Jedro

Dejanje, ki ga več ni, pa očitno niti ne more posegati v ustavno pravico, katere varstvo je uveljavljala tožeča stranka v upravnem sporu proti pristojnemu pravdnemu sodišču (ker je bila sklenjena sodna poravnava in je bil pravdni postopek končan).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 148/2002-19 z dne 21.1.2003.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo tožbo po določbi 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97. 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je tožnik s tožbo uveljavljal sodno varstvo ustavne pravice po določbi 23. člena Ustave Republike Slovenije, po kateri ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. V navedeno ustavno pravico naj bi bilo, po tožbenih navedbah, poseženo z ravnanjem tožene stranke, ki še ni odločila o tožnikovi tožbi, vloženi 16.12.1999, ki se pri drugotoženi stranki vodi pod opr. št. II P 712/99. Glede na naravo te ustavne pravice se sodno varstvo v upravnem sporu uveljavlja s ciljem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje pristojnega sodišča. Navedeno pomeni, da mora obstajati pravni interes, ki ga mora imeti tožnik ves čas upravnega spora in toliko časa, dokler pristojno sodišče o tožbi ne odloči. Iz predloženih upravnih spisov izhaja, da je bilo o tožnikovi tožbi odločeno 9.10.2002 (s sklenjeno sodno poravnavo), zato pravnega interesa za varstvo te ustavne pravice v upravnem sporu ni več, saj je ravnanje, ki ga tožnik očita drugotoženi stranki in za katerega uveljavlja sodno varstvo, med trajanjem sodnega postopka prenehalo. V zvezi z odškodninskim zahtevkom pa sodišče prve stopnje navaja, da dejanske podlage za ta zahtevek ni ugotavljalo glede na to, da je za te zahtevke zagotovljeno drugo sodno varstvo. Zato je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo.

Tožnik v pritožbi meni, da zgolj dejstvo, da se je sodni postopek pred Okrožnim sodiščem v Mariboru končal s sklenitvijo sodne poravnave, še ne pomeni, da ni bilo kršitve njegove ustavne pravice do sojenja v razumnem roku. Po takšni logiki bi lahko na primer sodišče kratilo pravico katerekoli stranke do sojenja v razumnem roku leta in leta, potem pa, ko bi končno odločilo, za nazaj saniralo kršitev. Takšne kršitve pa za nazaj ni mogoče sanirati s tem, da se postopek konča. Zatrjuje, da je prišlo do kršitve njegove ustavne pravice do sojenja v razumnem roku in bi moralo sodišče prve stopnje to ugotavljati ter sprejeti stališče o vprašanju, ali je bila v pravdnem postopku II P 712/99 pred Okrožnim sodiščem v Mariboru kršena njegova ustavna pravica do sojenja v razumnem roku, ali ne. Vložil je tožbo pred končanim pravdnim postopkom in je za vložitev tožbe imel pravni interes. Procesne predpostavke se presojajo glede na položaj stranke ob vložitvi tožbe in kasnejše spremembe na to ne vplivajo. Sodišče prve stopnje tudi ni odločilo o njegovem zahtevku za plačilo odškodnine v višini 500.000,00 SIT zaradi kršenja ustavne pravice do sojenja v razumnem roku. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je za takšnen odškodninski zahtevek zagotovljeno drugo sodno varstvo. Če sodišče prve stopnje meni, da naj bi bilo za to pristojno redno sodišče, se s takšnim stališčem ne more strinjati, saj mora sodišče prve stopnje odločiti tako o vprašanju, ali je prišlo do kršitve ustavne pravice do sojenja v razumnem roku in tudi o vprašanju, ali mu pripada tudi odškodnina ter v kolikšni višini. Sodišče prve stopnje bi torej moralo pravilno ugotoviti, ali je bila v postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru kršena njegova pravica do sojenja v razumnem roku za čas od začetka postopka do njegovega konca, to je do sklenjene sodne poravnave dne 9.10.2002. Če bi ugotovilo, da je bila takšna ustavna pravica kršena, bi mu moralo prisoditi določeno odškodnino. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške v višini 16.428,00 SIT ter v zvezi z njimi predlaga, naj pritožbeno sodišče le te naloži toženi stranki v plačilo.

Toženi stranki in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

S tožbo, vloženo 17.7.2002 po 3. odstavku 1. člena ZUS (2. odstavek 157. člena Ustave Republike Slovenije), je tožnik uveljavljal sodno varstvo ustavnih pravic iz 23. člena Ustave RS. V navedeno pravico naj bi bilo poseženo z ravnanjem (dejanjem) tožene stranke, ki ni odločila o njegovi tožbi, vloženi dne 16.12.1999, ki se je pri drugotoženi stranki (Okrožnem sodišču v Mariboru) vodi pod opr. št. II P 712/99. V razmerju do zatrjevanega nezakonitega dejanja drugotožene stranke gre torej za varstvo ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Tudi pritožbeno sodišče meni, izhajajoč iz narave te ustavne pravice, da se sodno varstvo v upravnem sporu uveljavlja s ciljem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje pristojnega sodišča. To pomeni, da obstaja pravni interes, ki ga mora imeti tožnik ves čas upravnega spora, le toliko časa, dokler pristojno sodišče o tožbi ne odloči. Ko odloči, pa pravnega interesa za varstvo te pravice v upravnem sporu ne more več biti, saj dejanja ni več in ni več kaj preprečevati. Zgolj dejanske podlage za morebitne druge zahtevke, za katere obstaja drugo sodno varstvo, oziroma za tožnikov odškodninski zahtevek ob zavrženi tožbi pa upravno sodišče niti ni pristojno ugotavljati.

Iz predloženih spisov izhaja, da je bila v tem primeru tožba v upravnem sporu vložena dne 17.7.2002, ko tožena stranka v zadevi II P 712/99 še ni odločila. Že v odgovoru na tožbo je drugotožena stranka navedla, da je bil pravdni postopek pred Okrožnim sodiščem v Mariboru v zadevi II P 712/99 končan dne 9.10.2002 s sklenjeno sodno poravnavo, zaradi česar tožnik nima več pravnega interesa po morebitnem varstvu iz 23. člena Ustave RS. To dejstvo ni bilo sporno in ga kot takega navaja tudi tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep in pa tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Dejanje, ki ga več ni, pa očitno niti ne more posegati v ustavno pravico, katere varstvo je uveljavljal tožnik v upravnem sporu proti toženi stranki. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožnikovo tožbo po določbi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ker končano sojenje v navedeni pravdni zadevi očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno in potrdilo ta sklep.

Tožnikov predlog za povrnitev pritožbenih stroškov ni utemeljen, ker je bila njegova tožba zavržena (1. odstavek 154. člena in 1. odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 16. člena ZUS).