Jedro

Navedba dejstev, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek, je obvezna sestavina tožbe, vendar tožeči stranki ni treba opisati vseh dejstev, celotnega historičnega ali življenjskega dogodka, temveč le dejstva, ki zahtevek nedvoumno individualizirajo in ki omogočajo, da se natančno loči od vseh drugih.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se vmesna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožena stranka odgovorna za dogodek z dne 08. 02. 2005 ob 6.30 uri na mejnem prehodu Obrežje, ko je tožečo stranko udarila po obrazu in jo poškodovala.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da se zadeva vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži povrnitev njenih pravdnih stroškov. Sodišče je v sodbi povsem zabrisalo mejo med trditveno in dokazno podlago tožnika. Tožnik je z izpovedjo dopolnjeval oziroma šele opredelil svojo trditveno podlago. Sodišču ni ponudil nobenega dokaza, razen lastne izjave. Tako tožba kot sodba slonita izključno na izjavi tožnika, dokazna sredstva pa so predvsem priče, listine, ogled, izvedenci in ostali podobni dokazi, ki so izven sfere pravdne stranke. Pravdna stranka mora primarno podati trditveno podlago, ki jo šele mora dokazati z dokazi. Izpoved stranke je le dokazovanje trditvene podlage. V predmetni pravdi je trditvena podlaga v tožbi zelo skopa, saj tožnik navaja le domnevni spor med strankama, udarec in beg toženca, izpoved stranke pa ne more nadomestiti zelo pomanjkljive trditvene podlage. Nadalje je toženec prepričan, da je sodišče nekritično in neutemeljeno v celoti verjelo tožniku, ne da bi to izpoved potrdilo še z drugimi dokazi, edini dokaz, ki potrjuje tožnikovo izpoved v delu, da je bil pri zobozdravniku, je slabo berljiva fotokopija potrdila zdravnika o poškodbi z 28. 02. 2005. Toženec je že zahteval, naj tožnik potrdilo predloži v boljši kopiji in ga pokaže na vpogled, vendar sodišče temu predlogu ni sledilo. Nasprotno pa je sodišče prve stopnje zelo kritično ocenilo dokaze toženca. Priči AK ni verjelo, ker ni potrdil toženčeve dopustitve možnosti, da je bil tedaj na kraju dogajanja; tožencu je verjelo samo v delu izpovedi, da dopušča možnost, da je bil tedaj tam, v vsem ostalem, da tožnika ne pozna, da ga ni nikoli videl, da ga ni udaril, da se ni hvalil, da naj bi razbil šoferja A in podobno, pa mu ni verjelo, poleg tega pa niti ni navedlo razlogov, zakaj mu ne verjame, da tožnika ni udaril. Sodišče prve stopnje je povsem spregledalo, da mora tožnik dokazati, da je bil tega dne na mejnem prehodu O ravno toženec in da ga je ravno on udaril. Tožnik sploh ni poznal toženca po videzu ali imenu, najprej je mislil, da naj bi ga udaril AK, tudi opisal ga je čisto drugače. Policistom je na dan domnevnega škodnega dogodka povedal, da voznika ne prepozna, prepoznal pa ga je po petih letih in pol na glavni obravnavi, ta prepoznava pa je motivirana z interesom uspeha v pravdi. Tožnik je tudi podal kazensko ovadbo proti napačni osebi in vložil tožbo proti DV. Nadalje pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovorov in zadržkov toženca, ki dokazujejo, da ni logično možno, kronološko izvedljivo in pravno dopustno, da bi se dogodek zgodil, kot ga je opisal tožnik (nastanek škodnega dogodka ob 6:30 tik pred mejo, kjer je prepovedano gibanje in so prisotni uslužbenci, ki bi morali krvavega tožnika opaziti, razvrščanje kamionov, opravljen carinski postopek, obisk pri zobozdravniku z rentgenskim slikanjem zobovja v 15 kilometrov oddaljenih B, vrnitev na mejni prehod in dokončana carinska kontrola na hrvaški strani, kar vse je bilo opravljeno v eni uri, glede na to, da ta ura izhaja iz računa z dne 28. 02. 2006, ki ga je na vpogled pokazala priča AK in to dejstvo ni bilo prerekano). Poleg tega je sodišče zaključilo, da je lahko tožnik „kasneje tega dne opravil pregled pri zdravniku,“ čeprav tega tožnik ni trdil, niti o tem pričal. 3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem pritožbe, da je sodišče prve stopnje samo nadomestilo trditveno podlago, ki je bila že v tožbi pomanjkljiva in na to oprlo sodbo. Določilo 7. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) določa, da morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Stranki sta torej v celoti odgovorni, da v sporu zagotovita ustrezno trditveno podlago ter dokaze, s katerimi se ugotavlja resničnost zatrjevane trditvene podlage (1). Dolžnost strank navajati dejstva in predlagati dokaze izhaja tudi iz 212. člena ZPP, ki komplementira 7. člen ZPP, saj določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotne stranke. Določba definira razpravno načelo kot tudi trditveno in procesno (subjektivno) dokazno breme ter njuno medsebojno povezanost (2). Na tožniku je trditveno (in dokazno breme) glede tistih dejstev, ki utemeljujejo njegov zahtevek, na tožencu pa trditveno (in dokazno breme) glede dejstev, ki utemeljujejo samostojne ugovore (3).

