Jedro

Na temeljno načelo zemljiškoknjižnega prava, vsebovano v Zakonu o zemljiški knjigi, to je na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, skupaj s publicitetnim načelom, se lahko sklicuje le pošteni pridobitelj, ki je bil v dobri veri (primerjaj 5. člen ZZK), torej ne tisti, ki je vedel, ali pa bi moral vedeti, da zemljiškoknjižno stanje ne odraža resničnih pravnih razmerij (primerjaj 18. člen ZOR). Sodna praksa se je že izrekla o tem, da je pridobitelj pravice, ki se je zanesel na zemljiško knjigo, v slabi veri le, če zaradi svoje hude malomarnosti ni vedel za obstoj izvenjknjižne pravice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo pod točko 1. izreka odločbe zavrnilo tožbo (pravilno tožbeni zahtevek) tožeče stranke, s katerim je zahtevala razveljavitev prodajne pogodbe, ki sta jo dne 15.2.1996 sklenila L. V. in T. P. za parc. št. 63/2 k.o. B., in njen zahtevek, da ji T. P. izstavi zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo pri navedeni parceli vpisal kot lastnik tožnik. Tožbo z zahtevkom na ugotovitev veljavnosti kupoprodajne pogodbe z dne 5.2.1996 za isto parcelo, sklenjeno med L. V. in tožnikom, pa je zavrglo. Hkrati je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti petemu tožencu pravdne stroške v znesku 500.944,00 SIT.

Proti odločbi se pritožuje tožnik in predlaga njeno razveljavitev.

Tožnik ni zatrjeval ničnosti zaradi zarote, marveč, ker kupec T. P. ni bil v dobri veri. Zato bi tožnik moral dokazati, da je peti toženec vedel ali bi lahko vedel, če bi bil glede na okoliščine primera dovolj skrben, da je bila pred njegovo pogodbo že sklenjena pogodba z drugim kupcem. S toženčevo skrbnostjo se sodba ni ukvarjala, zato o tem nima potrebnih razlogov. Izjavi z dne 15.2.2002 in o namembnosti pa kažeta celo na vednost drugega kupca, najmanj pa bi se v zvezi z njima moral prepričati, kako je z zadevo. Overjena izjava V. O. je javna listina, za katero se domneva, da je v njej zapisano resnično. Neverodostojnost oziroma v sodbi izpostavljena nepoštenost S. N. še ne pomeni neverodostojnosti izjavitelja V. O.. To izjavo je v svoji vlogi z dne 7.11.2002 peti toženec priznal kot pristno. V zvezi s to okoliščino je sodišče neutemeljeno izpustilo zaslišanje S. N.. Izjava potrjuje, da T. P. ob sklenitvi svoje pogodbe in ob vpisu v zemljiško knjigo ni bil dobroveren.

Izjavo o namembnosti Upravne enote Kranj z dne 1.2.1996 sodišče napačno ocenjuje. Tožnik je dokazal, da je bila ta izjava predložena za vpis v zemljiško knjigo, z njo pa je lahko razpolagal le peti toženec. Graja sklep prvega sodišča o tem, da bi odvetnik S. in toženec citirano izjavo poskušala kvečjemu prikriti. Toženec je glede na izjavo V. O. vedel za prvo prodajo, pa jo je odvetniku zamolčal. Da je obstajala le ena izjava, je potrdila tudi priča Z. M., ki jo je sodišče neargumentirano ocenilo kot neprepričljivo, razlogi sodbe v zvezi s tem so tudi nejasni, neživljenjski in zmoten je zaključek sodišča, da odvetnik ni seznanil kupca z izjavo o namemnosti. To izjavo je dobil P. in jo prebral. Napačna je ocena, da prodajalka ni vedela, kaj podpisuje. Tudi, če slučajno tega ni vedela, to za ta spor ni pomembno, ker pogodbe, ki jo je sklenil tožnik, do sedaj nihče ni izpodbijal. Sodišče je brez obrazložitve kot neverodostojne ocenilo izpovedbe prič I. R., M. M., Č. M. in Z. M.. O dejanski izročitvi v posest je ostala tudi tožnikova izpovedba neocenjena, to potrjujeta tudi izpovedbi prič M. P. in V. Č. v pravdi P x/y. Izpovedbi prič T. M. in Š. ne pomenita, da tožnik ni bil na parceli.

Sodišče pričam C., M. in P. nekritično verjame. Nepravilno je tudi sodišče zavrglo tožbo na ugotovitev veljavnosti tožnikove kupne pogodbe. Toženec je namreč v postopku njeno veljavnost osporaval, zato je ugotovitev sodišča, da tožnik za to tožbo nima pravnega interesa, nepravilna.

