Jedro

Pri izračunu izgubljenega dobička je treba izhajati iz rezultatov poslovanja tožeče stranke v obdobju njenega normalnega poslovanja pred protipravnim posegom tožene stranke vanj.

Vse okoliščine, iz katerih je prvostopenjsko sodišče sklepalo na poostreno carinsko kontrolo tožene stranke v spornem obdobju, so obstajale še v času normalnega poslovanja tožeče stranke pred protipravnim posegom tožene stranke vanj. Navedena carinska kontrola v tem času, v kolikor bi bila pravno upoštevna pri presoji izgubljenega dobička, izhajajoč iz obdobja normalnega poslovanja tožeče stranke, bi se morala nujno odražati v dobičku tožeče stranke še v času njenega normalnega poslovanja. Če se je, je bilo to dejstvo že upoštevano pri projekciji poslovanja PCP tožeče stranke tudi v spornem obdobju. Če pa se navedena carinska kontrola ni odražala v izkazanem dobičku tožeče stranke v času njenega normalnega poslovanja, se ob enaki intenziteti te kontrole ne bi niti v poslovanju PCP tožeče stranke v spornem obdobju. V čem oziroma s kakšnimi ravnanji organa tožene stranke naj bi bila v spornem obdobju carinska kontrola poostrena, pa tožena stranka tekom celotnega dosedanjega postopka ni pojasnila.

Ker tožena stranka ni navedla, s kakšnimi dejanji se je sploh odražala poostrena carinska kontrola, ni izkazal vzročne zveze med le-to in pričakovanim dobičkom tožeče stranke.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni: v 2. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 165.765,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 39.724.133,08 SIT od 29.3.1996 do 1.1.2002, v 3. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 8.093,14 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu 2. točke izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 5.403,48 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od plačila.

Obrazložitev

: Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 11.025,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.462.060,99 SIT od 29.3.1996 do 1.1.2002 (1. točka izreka). Tožbeni zahtevek na plačilo zneska 165.765,87 EUR in zakonite zamudne obresti od zneska 42.366.183,00 SIT od 29.3.1996 dalje do plačila je zavrnilo (2. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo v delu, v katerem ni uspela (2. točka in 3. točka izreka), se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožeča stranka vtožuje odškodnino za izgubljeni dobiček v času od 28.8.1993 do 31.12.1995 na podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke, ugotovljene že s pravnomočno vmesno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII Pg 151/96 z dne 27.5.1997 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 779/97 z dne 15.1.1998, ki je uspešno prestala tudi revizijski preizkus, kot izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 56/98 z dne 17.6.1998. Ugotovljena protipravnost ravnanja organa tožene stranke je bilo nezakonito zaprtje prostocarinske prodajalne (PCP) tožeče stranke in onemogočanje dobave blaga. Tako je ostala sporna le še višina odškodnine, ki pripada tožeči stranki.

