Jedro

Upnica je vložila predlog za izdajo začasne odredbe še pred uvedbo postopka za varstvo koristi otrok (166. člen DZ). Pred uvedbo postopka se začasna odredba v družinskih zadevah izda le v primerih, ko je nujno, da se otrok takoj umakne iz situacije, v kateri je ogrožen. Za izdajo predlagane začasne odredbe bi zato morala upnica z verjetnostjo izkazati, da imata otroka, ker sta cel teden strnjeno preživljala pri očetu, take vedenjske, čustvene, učne ali druge težave, ki puščajo posledice na njunem telesnem ali duševnem zdravju in razvoju, da je treba takoj omejiti njune stike z očetom. To ji ni uspelo.

Z neprimernostjo odnosa dolžnika do nje upnica ne more utemeljiti izdaje začasne odredbe o omejitvi stikov dolžnika z otrokoma.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnica je dolžna dolžniku povrniti 238,92 EUR stroškov pritožbenega postopka v osmih dneh od prejema tega sklepa, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upnica in dolžnik sta se s sodno poravnavo z dne 20. 6. 2022 dogovorila, da njuna otroka, A. A. (stara 6 let) in B. B. (star 4 leta), preživita strnjeno en teden pri enem drug teden pri drugem staršu, predaja otrok poteka ob nedeljah ob 18.00 uri. Upnica je približno pol leta po sklenjeni poravnavi vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se omejili stiki mld. A. A. in B. B. z dolžnikom tako, da bi potekali ob nedeljah od 11.00 do 18.00 ure, v času bolezni pa bi otroka ostala pri upnici. Z izpodbijanim sklepom je sodišče predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

2. Upnica se pritožuje „iz vseh pritožbenih razlogov“, višjemu sodišču predlaga, naj razveljavi sklep sodišča prve stopnje in izda začasno odredbo ter dolžniku naloži plačilo vseh stroškov postopka. Vztraja, da je dolžnik nasilen. Sodišče se ni opredelilo do izjave C. C., babice otrok, da se ji je A. A. zaupala glede nasilja očeta. Enako je zaupala tudi njej. Dolžnik je sam priznal, da je s palico udaril po mizi. Glede na njegovo nasilno preteklost je mogoče z dovolj verjetnosti šteti in položiti več vere v izjave babice in mame otrok. Neprimerno je upoštevati samo fizično nasilje; enako travmatično je psihično nasilje, kar predstavlja udarec s palico ob mizo ter grožnja, da bosta otroka naslednjič deležna udarca. Ker spadajo otroci v posebej varovano kategorijo, je treba v dvomu pretehtati v njihovo korist. Z verjetnostjo je izkazano, da sta otroka žrtvi nasilja in je treba sprejeti vse možne ukrepe za njuno zaščito. Ni res, da oče nikoli ni udaril otrok. A. A. je prvič udaril junija 2018, drugič pa maja 2019. Na fotografiji v spisu sta vidni dve modrici. Hči jo prosi, naj ničesar ne pove, ker če bo oči izvedel, bo kregana. Dolžnik otroka nagovarja proti mami in ju obremenjuje z zadevami, za katere sta premajhna. Ne ohranja spoštljive komunikacije, ne predaja informacij, ne sodeluje pri izrednih stroških, kot je bilo dogovorjeno v sodni poravnavi, ni odziven na prošnje za sodelovanje. Da bi ona samovoljno omejevala stike, ni res; to je storila po posvetu s CSD in policistom. Oče je zavrnil sodelovanje v storitvi pomoč družini za dom. A. A. se v očeh vidi, da se očeta boji, zato naredi, kar ji on naroči. CSD je prepozno opravil razgovor z A. A. Oče jo sedaj podkupuje in bo naredil vse, da bo izpadel dober oče. Skrbi jo, kako bosta otroka kot odrasli osebi funkcionirala, če se jima sedaj ne pokaže, da je vsako nasilje, tudi psihično, nesprejemljivo. Na CSD je A. A. povedala, kot ji je naročil oče. CSD je ni obvestil, da bodo opravili razgovor z A. A. Da bi podala pripombe na mnenje CSD, nima smisla, saj kot mati razume, zakaj je A. A. tako govorila, ve pa tudi, da to ni v njeno korist. Dolžnik nje ni obvestil o dogodku, ki naj bi se zgodil oktobra ali novembra in naj bi bil po njegovem razlog za težave B. B. z uriniranjem. Slike iz januarja bi se morale izločiti iz dokazov, v spis pa vlaga sliko z zadnjega tedenskega stika z očetom, iz katere so razvidne utrujene, zabuhle očke in A. A. grd pogled. Dokler obstaja sum, da lahko oče ponovi psihično ali fizično nasilje, je omejevanje stikov v korist otrokoma.