Peti toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala razveljavitev prodajne pogodbe, ki sta jo dne 15.2.1996 za parc. št. 63/2 k.o. B. sklenila peti toženec in pravna prednica prvih štirih tožencev L. V.. Po materialnem pravu zahtevek za razveljavitev pravnega posla pomeni uveljavljanje njegove izpodbojnosti (111., 112. člen ZOR). Iz razlogov, navedenih v 111. členu ZOR, pa lahko pravni posel izpodbija le pogodbena stranka, kar pa tožnik ni, prav tako pa v tožbi tudi ni navajal dejstev, zaradi katerih bi bila lahko citirana pogodba izpodbojna. Zato je tožbeni zahtevek za razveljavitev prodajne pogodbe z dne 15.2.1996 že zaradi povedanega neutemeljen.

Pritožbena trditev o tem, da tožnik ni zatrjeval ničnosti sporne pogodbe zaradi zarote, v poodatkih v spisu nima opore. Res tega izraza v trditveni podlagi tožbe ni navedel, toda tožbene navedbe v točki IV.: "Tožnik je prišel do spoznanja, da so se prvotoženka, njeni domači in drugotoženec vzeli skupaj ter mu hočejo z nespoštovanjem pravnoetičnih načel ter v nasprotju z moralo odvzeti nepremičnino", predstavljajo prav očitek, da sta tudi prodajalka in kupec sklenila pogodbo z dne 15.2.1996 z namenom, da tožnika izigrata. Takšen praven posel pa bi bil po materialnem pravu lahko ničen. Zato je sodišče glede na postavljeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine pravilno kot predhodno vprašanje ugotavljalo ničnost pravnega posla z dne 15.2.1996 in prišlo tudi do pravilnega sklepa o tem, da pogodba z dne 15.2.1996 ni nična. S pravilnimi in popolnimi razlogi za takšen sklep pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. Tožnik je dalje zatrjeval, da peti toženec kot kupec niti ob sklenitvi prodajne pogodbe z dne 15.2.1996 niti ob vložitvi predloga za njeno zemljiškoknjižno izvedbo, ni bil v dobri veri, saj je vedel, oziroma bi ob potrebni skrbnosti moral in mogel vedeti, da je bila sporna nepremičnina že pred tem prodana tožniku. V času sklenitve prodajne pogodbe in njene zemljiškoknjižne izvedbe je veljal Zakon o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33 do 95 - ZZK). Na temeljno načelo zemljiškoknjižnega prava, vsebovano v citiranem zakonu, to je na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, skupaj s publicitetnim načelom, se lahko sklicuje le pošteni pridobitelj, ki je bil v dobri veri (primerjaj 5. člen ZZK), torej ne tisti, ki je vedel ali pa bi moral vedeti, da zemljiškoknjižno stanje ne odraža resničnih pravnih razmerij (primerjaj 18. člen ZOR). Sodna praksa se je že izrekla o tem (primerjaj sodbo II Ips 98/2001 Vrhovnega sodišča Republike Slovenije), da je pridobitelj pravice, ki se je zanesel na zemljiško knjigo v slabi veri le, če zaradi hude malomarnosti ni vedel za obstoj izvenknjižne pravice. Pritožba v zvezi s tem očita prvemu sodišču, da se s skrbnostjo petega toženca ni ukvarjalo.

Trditveno in dokazno breme, da peti toženec ni bil dobroveren in da je bil v pravnem prometu hudo malomaren, je na strani tožnika.

Sodišče druge stopnje v celoti soglaša s sklepom prvega sodišča o tem, da tožeča stranka nedobrovernosti petega toženca tako ob sklepanju pravnega posla kot tudi ob vložitvi predloga za zemljiškoknjižno izvedbo prodajne pogodbe z dne 15.2.1996, ni dokazala. Na straneh 6 in 7 sodbe je prvo sodišče navedlo razloge za svoj sklep o tem, da tožnik nedobrovernosti petega toženca ni dokazal. Ti razlogi so popolni, skrbni in logični in se tudi pritožbeno sodišče, da jih ne bi ponavljalo, nanje sklicuje.

