Jedro

Sodišče prve stopnje je o podanem temelju odškodninske odgovornosti tožnika zaključilo zato, ker je "do poškodovanja toženca s strani tožnika po prepričanju sodišča prve stopnje prišlo po tem, ko je toženec tožnika udaril s pestjo v predel ust". Te dejanske ugotovitve, ki predstavlja pravno odločilno dejstvo, ni z ničemer obrazložilo, saj ni navedlo niti enega samega razloga oziroma dokaza za svoje prepričanje, zato je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je razveljavitveni razlog.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v II. točki izreka in v III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bo glede na to, da sta vloženi tožba in nasprotna tožba za tožnika po tožbi in toženca po nasprotni tožbi uporabljalo izraz tožnik, za toženca po tožbi in tožnika po nasprotni tožbi pa izraz toženec.

2. Sodišče prve stopnje je glede tožbenega zahtevka po tožbi odločilo, da je toženec dolžan plačati tožniku 4.435,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.9.2008 dalje do plačila, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Glede tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi je odločilo, da je tožnik dolžan tožencu plačati 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.10.2008 dalje do plačila, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženec dolžan v roku 15 dni tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 705,67 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

3. Zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka po tožbi, ugoditvi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi in stroškovni odločitvi sodišča prve stopnje se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku po tožbi in zavrne tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi. Navaja, da tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi že po temelju ni utemeljen. Ob pravilnih zaključkih sodišča prve stopnje, da tožnikovega ravnanja, ko je ta hotel pogasiti ogenj, ne da bi ob tem želel toženca fizično napasti, ni mogoče oceniti kot protipravnega napada na toženca, da je bil protipraven le napad toženca, ki je tožnika udaril s pestjo v predel glave, ter da tožnik ni soodgovoren za škodo, ki mu je nastala, tožnik ni ravnal protipravno in posledično ni odškodninsko odgovoren za škodo, ki jo je utrpel toženec. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec ravnal z direktnim naklepom poškodovanja tožnika, medtem ko je tožnik v posledici udarca padel po tleh in se svojega stanja nekaj časa ni zavedal, takšno stanje prehodne nerazsodnosti tožnika pa je bilo posledica toženčevega udarca. Eden od elementov odškodninske odgovornosti je tudi krivda, te pa tožniku ni mogoče očitati, saj tožnik ni imel namena poškodovati toženca. Če je toženec v posledici tožnikovega ravnanja utrpel kakšno rano, je treba upoštevati, da se je tožnik zaradi brutalnosti udarca le branil in da gre za silobran, ki upoštevajoč poškodbe tožnika in toženca ni bil prekoračen. Poleg tega pa šteje sodišče prve stopnje takojšnjo nezavest tožnika za dokazano, zato je dvomljivo, ali je toženec poškodbo sploh utrpel zaradi tožnikovega ravnanja. To je navedel že v odgovoru na nasprotno tožbo. Prisojena odškodnina po tožbi je odmerjena v v prenizkem znesku, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo določbe 179. člena OZ in sodne prakse v podobnih primerih. Pri odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju v znesku 2.000,00 EUR sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo, da je tožnik po ugotovitvah obeh izvedencev dva dni trpel hude bolečine, naslednjih 15 dni srednje hude bolečine, nato pa še šest tednov lažje bolečine, katere lahko občuti še danes, ter ugotovljene nevšečnosti med zdravljenjem (operacija v lokalni anesteziji, hospitalizacija, dve kontroli, uživanje pasirane hrane). Sodišče prve stopnje je upoštevalo le strah lažje stopnje do kontrolnega pregleda pri maksilofacialnem kirurgu dne 23.5.2008, ni pa upoštevalo strahu, ki ga je tožnik trpel, ko se je zbudil iz nezavesti in se nato v bolečinah in vse krvav napotil domov. Zaradi močne krvavitve je tožnik trpel strah, saj ni vedel, kakšne poškodbe je utrpel in se je zbal za življenje in zdravje. Tudi ni upoštevalo hudega strahu za izid zdravljenja, saj je bil od sprejema v bolnišnico pa do operativnega posega prepričan, da ima zlomljeno čeljust (tega strahu izvedenca nista upoštevala, saj sta ocenjevala le poškodbe, ki so se tekom zdravljenja potrdile), strahu pred operativnim posegom, ki je bil v posledici dejstva, ga ima tožnik probleme s krvnim tlakom, ki mu je tedaj močno narasel, lahko izveden le v lokalni anesteziji, ter strahu pred ponovitvijo dogodka. Prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 2.000,00 EUR je prenizka. Tožnik je izpovedal, da so mu ostale posledice po levi strani obraza, ki je deloma omrtvičena in se odziva drugače kot desna stran. Ima občutek, kot da bi ga vezalo, kot da nosi masko, levo oko se mu tudi solzi, v levi strani glave čuti pritisk. V posledici tega ima vsakodnevne težave, saj mu mora žena pomagati pri britju, pri hranjenju nima enakega občutka kot prej, pogosto se ugrizne v mehko tkivo ust, težave ima pri žvečenju, spanju, vsekovanju iz nosu. Ne more več delati kot prej in težje dviguje bremena. Izpoved tožnika sta v pretežni meri potrdila tudi sodna izvedenca prof. dr. D. B. V. in doc. dr. A. K., ki sta ugotovila tudi prehodno zmanjšanje življenjske aktivnosti po poškodovanju v obdobju treh tednov. Glede na navedeno je pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 4.000,00 EUR. Prisojena odškodnina po tožbi glede na težo poškodb (toženec je utrpel le udarnino na levi strani glave), dolžino in potek zdravljenja (toženec je trpel bolečine srednje intenzivnosti le en dan, bolečine lažje intenzivnosti pa kumulativno pet dni), strah (sekundarni strah je izkazan pri tožniku, pri tožencu pa ne) in trajne posledice poškodb (tožnikova življenjska aktivnost je zmanjšana, toženčeva pa ne) ni v sorazmerju z odškodnino po nasprotni tožbi. V izreku sodbe za zneskom 4.435,00 je zapisalo tako valuto EUR, kot SIT.

