Jedro

Za odločanje o sankcijah v primeru nezakonitosti (konkretno o razveljavitvi odločbe tožene stranke, ki jo je izdal nepristojni organ) je za delavce na obrambnem področju pristojna oseba, ki je pristojna za odločanje o ugovoru zoper odločitev o posamični pravici iz delovnega razmerja (minister oziroma od njega pooblaščena oseba) in ne Komisija Vlade RS za pritožbe iz delovnega razmerja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (1., 2. in 4. točka izreka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijane sodbe razveljavilo odločbo tožene stranke št. 1005-1/2007 z dne 5. 3. 2007. V 2. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici iz naslova neizplačanega dodatka za delo v upravi za obdobje od februarja 2007 do vključno februarja 2008 obračunati dodatek za stalnost (pravilno dodatek za delo v upravi) v vtoževanih bruto zneskih, od teh zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožnici pa izplačati neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. dne v mesecu za pretekli mesec dalje, v 8 dneh, da ne bo izvršbe. V 3. točki izreka izpodbijane sodbe, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo zahtevek tožnice, na podlagi katerega naj bi ji bila dolžna tožena stranka pri vsakomesečni plači obračunati dodatek za delo v upravi v višini 0,55 količnika, od tega zneska odvesti vse pripadajoče davke in prispevke ter dobljene zneske plačevati tožnici. V 4. točki izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 419, 98 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti zavrne tožničin tožbeni zahtevek, tožnici pa naloži plačilo vseh stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa prizna pritožbene stroške kot nadaljnje stroške postopka in jih skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi naloži v plačilo tožnici. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje razveljavilo drugo odločbo, kot pa je to od njega zahtevala tožnica. Poleg tega 2. točka izreka izpodbijane sodbe nasprotuje sami sebi, saj je v njej najprej navedeno, da je tožena stranka tožnici dolžna iz naslova neizplačanega dodatka za delo v upravi (kar sicer izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane sodbe), nato pa v posameznih alineah v nadaljevanju navaja dodatek za stalnost. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijano odločbo dne 5. 3. 2007 izdal nepristojen organ. 22. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 63/07 – uradno prečiščeno besedilo) določa, da so lahko posamezna vprašanja z zakonom drugače urejena tudi za poklicne pripadnike slovenske vojske oziroma javne uslužbence na področju obrambe ter zaščite in reševanja. Prvi odstavek 100.a člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 103/04 – uradno prečiščeno besedilo) določa, da o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja delavcev na obrambnem področju odloča na prvi stopnji minister, ki zato lahko pooblasti drugo osebo oziroma načelnika generalštaba ali njegovega namestnika za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih pripadnikov stalne sestave slovenske vojske. Iz petega odstavka citiranega člena ZObr izhaja, da o zahtevi oziroma ugovoru odloči minister oziroma pooblaščena oseba, ki mora pred odločitvijo zahtevati mnenje reprezentativnega sindikata. Po 14.a točki 5. člena ZObr je delavec vojaška oseba, ki poklicno dela v vojski ali druga oseba, ki poklicno opravlja upravne in strokovne tehnične naloge v ministrstvu. Glede na to Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS ni pristojna za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja delavcev na obrambnem področju niti na prvi niti na drugi stopnji. To pa pomeni, da je izpodbijano odločbo izdal pristojni organ.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je praktično v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice (razen delu tožbenega zahtevka, ki se je nanašal za plačilo dodatka za delo v upravi za obdobje po končani glavni obravnavi). Izpodbijano odločbo tožene stranke z dne 5. 3. 2007 št. 1005-1/2007-1496 (A1) in ne številka 1005-1/2007, kot je to pomotoma navedlo sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe, je razveljavilo zato, ker je ugotovilo, da jo je izdal nepristojni organ. Posledično je ugodilo denarnemu delu tožničinega tožbenega zahtevka za čas do konca glavne obravnave, ki se je nanašal na plačilo dodatka za delo v upravi (in ne dodatka za stalnost, kot je to navedlo sodišče prve stopnje v izreku izpodbijanega dela sodbe), do katerega je bila tožnica upravičena na podlagi odločbe šifra 1005-17/2006-1992 z dne 13. 6. 2006 (A2) skladno s 16. členom Uredbe o količnikih za določitev osnovne plače in dodatkih zaposlenim v službah Vlade RS in v upravnih organih (Ur. l. RS, št. 35/96 in nadalj.). Ugotovilo je, da je sporna odločba tožene stranke nezakonita zato, ker jo je izdal nepristojni organ, saj bi morala o razveljavitvi odločati Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS. Zato je brez nadaljnjega preizkušanja utemeljenosti tožničine terjatve iz naslova dodatka za delo v upravi glede na preostale delovnopravne predpise njenemu tožbenemu zahtevku ugodilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nepopolno ugotovilo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka je odločbo št. 1005-1/2007-1496 z dne 5. 3. 2007 (A1) izdala na podlagi prvega odstavka 100.a člena prvega odstavka 88. člena ZObr ter prvega odstavka 75. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.). 76. člen ZJU zares določa, da o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi in drugih aktov, s katerimi se odloči o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca, odloči komisija za pritožbe na lastno pobudo oziroma na predlog samega javnega uslužbenca, uradniškega sveta, predstojnika, računskega sodišča ali inšpektorja. To določbo pa je potrebno po stališču pritožbenega sodišča razlagati upoštevaje določbo 100.a člena ZObr, ki daje pristojnost za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja delavca na obrambnem področju tako na prvi stopnji kot na drugi stopnji ministru, ki za to lahko pooblasti drugo osebo oziroma načelnika generalštaba ali njegovega namestnika (za odločanje o pravicah, obveznostih in odgovornostih pripadnikov stalne sestavne vojske). Za odločanje o posamičnih pravicah pripadnikov stalne sestave lahko pooblasti minister poveljnike bataljonov ali njim enakih enot, če ni s pravili službe v slovenski vojski določeno drugače, kar prav tako izhaja iz prvega odstavka 100.a člena ZObr. Ker je ZObr napram ZJU lex specialis, kar izhaja tako iz tretjega odstavka 22. člena ZJU kot tudi iz prvega odstavka 88. člena ZObr, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za odločanje o sankcijah v primeru nezakonitosti (člen 74, člen 75 ZJU) pristojen organ, ki je po 100.a členu ZObr pristojen za odločanje o ugovoru zoper odločitve o pravicah delavca na obrambnem področju (torej minister oziroma pooblaščena oseba).