Višje sodišče v Ljubljani se je že v sodbi in sklepu, opr. št. I Cpg 554/2006, z dne 6.4.2007 opredelilo do vprašanja, katere predpostavke za presojo odškodnine iz naslova izgubljenega dobička je primerno upoštevati v obravnavanem primeru glede na različna izhodišča obeh pravdnih strank za izračun višine le-te. Kot primerno je presodilo izhodišče tožeče stranke, da je treba pri izračunu izgubljenega dobička izhajati iz rezultatov poslovanja tožeče stranke v obdobju njenega normalnega poslovanja pred protipravnim posegom tožene stranke vanj, pri čemer je upoštevno kot bazno obdobje njenega poslovanja od maja 1992 do aprila 1993 oziroma od junija 1992 do maja 1993, pri projekciji uspešnosti poslovanja v spornem obdobju, na katerega se nanaša vtoževana odškodnina, pa upoštevati tudi izkazano rast nočitev tujih turistov v Občini P.. Vsa navedena izhodišča je pri izračunu izgubljenega dobička upoštevala sodna izvedenka V. Č. v izvedenskem mnenju v svojih variantnih izračunih pod A2.1. in A2.2., upoštevaje stroške tožeče stranke v obdobju njenega še normalnega poslovanja. Glede izhodišč tožene stranke za projekcijo poslovanja tožeče stranke oziroma presojo izgubljenega dobička v spornem obdobju, in sicer poostrene carinske kontrole tožene stranke, poslovanja dveh primerljivih in v spornem obdobju še delujočih PCP v P. ter deleža stroškov, ki izhajajo iz mnenja družbe E. & Y., pa je pritožbeno sodišče zavzelo jasno stališče, da zgolj z navedenim mnenjem tožena stranka ni uspela izkazati obsega stroškov poslovanja tožeče stranke v spornem obdobju. Pač pa bi na presojo projekcije poslovanja tožeče stranke v spornem obdobju lahko vplivala po toženi stranki zatrjevana poostrena carinska kontrola, izhajajoč iz rezultatov poslovanja dveh v spornem obdobju še delujočih primerljivih PCP ob predpostavki, da sta poslovanji teh PCP primerljivi s tožečo stranko oziroma, če sta navedeni delujoči PCP poslovali pod enakimi pogoji, kot bi jih bilo pričakovati tudi za tožečo stranko, če do škodnega ravnanja tožene stranke ne bi prišlo. Ker teh pravno relevantnih dejstev prvostopenjsko sodišče ni ugotavljalo, pravilnosti variantnih izračunov izgubljenega dobička izvedenke Č. pod B1.2.1 in B1.2.2., v katerih upošteva poslovanje dveh še delujočih PCP, pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. V razveljavitvenem delu odločbe je torej pritožbeno sodišče prvostopenjskemu sodišču naložilo tudi ugotovitev navedenih pravnorelevantnih dejstev. Vsi navedeni variantni izračuni so bili izhodišče za uporabo prostega preudarka višine izgubljenega dobička. Pritožbeno sodišče je zato ugotovilo, da tožeči stranki gre odškodnina za izgubljeni dobiček najmanj v višini, ki predstavlja aritmetično sredino vrednosti po variantnih izračunih izvedenke Č. A2.1. in A2.2. ter B1.2.1. In B1.2.2., upoštevaje tudi valutno razmerje DEM – SIT na dan nastanka škode 31.12.1995 in znaša 217.056,44 EUR. Po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII Pg 350/2003, v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 554/2006, je tako ostal sporen še tožbeni zahtevek na plačilo 176.790,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.1996 do plačila, pravnomočno pa je bilo v zvezi s popravnim sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII Pg 350/2003, z dne 14.5.2007 ugodeno tožbenemu zahtevku za plačilo 217.056,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 52.015.405,44 SIT od 29.3.1996 do 1.1.2002, zavrnjen pa tožbeni zahtevek na plačilo 16.495,30 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi.

V ponovljenem postopku pa je na verjetnost poostrene carinske kontrole tožene stranke tudi nad poslovanjem tožeče stranke v spornem obdobju sklepalo iz ugotovljenega dejstva, da je tožena stranka z dopolnilno določbo z dne 26.11.1992 tožeči stranki, po kateri je bila dovoljena prodaja tujim in domačim fizičnim osebam, določenim z Zakonom o zunanjetrgovinskem poslovanju, pri odhodu pri prihodu iz tujine, smiselno podobni dopolnilni odločbi pa sta bili izdani tudi primerljivima podjetjema, konkretno prodajalni TSP T. d.o.o. P., T. 41, sklicujoč se na dopolnilno odločbo v prilogi B 18, ki pa je bila izdana 26.11.1992, ter iz dejstva izdaje odločbe (čeprav nezakonite) tožene stranke o zaprtju PCP tožeče stranke, kot tudi iz dejstva pregleda poslovanja tožeče stranke, izhajajočega iz zapisnika tožene stranke z dne 18.3.1992, prvostopenjsko sodišče sklepalo, da je tožena stranka carinsko kontrolo v letih 1994 in 1995 resnično okrepila in da bi bilo to pričakovati tudi za primer poslovanja PCP tožeče stranke.

