Jedro

Po določbi 3. odstavka 264. člena ZUP (1986) je odločbo o razveljavitvi po nadzorstveni pravici na podlagi 2. odstavka 263. člena tega zakona mogoče izdati v enem letu, ko je postala odločba o upravnem sporu dokončna. V tem roku nedvomno postane prvostopna odločba, zoper katero ni bilo vloženo nobeno redno pravno sredstvo, dokončna, izvršljiva in seveda tudi pravnomočna. Uporabljeno izredno pravno sredstvo je, v zakonu predviden dopusten poseg v tako odločbo. V pravnomočno odločbo se poseže za naprej, saj gre za razveljavitev, ne pa za odpravo odločbe, kar pomeni, da pravne posledice, ki so iz razveljavljene odločbe nastale, do njene razveljavitve ostanejo v veljavi ter se ne odpravijo, ne morejo pa iz nje nastati po razveljavitvi nove pravne posledice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 13.5.1998, s katero je po nadzorstveni pravici razveljavila odločbo Upravne enote Ljubljana, Oddelka za gospodarstvo in ekonomske odnose z dne 21.8.1997. S to odločbo je prvostopni upravni organ ugotovil, da tožnik izpolnjuje vse pogoje za razširitev obsega svoje že obstoječe dejavnosti podjetnika posameznika in da so med drugim izpolnjeni vsi zakoniti pogoji za priglasitev razširjenega obsega dejavnosti v fizično ločenem poslovnem prostoru na D. Tožniku je bilo tudi naloženo, da na podlagi te odločbe priglasi obseg svoje dejavnosti pri pristojnem davčnem organu. Tožena stranka je pri opravljanju nadzora ugotovila, da je organ prve stopnje očitno prekršil materialni zakon, ker je zakonitost pogojev za priglasitev razširjenega obsega dejavnosti ugotovil brez ustreznega uporabnega dovoljenja za poslovni prostor, kjer naj bi se razširjena dejavnost opravljala.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih je za svojo odločitev navedla. Tudi po njegovi presoji je bil očitno kršen materialni zakon, saj prvostopni organ ni uporabil določbe 8. člena tedaj veljavnega Zakona o graditvi objektov (ZGO), po kateri se je zgrajen objekt lahko začel uporabljati oziroma se je s proizvodnjo tehnoloških procesov lahko začelo, ko je bilo zanj izdano uporabno dovoljenje. V postopku za izdajo navedene odločbe pa to zato predstavlja očitno kršitev materialnega zakona, ki je razlog za razveljavitev po nadzorstveni pravici.

Tožeča stranka v reviziji uveljavlja revizijska razloga kršitve materialnega prava in kršitev določb postopka. Sodišče je bistveno kršilo določbe postopka, ker ni opravilo glavne obravnave, na kateri bi se predmetna zadeva lahko ustrezno razjasnila. Po stališču revizije se institut odprave in razveljavitve odločbe po nadzorstveni pravici glede na določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986) lahko uporabi le zoper dokončne, ne pa tudi zoper pravnomočne upravne odločbe. S pravnomočno prvostopno odločbo je tožnik pridobil pravico do izvajanja zaprošenega razširjenega obsega dejavnosti v fizično ločenem prostoru. Te pravice ni mogoče odvzeti glede na omejevalno določbo 265. člena ZUP, ki razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe omogoča le s privolitvijo ali na zahtevo stranke. Te privolitve pa tožnik ni nikoli dal in mu je tožena stranka pridobljeno pravico nezakonito odvzela. Očitne kršitve materialnega prava v postopku na prvi stopnji ni bilo, dejanska podlaga izpodbijane prvostopne odločbe pa ne more biti predmet presoje v postopku izrednega pravnega sredstva razveljavitve po nadzorstveni pravici.