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da se prvo sodišče ni ukvarjalo z vprašanjem, ali bi peti toženec, če bi bil dovolj skrben moral in mogel vedeti za obstoj prodajne pogodbe med tožnikom in L. V. z dne

5.2.1996. Na 7. strani sodbe in nadaljnji se je prvo sodišče obširno ukvarjalo tudi z vprašanjem, ali bi peti toženec, glede na navedbo v

3. odstavku 1. člena prodajne pogodbe z dne 15.2.1996 oziroma v njej citirano izjavo o namembnosti o potrebni skrbnosti lahko vedel za obstoj pravnega posla med tožnikom in V.. Tako je tudi po oceni pritožbenega sodišča logično sklepalo, da peti toženec in njegov pooblaščenec ne bi uporabljala izjave, na kateri piše, da je bila poslana tožniku v vednost, da pa tudi sicer dokazni postopek ni odgovoril na vprašanje, katera izjava o namembnosti je bila priložena zemljiškoknjižnemu predlogu in tudi razloge za ta sklep prvega sodišča pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne. Bistven pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča sklep, da tudi pripis na izjavi o namembnosti "v vednost N. M." ne bi terjal od petega toženca ukrepanja v smeri preverjanja, ali je V. isto parcelo prodala tudi tožniku, saj se je utemeljeno lahko zanesel na podatke zemljiške knjige, ne glede na to, da je prvo sodišče utemeljeno verjelo tožniku, da se je z izjavami o namembnosti srečal oziroma seznanil šele v teku pravdnega postopka. Na podlagi česa sklepa pritožba, da je z izjavo lahko razpolagal le peti toženec, pa ni jasno.

Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe pojasnilo vlogo, ki sta jo tako pri sklepanju pogodbe z dne 5.2.1996 kot tudi pogodbe z dne 15.2.1996 imela S. N. in njegov pokojni oče V. O.. V zvezi s tem je pravilno kot neverodostojno ocenilo izjavo slednjega z dne

15.2.2002 (priloga B5) in ji pritožba drugačno dokazno vrednost neutemeljeno pripisuje. Ne glede na njeno vsebinsko in njeno oblikovno dvomljivost, zgolj dejstvo, da podpis overi notar, listini ne daje značaja javne listine in je drugačno pritožbeno naziranje zmotno, trditev, da je peti toženec njeno pristnost v svoji vlogi z dne 7.11.2002 priznal, pa v tej vlogi nima opore. S. N., sedanji prvi toženec, v postopku ni bil zaslišan kot stranka, ker se postopka ni aktivno udeleževal. Ker stranke ni mogoče prisiliti v izvedbo dokaza z njenim zaslišanjem, opustitev njegovega zaslišanja ne predstavlja neutemeljene odklonitve izvedbe predlaganega dokaza, kot tedaj to zmotno meni pritožba. Sicer pa iz zapisnika o glavni obravnavi dne

22.4.2005 (list. št. 185) izhaja, da je tudi tožnik na podlagi izvedenih dokazov ocenil, da je zadeva zrela za odločitev.

Končno sodišče druge stopnje soglaša tudi s sklepom prvega sodišča o tem, da je imel peti toženec od nakupa dalje sporno nepremičnino v mirni posesti. To dejansko ugotovitev je utemeljeno oprlo tudi na izpovedbe prič M., C. in P., in pritožbeni očitek, da je tem pričam sodišče nekritično verjelo, prav tako ni utemeljen.

Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala tudi zahtevek, s katerim je zahtevala ugotovitev, da je veljavna kupoprodajna pogodba z dne

5.2.1996, ki sta jo sklenila L. V. kot prodajalka in tožnik kot kupec za parc. št. 63/2 k.o. B.. Niti v tožbi niti kasneje ni obrazložila pravne koristi za to ugotovitveno tožbo (2. odstavek 181. člena ZPP).

Pritožbena trditev, da je peti toženec osporaval veljavnosti pogodbe, ne more nadomestiti v postopku pred prvim sodiščem opuščene potrebne trditvene podlage za ugotovitveno tožbo. Ne glede na to pa so razlogi prvega sodišča na zadnji strani sodbe o tem, zakaj tožnik nima pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, pravilni in jim ni potrebno v zvezi s pritožbenimi trditvami ničesar dodati.

Odločitev sodišča prve stopnje je tedaj v dejanskem pogledu popolna in pravilna, odločitev pa niti z zatrjevano niti s kakšno drugo po uradni dolžnosti upoštevno kršitvijo postopka ni obremenjena, sama odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje po določbi 353. člena ZPP ter 2. točki 365. člena istega zakona.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sma kriti svoje stroške pritožbenega postopka, peti toženec pa prav tako svoje stroške odgovora na pritožbo, ki ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ti stroški niso bili potrebni (1. odstavek 154. člena, 1. odstvek 165., 1. odstavek 155. člena ZPP).