Jedro

Sodišče prve stopnje, ki je v dokaznem postopku ugodilo dokaznim predlogom obrambe, vendar jih kasneje ni izvedlo, ker je ugotovilo, da predlagani dokazi sploh ne obstajajo, ni kršilo pravic obrambe.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega R.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni je dolžan plačati stroške postopka.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je R.B. spoznalo za krivega kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po četrtem in prvem odstavku 302. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazen 5 mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Obsojeni je dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je zavrnilo pritožbo obsojenčeve zagovornice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je obsojeni dolžan plačati 500 evrov povprečnine.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe in zaradi kršenja človekovih pravic, ki jih obdolžencu jamči ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni in obsojenca oprosti obtožbe ali sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve ali druge stopnje v ponovno odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP odgovoril vrhovni državni tožilec svetnik Z.F., ki v pisnem odgovoru z dne 2.9.2008 meni, da je zahteva neutemeljena. Zahteva v večini izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, ki je bilo podlaga za obsodilno sodbo. Obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe s tem, da je sodišče najprej dovolilo izvedbo dokazov v njegovo korist, a dokaza kasneje ni izvedlo. Na podlagi dokazov, ki so bili izvedeni do določenega trenutka, ni mogoče sklepati o tem, kakšna bi bila odločitev sodišča v tistem trenutku.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovi zagovornici. Slednja se je o njem izjavila v vlogi z dne 17.9.2008, kjer vztraja pri navedbah iz zahteve.

B.

5. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Kršitve zakona morajo biti v zahtevi zatrjevane konkretno in obrazložene z dejstvi in okoliščinami tako, da je omogočen preizkus zahteve. Vrhovno sodišče je pri presoji zahteve vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato ne presoja vprašanj, povezanih z dejanskim stanjem, kot so pravilnost dokazne ocene in zaključkov sodišča glede pravno relevantnih dejstev.

6. Vložnica uvodoma navaja, da vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zaradi kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar v nadaljevanju ne pojasni, katera od teh kršitev naj bi bila podana in je tudi ne obrazloži. Bistvo trditev obravnavane zahteve je v tem, da obsodilna sodba temelji na dokaznem postopku, ki je zaradi opustitve zakonske dolžnosti ukrepov za zagotovitev dokazov in njihove nestrokovne izvedbe povzročila kršitve človekovih pravic (izvajanje dokazov v korist obdolženca iz 29. člena Ustave Republike Slovenije). Sodišče bi moralo po mnenju vložnice obdolženca oprostiti obtožbe glede na dejstvo, da je sprejelo dokazne predloge obrambe, ni pa jih moglo izvesti zaradi neopravljenega dela organov pregona, pri čemer do tedaj izvedeni dokazi sodišča očitno niso prepričali o krivdi obdolženca. Vložnica zahteve uvodoma navaja, da so bile kršene določbe 145. člena, 148. člena, 164. v zvezi z 220. členom, ter 246. člena v zvezi s 247. in 248. členom ZKP, vendar podrobneje ne pojasni, v čem naj bi bile posamezne kršitve, niti kako naj bi vplivale na zakonitost izpodbijane sodbe.

7. Ustava v tretjem odstavku 29. člena kot pravno jamstvo ob popolni enakopravnosti zagotavlja vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, izvajanje dokazov v njegovo korist. Glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Pri tem mora obdolžencu omogočiti izvajanje tistih dokazov, glede katerih obramba z zadostno stopnjo verjetnosti izkaže, da so pravno relevantni in verjetni. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugodilo dokaznim predlogom obrambe, vendar je kasneje po opravljenih poizvedbah ugotovilo, da predlagani dokazi sploh ne obstajajo in jih torej ni mogoče izvesti. Sodišče je torej v postopku naredilo vse, da bi obdolžencu omogočilo izvajanje dokazov v njegovo korist, zato mu ni mogoče očitati kršitve pravic obrambe v smislu drugega odstavka 371. člena ZKP.

8. Napačno je stališče zahteve, da bi bilo mogoče izdati obsodilno sodbo le, če bi policija zagotovila vse dokaze, ki jih vložnica našteva v zahtevi. V slovenskem kazenskem postopku ne poznamo dokaznih pravil, torej pravil o tem, s katerimi dokazi se lahko dokazuje določeno kaznivo dejanje. Nasprotno, v prvem odstavku 18. člena ZKP je uzakonjeno načelo proste presoje dokazov, ki pomeni, da je mogoče obdolžencu kaznivo dejanje dokazovati z vsemi vrstami dovoljenih dokazov, razen tistih, ki so po zakonu prepovedani (drugi odstavek 18. člena ZKP). Vložnica ne zatrjuje, da je sodišče sodbo oprlo na nedovoljen dokaz, kar bi predstavljalo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč zgolj zatrjuje, da dokazi, ki so bili izvedeni in na katere je sodišče oprlo sodbo, ne dajejo zadostne podlage za obsodilno sodbo. V tem delu podaja svojo oceno verodostojnosti izvedenih dokazov in izraža nestrinjanje z dejanskim stanjem kot ga je ugotovilo sodišče. S tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljeno uveljavljati s tem izrednim pravnim sredstvom.

9. Prav tako vložnica ne more uspeti z navedbami o tem, kakšen bi bil dokazni zaključek sodišča, če bi bili izvedeni dokazi, ki jih je predlagala obramba, in s sklepanjem o tem, kaj bi sodišče odločilo, če bi odločalo v trenutku, preden je sprejelo dokazni predlog obrambe. Dejstvo, da predlagani dokazi ne obstajajo in torej niso mogli biti izvedeni pred sodiščem, ne omogoča zaključka o tem, kaj bi bilo z njimi dokazano, če bi obstajali in bili izvedeni. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je bilo zbiranje dokazov v predkazenskem postopku s strani policije zelo pomanjkljivo in nestrokovno, čemur pritrjuje tudi Vrhovno sodišče. Vendar je sodišče prve stopnje v sodbi tudi pojasnilo, da zbrani in izvedeni dokazi ne dopuščajo upoštevnega doma v obsojenčevo krivdo glede očitanega mu kaznivega dejanja. Takšni presoji je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. 10. Ker niso podane kršitve, na katere se sklicuje zagovornica obsojenega R.B., njeno nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami pravnomočne sodbe pa pomeni nedovoljeno izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

11. V skladu s prvim odstavkom 95. člena in 98.a členom ZKP je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, ki so nastali v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer sodno takso (6. točka 92. člena ZKP).