Ker sodišče prve stopnje navedenega ni upoštevalo, v postopku ni ugotavljalo, če je tožena stranka tožnici izdala izpodbijano odločbo z dne 5. 3. 2007 v skladu z veljavnimi predpisi, ki so urejali dodatek za delo v upravi.

Ker je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, če je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna tudi glede na materialnopravne predpise, ki so urejali dodatek za delo v upravi in nato ponovno odločiti o tožničinem tožbenem zahtevku in o stroških postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče se je kljub določbi 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) odločilo za razveljavitev izpodbijanega dela sodbe, saj sodišče prve stopnje dokazov o odločilnih dejstvih (na podlagi katerih bi ugotovilo, če je izpodbijana odločba tožene stranke zakonita tudi v materialnopravnem smislu) ni izvedlo, tako da izpodbijane sodbe glede tega ni mogoče preizkusiti. Za „popravo nepravilnosti“ po prvem odstavku 30. člena ZDSS-1 je po stališču pritožbenega sodišča mogoče šteti le dopolnitev oziroma preverjanje dokaznega postopka, ki je bil izveden pred sodiščem prve stopnje, oziroma popravo določenih procesnih napak, vse v skladu z načelom pospešitve postopka. Prelaganje sojenja od sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje pa po stališču pritožbenega postopka ni bil namen zakonodajalca pri oblikovanju določbe 30. člena ZDSS-1, saj bi bila v takšnem primeru strankam odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred drugostopenjskim sodiščem.