3. Dolžnik je na pritožbo odgovoril. Pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega sodišča in predlaga višjemu, naj pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlog za izdajo začasne odredbe je upnica utemeljevala s trditvami, da je A. A. babici (mami upnice) povedala, da jo je oče udaril s palico oziroma leseno žlico za obuvanje čevljev in da B. B. noče hoditi lulat. Skladno s 161. členom Družinskega zakonika (DZ) začasno odredbo sodišče izda, če je verjetno izkazana ogroženost otroka. Otrok je ogrožen, če utrpi ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju; škoda obsega škodo na telesnem ali duševnem zdravju ali razvoju otroka in na otrokovem premoženju (drugi in tretji odstavek 157. člena DZ). Ko ugotovi, da je otrok ogrožen, sodišče izda tako začasno odredbo, da ogroženost otroka odpravi (ali vsaj omili). Pri izdaji začasnih odredb je potreben restriktiven pristop,1 zgolj korist otroka za izdajo začasne odredbe ne zadošča.2 Skladno s 100. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) se tudi v postopkih za varstvo koristi otrok postopek za izdajo začasne odredbe vodi po določilih Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). To pomeni, da je postopek za izdajo začasne odredbe hiter, v njem se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti, ki je podan, če za obstoj določenega pomembnega dejstva obstaja več argumentov kot argumentov proti temu dejstvu oziroma so prvi argumenti močnejši od drugih.

6. Upnica je vložila predlog za izdajo začasne odredbe še pred uvedbo postopka za varstvo koristi otrok (166. člen DZ). Pred uvedbo postopka se začasna odredba v družinskih zadevah izda le v primerih, ko je nujno, da se otrok takoj umakne iz situacije, v kateri je ogrožen.3 Za izdajo predlagane začasne odredbe bi zato morala upnica z verjetnostjo izkazati, da imata otroka, ker sta cel teden strnjeno preživljala pri očetu, take vedenjske, čustvene, učne ali druge težave, ki puščajo posledice na njunem telesnem ali duševnem zdravju in razvoju, da je treba takoj omejiti njune stike z očetom. To ji ni uspelo.

7. Sodišče prve stopnje je vpogledalo v listinsko dokumentacijo v spisu, vključno z izjavo babice C. C. z dne 7. 12. 2022, zaslišalo oba udeleženca postopka in pridobilo dokumentacijo CSD o obravnavi družine v zadnjih šestih mesecih ter mnenje CSD v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe. Iz obrazložitve izhaja, da se je sodišče seznanilo z izjavo babice otrok, pa v njej ni našlo podlage za ugotovitev take ogroženosti otrok, ki bi terjala izdajo predlagane začasne odredbe, ali kakšnega drugega ukrepa za varstvo koristi otrok, ki jih sodišče lahko izda tudi po uradni dolžnosti. Pretehtala je logična in prepričljiva izpovedba dolžnika ter ugotovitve in mnenje CSD po opravljenem razgovoru z A. A. 8. Očitki pritožbe glede razgovora z A. A. niso utemeljeni. Strokovna delavka CSD je razgovor z A. A. opravila kmalu potem, ko je upnica podala predlog za izdajo začasne odredbe na sodišče, in sicer 5. 1. 2023 (predlog je na sodišče prispel 22. 12. 2022). Od podaje predloga za izdajo začasne odredbe do razgovora z A. A., oče z otrokoma ni imel osebnih stikov. Razgovor je bil opravljen v šoli, brez predhodne najave, tako da ne en ne drug starš nista vedela, da bo razgovor opravljen. Že zato, ker otroka po odločitvi upnice od 22. 12. 2022 do razgovora z A. A. z očetom nista imela osebnega stika, ni verjetno, da bi ju pripravljal na razgovor na CSD. Sicer pa za razgovor sploh ni vedel. Reakcija A. A. po opravljenem razgovoru, ki razen s trditvami upnice ni z ničemer izkazana, ne izpodbije vsebine podane izjave delavki CSD. Tudi dejstvo, da takoj po seznanitvi z izjavo A. A., da jo oče ne tepe, da je rada pri obeh starših, pri očetu morda še nekoliko bolj (ker ima dva psa in so veliko zunaj) in da bi še naprej rada živela en teden pri mami in en teden pri očetu, upnica ni podala pripomb, govori v prid dokaznim zaključkom sodišča. 9. CSD je v postopkih za varstvo koristi otrok primarno pristojen za pridobitev mnenja otroka.4 Naloga CSD je, da podaja strokovne ocene; ne zastopa ne ene ne druge strani oziroma se ne pridruži nobenemu od udeležencev, pač pa je njegov položaj podoben položaju intervenienta v javnem interesu. Ker gre za ugotovitve strokovnjakov, ima mnenje CSD močno dokazno vrednost5. Enači se z izpovedbo izvedene priče, to je osebe, ki dejstva, o katerih izpoveduje, ne le zaznava, temveč tudi razume relevantne pojme. CSD je po razgovoru, ki ga je z A. A. opravila strokovno usposobljena delavka v nevtralnem, A. A. poznanem okolju, podal mnenje, da otroka nista ogrožena. Iz zbranega gradiva ne izhaja, da bi A. A. imela kakršnekoli vedenjske, čustvene ali druge težave, ki bi vplivale na njeno telesno ali duševno zdravje in razvoj. Z verjetnostjo je sicer izkazano, da ima B. B. težave v zvezi z uriniranjem, ne pa tudi, da je to posledica ravnanj očeta. Sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, da vzgojne metode očeta občasno niso primerne (npr., ko jima zagrozi s palico), vendar tako neprimerno vedenje otrok ne ogroža tako, da bi bila potrebna takojšnja omejitev stikov. Glede na to, da sta otroka pri očetu več kot eno leto pred tem preživljala strnjeno vsak drugi teden, trditve mame, ki jih je podala šele v pritožbi, da je bila dvakrat zraven, ko je oče udaril A. A., tudi ne jemljejo teže ugotovitvam prvostopenjskega sodišča. Iz zbranih podatkov ne izhaja verjetnost, da sta otroka, ko sta pri očetu ogrožena.