6. Materialno pravo je tisto, ki določa vsebino trditvenega in dokaznega bremena, in sicer s tem, ko pove, katera dejstva mora stranka zatrjevati, da bosta njena tožba oziroma ugovor sklepčna (4). Odškodninska odgovornost temelji na kumulativno izpolnjenih predpostavkah protipravnosti, vzročne zveze, škode in krivde; obstoj prvih treh bremeni oškodovanca, torej tožečo stranko, obstoj zadnje pa povzročitelja škode (131. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Navedba dejstev, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek, je obvezna sestavina tožbe, vendar tožeči stranki ni treba opisati vseh dejstev, celotnega historičnega ali življenjskega dogodka, temveč le dejstva, ki zahtevek nedvoumno individualizirajo in ki omogočajo, da se natančno loči od vseh drugih (5).

7. Tožeča stranka je v tožbi navedla vsa relevantna dejstva, da je sodišče prve stopnje o tožbi kot sklepčni odločalo. Navedla je, da je med pravdnima strankama 28. 02. 2005 ob 6.30 uri na mejnem prehodu prišlo do spora, da je po opravljenem carinskem pregledu toženo stranko prosila, če lahko umakne svoj kamion, da bo lahko zapeljala mimo, ta prošnja pa je toženo stranko očitno tako ujezila, da je prišla do nje in jo boksnila v obraz, pri čemer ji je začelo močno krvaveti iz ust, po napadu pa je tožena stranka zbežala s kraja dogodka, v tem napadu pa je bila tožeča stranka poškodovana in uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in neprijetnosti med zdravljenjem, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in zaradi strah, ker ji je tožena stranka izbila zob številka 1 skupaj z mostičkom številka 1/2 in ji ranila ustna tkiva. Na naroku pa je tožeča stranka obširneje in natančneje opisala škodni dogodek. Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da je tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu in da sodišče prve stopnje ni kršilo razpravnega načela iz 7. člena ZPP.

8. Pač pa ima pritožba prav, da se sodbe ne da preizkusiti, saj je obrazložitev do te mere nezadostna, da onemogoča njen preizkus. Na tožeči stranki je dokazno breme, da dokaže, da je prav tožena stranka tista, ki jo je udarila. Sodišče ne navede jasnih in smiselnih razlogov, zakaj verjame tožeči stranki, ne pa toženi (ki je zgolj trdila, da dopušča možnost, da je bila tega dne tam, da ni nikoli nobenega udarila in da tožeče stranke ne pozna). Čeprav je dokazni postopek pokazal, da je bil tega dne zadolžen za vožnjo AK in to dejstvo ni sporno, je sodišče prve stopnje v zvezi z njegovim pričanjem navedlo le, da „pravzaprav ne verjame K.,“ da je bil tega dne v vozilu sam glede na „navedbe tožeče stranke o tem, kako je prišlo do tega, da je bila prav tožena stranka tista, ki jo je udarila,“ ni pa se opredelilo do tega, zakaj mu ne verjame. Pritožba ima prav, ko opozarja, da je tožnik sam povedal, da so mu takoj po dogodku policisti pokazali nekega človeka, on pa jim je rekel, da ga lahko opiše, na sliki pa ga ne prepozna. Prepoznal pa ga je na naroku, opravljenem po več kot petih letih od spornega škodnega dogodka.

9. Sodišče prve stopnje se tudi ni zadostno opredelilo do ključnih očitkov tožene stranke, da številne okoliščine izključujejo logični življenjski potek dogodka. Po navedbah tožeče stranke naj bi se škodni dogodek zgodil ob 6:30 uri tik pred mejo, kjer je prepovedano gibanje in so prisotni uslužbenci, ki bi morali krvavega tožnika opaziti. V samo eni uri naj bi se tožnik glede na lastne navedbe s tovornim vozilom razvrstil na drug vozni pas, opravil carinski postopek, doživel udarec tožene stranke, se odpeljal k zobozdravniku v 15 kilometrov oddaljene B, kjer so mu rentgensko slikali zobovje, nato naj bi se vrnil na mejni prehod in opravil carinsko kontrolo na hrvaški strani. Pritožba utemeljeno opozarja, da se je glede ugovora tožene stranke, da je opis dogodka časovno nelogičen, sodišče prve stopnje nerazumno opredelilo zgolj v zvezi s presojo verodostojnosti izpovedi tožeče stranke in sàmo dopustilo možnost, da je tožnik opravil pregled pri zobozdravniku kasneje, ter da bi bilo to možno glede na šok, ki ga je doživel. Takšnega poteka dogodka pa tožeča stranke sploh ni zatrjevala.

10. Ob povedanem je izkazana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl., saj zaradi pomanjkanja obrazložitve o odločilnih dejstvih sodbe ni mogoče objektivno preizkusiti. Zato je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugoditi, vmesno sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP). Prvostopenjsko sodišče naj v ponovnem postopku odloči upoštevaje zgoraj navedena opozorila in presodi, ali je zahtevek po materialnem pravu utemeljen.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP, ki določa, da je odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom pridržana do končne odločbe, kadar pritožbeno sodišče razveljavi prvostopenjsko odločbo in zadevo vrne v novo sojenje.

(1) Aleš Galič, Dragica Wedam Lukič: Komentar k 7. členu ZPP, v: Lojze Ude (ur.), in drugi: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga. Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 65. (2) Jan Zobec: Komentar k 212. členu ZPP, v: Lojze Ude (ur.), in drugi: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga. Uradni list, GV Založba, Ljubljana 2005a, str. 344. (3) Aleš Galič, Dragica Wedam Lukič, v: Lojze Ude (ur.), in drugi, nav. delo (2005), str. 66. (4) Jan Zobec, Komentar k 212. členu ZPP, v: Lojze Ude (ur.), in drugi, nav. delo (2005a), str. 345. (5) Nina Betetto: Razlikovanje med nesklepčno in nepopolno tožbo. Podjetje in delo 7/2009, str. 1638.