Takšnega razlogovanja pritožbeno sodišče ne sprejema. Vse okoliščine, iz katerih je prvostopenjsko sodišče sklepalo na poostreno carinsko kontrolo tožene stranke v spornem obdobju, so obstajale še v času normalnega poslovanja tožeče stranke pred protipravnim posegom tožene stranke vanj. Navedena carinska kontrola v tem času, v kolikor bi bila pravno upoštevna pri presoji izgubljenega dobička, izhajajoč iz obdobja normalnega poslovanja tožeče stranke, bi se morala nujno odražati v dobičku tožeče stranke še v času njenega normalnega poslovanja. Če se je, je bilo to dejstvo že upoštevano pri projekciji poslovanja PCP tožeče stranke tudi v spornem obdobju. Če pa se navedena carinska kontrola ni odražala v izkazanem dobičku tožeče stranke v času njenega normalnega poslovanja, se ob enaki intenziteti te kontrole ne bi niti v poslovanju PCP tožeče stranke v spornem obdobju. V čem oziroma s kakšnimi ravnanji organa tožene stranke naj bi bila v spornem obdobju carinska kontrola poostrena, pa tožena stranka tekom celotnega dosedanjega postopka ni pojasnila, na kar pravilno opozarja pritožnica. Njene trditve v pripravljalni vlogi z dne 21.12.1998 (list. št. 92), da se je promet v vseh prodajalnah (tudi tistih, ki so ves čas nemoteno poslovale), tudi po letu 1993 bistveno zmanjšal zaradi poostrenega nadzora v skladu z določbo 1. odstavka 7. člena Zakona o zunanjetrgovinskem poslovanju in po katerem se je blago iz brezcarinskih prodajaln lahko prodajo tujim in domačim fizičnim osebam pri odhodu v tujino oziroma prihodu iz tujine, so ostale presplošne, da bi jih bilo mogoče preizkusiti. Tožena stranka namreč ni pojasnila, ali in koliko (več) kontrolnih pregledov, ki bi kazali na poostren carinski nadzor, je v spornem obdobju opravila pri še delujočih PCP. Korelacije med njeno poostreno carinsko kontrolo in zmanjšanjem prometa v še delujočih PCP tožena stranka torej ni preverljivo konkretizirala, z dokaznim predlogom po zaslišanju delavca carinarnice M. B., ki bi pojasnil, kakšen carinski nadzor je bil vršen v spornem obdobju (list. št. 209), pa tožena stranka ne more nadomestiti manjkajočih trditev. Povezanost trditvene podlage z dokazno ponudbo je namreč dosledno izpeljana v 1. odstavku 287. člena ZPP.