Stranke z interesom A., B. in P.R. v odgovoru na pritožbo navajajo, da je prvostopna sodba pravilna in da ni podlage za ugoditev pritožbi. Poslovni prostor je zgrajen brez ustreznih upravnih dovoljenj ter bi se zato z odpravo odločbe priznalo, da je poslovni objekt zgrajen na način, določen z zakonom in da ima uporabno dovoljenje, kar je v očitnem nasprotju z dejanskim stanjem, to pa bi pomenilo kršitev zakonitosti.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi določbe 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, je vrhovno sodišče vloženo pritožbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo.

Revizijski ugovor, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo nezakonito posegla v pravnomočno odločbo, ni utemeljen. Razveljavitev upravne odločbe po nadzorstveni pravici je izredno pravno sredstvo, kar pomeni, da ga je mogoče uporabiti samo v primerih, kadar redno pravno sredstvo ni več možno. Po določbi 3. odstavka 264. člena ZUP 1986 je odločbo o razveljavitvi po nadzorstveni pravici na podlagi 2. odstavka 263. člena tega zakona mogoče izdati v enem letu, ko je postala odločba v upravnem postopku dokončna. V tem roku nedvomno postane prvostopna odločba, zoper katero ni bilo vloženo nobeno redno pravno sredstvo, dokončna, izvršljiva in seveda tudi pravnomočna. Uporabljeno izredno pravno sredstvo je v zakonu predviden dopusten poseg v tako odločbo. V pravnomočno odločbo se poseže za naprej, saj gre za razveljavitev, ne pa za odpravo odločbe, kar pomeni, da pravne posledice, ki so iz razveljavljene odločbe nastale, do njene razveljavitve ostanejo v veljavi ter se ne odpravijo, ne morejo pa iz nje nastati po razveljavitvi nove pravne posledice.

Neutemeljen je revizijski očitek, da je razveljavitev odločbe nezakonita, ker tožnik zanjo ni dal soglasja. Soglasje prizadetih strank, ki ga kot procesno predpostavko določa 2. odstavek 263. člena ZUP 1986, je potrebno v primerih, ko v upravnem postopku nastopata dve stranki z nasprotujočimi interesi in je postavljen zahtevek proti drugi stranki kot zavezancu, ki mu upravna odločba nalaga izpolnitev neke obveznosti. V obravnavanem primeru pa je postopek tekel na tožnikovo zahtevo in ni bil postavljen zahtevek na odločitev med strankami z nasprotujočimi interesi, zato tožnikovo soglasje ni bilo potrebno. Revizija tudi neutemeljeno opozarja na določbe 265. člena ZUP 1986. Ta zakonska določba obravnava drugo izredno pravno sredstvo, ki ga lahko uporabi organ prve ali druge stopnje tedaj, kadar je sam odločil o stvari. Izpodbijana odločba pa je izdana v postopku nadzora nad zakonitostjo odločb, izdanih v upravnih zadevah v upravnem postopku na prvi stopnji, v skladu z določbo 2. odstavka 263. člena ZUP 1986. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo na pravilni materialnopravni in procesni zakonski podlagi. Neutemeljen je revizijski očitek, da je tožena stranka nedopustno posegla v dejansko stanje, ki ga je ugotovil prvostopni upravni organ. V to se pri odločanju ni spuščala, ampak temelji njena presoja na ugotovitvi, da je bil pri odločanju očitno kršen materialni zakon, kar je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo in se revizijsko sodišče, da ne bi prišlo do nepotrebnega ponavljanja, glede tega v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe.

Očitana bistvena kršitev postopka, ker sodišče ni opravilo glavne obravnave in je o zadevi odločilo na nejavni seji, ni podana. Revident glavne obravnave ni predlagal in v tožbi tudi ni predlagal izvedbe dokazov, med strankami je bila sporna uporaba zakona in ne dejansko stanje v zadevi, ki bi ga bilo treba preizkušati in dopolnjevati.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo in potrdilo izpodbijano sodbo (72. člen ZUS-1).