10. Z neprimernostjo odnosa dolžnika do nje, upnica ne more utemeljiti izdaje začasne odredbe o omejitvi stikov dolžnika z otrokoma. Potem, ko s poravnavama dogovorjeni stiki oziroma preživljanje časa otrok s staršema potekajo že približno leto in pol, pretekla ravnanja dolžnika do upnice, tudi, če so bila nasilna, niso razlog za prekinitev oziroma omejitev stikov z otrokoma. Tega ne utemeljujejo tudi sicer neizkazani očitki dolžniku o blatenju upnice na CSD, nespoštljivi komunikaciji z njo, nezadostno prispevanje k stroškom otrok ali slaba (nezadostna) komunikacija z upnico. Iz poročil CSD ne izhaja, da bi oče brez utemeljenega razloga kdaj zavrnil sodelovanje s CSD. Zakaj katera od fotografij, ki so v spisu, ne bi smela biti dokaz, upnica ne pojasni. Iz fotografije, na katero se upira, sodišče ne razbere, da se otroka nahajata v ogrožajoči situaciji. Razgovor, ki ga je z A. opravila strokovnjakinja, ne potrjuje navedb upnice, da se otroka bojita očeta, da je oče nasilen do njiju, da ju ustrahuje, da neprimerno skrbi za njiju.

11. Po obrazloženem v pritožbi uveljavljani razlogi niso podani, višje sodišče pa tudi ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa po drugem odstavku 350. člena ZPP kršitev ni ugotovilo, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 38. členom ZIZ. Upnica, ki s pritožbo ni uspela, mora dolžniku povrniti njegove stroške. Sodišče jih je odmerilo po stroškovniku na koncu odgovora na pritožbo in skladno z Odvetniško tarifo (OT): 320 točk za odgovor na pritožbo, 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) in 22 % DDV. V primeru zamude s plačilom, bo morala plačati še zamudne obresti (378. člen Obligacijskega zakonika).

1 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS, Up-410/01. 2 N. Pogorelčnik Vogrinc, v: Komentar Družinskega zakonika, dr. B. Novak (RED), Ur. list RS, Ljubljana 2019, stran 514. 3 Prav tam, stran 542 do 546. 4 Razširjena uvodna pojasnila k Zakonu o nepravdnem postopku (ZNP-1), urednika dr. V. Rijavec in dr. A. Galič, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2020, stran 224. 5 Prav tam, stran 228, po 108. členu ZNP-1, se šteje kot izpovedba oseb, ki imajo o dejstvih posebno strokovno znanje.