Edina med pravdnima strankama nesporna „poostrena carinska kontrola“ v preostalih v spornem obdobju še delujočih PCP na območju mejnega prehoda P. je bila izdaja odločb o zaprtju teh PCP dne 29.11.1993 (trditev tožeče stranke – list. št. 217, trditev tožene stranke o izdaji odločb dne 29.11.1993 o zaprtju z dnem pravnomočnosti – list. št. 229). Tako kot je sklicevanje tožeče stranke na „poostreno carinsko kontrolo“, ki naj bi rezultirala v zmanjšanem prometu in posledično dobičku še delujočih dveh PCP, nepreverljivo, ni mogoče izključiti tudi vpliva odločb o zaprtju PCP (sicer po navedbah tožene stranke z dnem pravnomočnosti odločb) na poslovanje teh PCP po izdaji odločb o zaprtju. Neutemeljeno je pri tem sklicevanje prvostopenjskega sodišča na razloge pritožbenega sodišča v sklepu I Cpg 1485/99 z dne 25.5.2000 o pričakovani poostreni carinski kontroli tožene stranke in posledično nižjem pričakovanem dobičku tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je v navedenem sklepu nakazalo zgolj možnost relevantnosti vpliva poostrene carinske kontrole na dobiček tožeče stranke v spornem obdobju. Pri tem je izhajajo iz podatka, da je kljub zaprtju preostalih PCP potrošnja turistov v ves čas delujočih (tedaj še treh, kasneje se je izkazalo, da gre le za dve še delujoči) PCP ostala konstantna, čeprav bi bilo pričakovati, da se bo promet zaradi zaprtja drugih PCP močno povečal. Toda pritožbeno sodišče tedaj ni razpolagalo s podatkom, da sta bili tudi še delujočima PCP izdani odločbi o zaprtju (sicer s časovnim zamikom z dnem pravnomočnosti odločb), kot tudi dejstvom, da je šlo glede na število potencialnih potrošnikov, upoštevaje hotelske kapacitete (3609 postelj) na območju PCP tožeče stranke, v primerjavi s hotelskimi kapacitetami (250 postelj) na območju ves čas delujočih PCP glede na lokacijo za objektivno bistveno različne pogoje poslovanja PCP, katerih poslovanje naj bi se upoštevalo po stališču tožene stranke pri presoji pričakovanega dobička tožeče stranke v spornem obdobju. Po presoji pritožbenega sodišča namreč ni zanemarljiv vpliv bližine ponudbe neocarinjenega blaga potencialnim potrošnikom oziroma koncentracija le-teh na določeni lokaciji.

Tako se pokaže kot utemeljen pritožbeni očitek tožeče stranke, da tožena stranka, ker niti ni navedla, s kakšnimi dejanji se je sploh odražala poostrena carinska kontrola, ni izkazal vzročne zveze med le-to in pričakovanim dobičkom tožeče stranke. Pritožbeno sodišče zato meni, da je pri presoji pričakovanega dobička tožeče stranke tudi neupoštevna primerjava z rezultati poslovanja dveh v spornem obdobju še delujočih PCP (ki naj bi bili prav tako posledica poostrene carinske kontrole). Izhodišč, ki jih je ponudila tožena stranka, pri izračunu pa upoštevala izvedenka v varianti B1.2.1. in B1.2.2. torej pritožbeno sodišče ni sprejelo. Tožeča stranka je torej upravičena do višine izgubljenega dobička, izračunanega kot aritmetična sredina variantnih izračunov A.2.1. in A.2.2. izvedenke Č. v vrednosti 1.073.860,50 DEM, upoštevaje vrednost DEM na dan nastanka škode 31.12.1995 (1 DEM je 87,8899 SIT), torej 393.847,39 EUR. Ker je bilo njenemu tožbenemu zahtevku s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII Pg 350/2003 z dne 14.3.2006 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 554/2006 z dne 6.4.2007 že pravnomočno ugodeno za znesek 217.056,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.1996 dalje do 1.1.2002, s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VIII Pg 1008/2007 z dne 30.9.2008 pa pravnomočno ugodeno še za 11.025,12 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 2.462.060,99 SIT za čas od 29.3.1996 do 1.1.2002, gre tožeči stranki še plačilo zneska 165.765,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.1996 do 1.1.2002, ko so zamudne obresti že dosegle glavnico (376. člen OZ v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-300/04). Pritožbeno sodišče je zato v tem delu utemeljeni pritožbi ugodilo in na podlagi 3. točke 358. člena ZPP sodbo v izpodbijani 2. točki izreka spremenilo tako, kot izhaja iz dispozitiva te sodbe.

