Toženka je prepričana, da je pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo tožnikov 30 PMNP za vsakega. To potrjuje tudi zadnja odločba Vrhovnega sodišča RS glede obravnavane oblike nepremoženjske škode, to je sodba II Ips 224/2014 z dne 12. 2. 2015. 4. Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

5. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).