V preostalem delu pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene postopkovne kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov glede uporabe pojma glavnice. Po stališču pritožnice je opredelitev glavnice pomembna zaradi različne ureditve po 371. členu in 372. členu OZ (znesek denarja brez valorizacije ali za dogovorjeno valorizacijo) in glede na dejstvo, da so imele zamudne obresti po vseh zakonih o predpisani obrestni meri zamudnih obresti od leta 1995 dalje in še po uveljavi OZ ter po enotni sodni praksi tudi vlogo valorizacije glavnice. Pritožbeno sodišče ne soglaša z nepreizkusljivostjo sodbe v navedenem delu, saj gre zgolj za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava. Ker gre v obravnavanem primeru za neposlovno odškodninsko odgovornost tožene stranke, je izključena uporaba 372. člena OZ o dogovorjeni valorizaciji odškodninske obveznosti tožene stranke. Prisojena glavnica je tako lahko le glavnica iz 371. člena OZ, torej tisto število denarnih enot, na katero se glasi odškodninska obveznost tožene stranke. Zamudne obresti pa so stranska terjatev, ki ne izgubi svoje narave, čeprav obrestno mero sestavlja temeljna obrestna mera kot revalorizacijski del obrestne mere. Za pravilno razumevanje pojmov glavnice in zamudnih obresti namreč ni odločilna ekonomska vsebina zamudnih obresti, torej njihova revalorizacijska vloga, ampak pravna vsebina, kot je to pojasnilo že Vrhovno sodišče RS v sodbi in sklepu, opr. št. III Ips 62/2008 in III Ips 117/2008. Glede uporabe Novele OZ-A in teka zamudnih obresti pa je svoje stališče že zavzelo v obravnavani zadevi Vrhovno sodišče RS v odločbi III Ips 191/2007 z dne 12.2.2008, ko je odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti in se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge iz te odločbe. Neutemeljeno pritožbo je zato v tem delu pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), potem ko je ugotovilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobenih kršitev, na katere je pritožbeno sodišče po 2. odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Delna sprememba sodbe je narekovala tudi odločitev o stroških vsega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka uspela s 45% zahtevka, zato ji v tem delu gredo stroški prvostopenjskega postopka. To so stroški sodnih taks, ki so bile plačane v znesku 7.135,70 EUR, za izvedensko mnenje 2.356,57 EUR in 41.950 Odvetniških točk za sestavo tožbe, pritožb, odgovora na pritožbo, pripravljale vloge in udeležbe na narokih, ki upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,459 EUR in 20 % DDV znašajo 23.106,06 EUR. Tožeči stranki tako gredo stroški v deležu uspeha in znašajo 14.669,24 EUR. Poleg navedenih stroškov pa gredo tožeči stranki še separatni stroški za naroke dne 11.3.1997, 29.11.2000 in 7.2.2001 (za vsakega po 500 točk), torej še 826,20 EUR. Skupaj tožeči stranki priznanih stroškov do konca prvostopenjskega postopka je torej 15.495,45 EUR. Toženi stranki pa gredo njeni stroški glede na njen 55% uspeh v postopku. To so stroški za izvedensko delo v znesku 1.639,51 EUR in 25.750 Odvetniških točk nagrade za zastopanje na narokih, sestavo odgovora na tožbo, pripravljalnih vlog in pritožb, ki ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR znaša 11.819,25 EUR, skupaj torej 13.458,76 EUR, glede na doseženi uspeh v sporu pa 7.402,31 EUR. Po pobotanju stroškov obeh pravdnih strank je tako tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 8.093,14 EUR pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo spremenilo tudi v stroškovnem delu.

Ker pa je tožeča stranka v celoti uspela še s preostalim delom vtoževane sporne glavnice, v delu za zamudne obresti pa s pritožbo ni uspela, v zvezi s tem delom pa posebni pritožbeni stroški niso nastali, je upravičena do povračila pritožbenih stroškov, in sicer sodne takse za pritožbo 3.284,00 EUR (ne pa tudi do opominske takse) ter nagrade pooblaščenki za sestavo pritožbe 3750 točk, 50 točk za poročilo stranki in 48 točk za materialne stroške, upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR in 20% DDV, torej 2.119,48 EUR odvetniških stroškov. Skupno je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 5.403,48 EUR pritožbenih stroškov.