4. Na pritožbo je odgovoril toženec in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Odločitev o tožbenem zahtevku po tožbi: Temelj odškodninske odgovornosti toženca za škodo, ki jo je utrpel tožnik, se s pritožbo ne izpodbija. Tožnik se pritožuje glede višine prisojene odškodnine in se zavzema za njeno zvišanje.

Pravna podlaga za odločanje o odškodninskem zahtevku za nepremoženjsko škodo je v 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče na podlagi te določbe prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo (prvi odstavek 179. člena OZ). Pri odločanju o zahtevku za povrnitev škode in pri odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen in namen odškodnine, pa tudi, da odškodnina ne gre na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ). Po 182. členu OZ pripada oškodovancu tudi odškodnina za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo trajala tudi v prihodnje.

Glede pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pod I. točko izreka izpodbijane sodbe za prisojenim zneskom zapisalo tako EUR kot SIT pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre za očitno pisno pomoto, ki jo lahko sodišče prve stopnje kadarkoli odpravi.

Pritožba neutemeljeno navaja, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki jo je sodišče prve stopnje odmerilo v znesku 2.000,00 EUR, prenizka. Glede na ugotovljeno stopnjo in trajanje pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin (dva dni trajajoče hude bolečine, lažje stalne bolečine, lažje občasne bolečine v skupnem trajanju šest tednov, občasne lahke telesne bolečine v obliki neprijetnih občutkov - kožne občutljivosti na levi polovici obraza, ki jih tožnik občuti še danes) ter nevšečnosti med zdravljenjem (šestdnevna hospitalizacija, RTG posnetki, operacija v lokalni anesteziji, kontrolni pregledi pri kirurgu in okulistu ter jemanje protibolečinskih sredstev), ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenskih mnenj, predstavlja znesek 2.000,00 EUR tudi po presoji pritožbenega sodišča pravično denarno odškodnino. Sodišče prve stopnje kot nevšečnosti med zdravljenjem utemeljeno ni upoštevalo uživanja pasirane hrane, ki jo izpostavlja pritožba, saj je upoštevalo le tiste nevšečnosti, ki so bile izkazane z medicinsko dokumentacijo in izvedenskimi mnenji.

Iz naslova strahu je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino v znesku 300,00 EUR, pri čemer je utemeljeno upoštevalo le strah za izid zdravljenja lažje stopnje, ki je trajal do kontrolnega pregleda pri maksilofacialnem kirurgu dne 23.5.2008, primarnega strahu pa ne, ker ga tožnik ni utrpel. Upoštevajoč ugotovljeno trajanje in intenzivnost strahu predstavlja prisojen znesek pravično denarno odškodnino. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo upoštevati tudi strah, ki ga je trpel od sprejema v bolnišnico do operativnega posega, ker je mislil, da ima zlomljeno čeljust, saj takšnega strahu ni ne zatrjeval ne izkazal s svojo izpovedjo. Enako velja glede strahu pred operativnim posegom. Tudi strahu, ki naj bi ga utrpel, ko je videl, da močno krvavi in ni vedel, kakšne poškodbe je utrpel, ter strahu pred ponovitvijo dogodka tožnik ni izkazal, zato ga sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo.

Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje prisodilo 2.000,00 EUR. Upoštevajoč dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, po katerih je tožniku kot trajna posledica obravnavanega škodnega dogodka ostala senzorna motnja na levi polovici obraza, zaradi katere ima stalne težave pri britju, občasne težave pri jedi in čiščenju zob, saj se večkrat ugrizne v levo lice, ter minimalne motnje spanja, kar vse predstavlja zmanjšanje vsakodnevnih življenjskih aktivnosti lažje stopnje, predstavlja znesek 2.000,00 EUR pravično denarno odškodnino. Tožnik v pritožbi sicer izpostavlja še druge omejitve, vendar jih sodišče prve stopnje kot nepotrjene z izvedenskimi mnenji utemeljeno ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni odmerilo odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti v trajanju treh tednov po poškodovanju, ki jo izpostavlja v pritožbi. Denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti se v skladu s sodno prakso prisodi le, če so te močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja ali če to opravičujejo posebne okoliščine.

Prisojena odškodnina v skupnem znesku 4.300,00 EUR je primerljiva z odškodninami za podobno škodo (pritožbeno sodišče je opravilo primerjavo s poškodbami čeljusti in zob, saj enakega primera poškodbe kot ga je utrpel tožnik, v sodni praksi ni zaslediti), hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti tožnikove nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče zaradi razveljavitve odločitve po nasprotni tožbi ni odgovarjalo na pritožbene očitke, da je prisojena odškodnina nesorazmerna s prisojeno odškodnino po nasprotni tožbi.

Odločitev o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi: Pritožba iz več razlogov oporeka zaključku sodišča prve stopnje o podanem temelju odškodninske odgovornosti tožnika za škodo, ki jo je utrpel toženec. Med drugim navaja, da toženec poškodbe ni mogel utrpeti zaradi tožnikovega ravnanja, če je ta po udarcu toženca padel v nezavest. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu utemeljenosti navedenega pritožbenega očitka zmotne ugotovitve dejanskega stanja ugotovilo, da je sodišče prve stopnje o podanem temelju odškodninske odgovornosti tožnika zaključilo zato, ker je "do poškodovanja toženca s strani tožnika po prepričanju sodišča prve stopnje prišlo po tem, ko je toženec tožnika udaril s pestjo v predel ust". Te dejanske ugotovitve, ki predstavlja pravno odločilno dejstvo, ni z ničemer obrazložilo, saj ni navedlo ni niti enega samega razloga oziroma dokaza za svoje prepričanje, zato je pritožbeno sodišče ne more preizkusiti in je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je razveljavitveni razlog.

Pritožbeno sodišče še opozarja, da bi dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, po katerih je toženec prvi udaril tožnika v predel glave, potem ko je tožnik ob verbalnem in fizičnem nasprotovanju toženca poskušal pogasiti ogenj, terjale presojo, ali je tožnik ravnal v silobranu, ki izključuje protipravnost njegovega ravnanja, oziroma ali je toženec prispeval k nastanku škode in je zato podana deljena odgovornost, kot to utemeljeno izpostavlja pritožba. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je prišlo do konflikta med tožnikom in tožencem, v katerem sta škodo utrpela oba. Sodišče prve stopnje bi moralo dogodek presojati kot celoto, kar pomeni, da bi moralo ravnanje tožnika presoditi tudi z vidika toženčevega ravnanja. Časovno sosledje je bistvenega pomena za odločitev o odškodninski odgovornosti tožnika. Ne drži namreč pojasnilo sodišča prve stopnje, da kakršnekoli deljene odgovornosti tožnik niti toženec nista zatrjevala. Iz s strani tožnika zatrjevanega poteka dogodka izhaja tako uveljavljanje silobrana kot deljene odgovornost. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede odločitve sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi in posledično tudi glede stroškovne odločitve ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

V ponovljenem postopku glede nasprotne tožbe bo moralo sodišče prve stopnje ponovno opraviti dokazno oceno glede ravnanja, iz katerega je tožencu nastala škoda. Za dejanske zaključke bo moralo navesti razloge, kar pomeni, da bo moralo pojasniti na podlagi katerih dokazov je prišlo do prepričanja o posameznih pravno pomembnih dejstvih za presojo temelja odškodninske odgovornosti tožnika. Dejanski zaključki o poteku dogodka oziroma poškodovanju toženca morajo temeljiti na dokazih. Le na njihovi podlagi si lahko sodišče ustvari prepričanje o pravno relevantnem dejstvu, sicer mora odločiti na podlagi dokaznega bremena. Pri presoji temelja odškodninske odgovornosti tožnika, bo moralo sodišče upoštevati ugovor tožnika, da je ravnal v silobranu oziroma da je toženec prispeval k nastanku škode. Če bo ugotovilo, da je odškodninska odgovornost tožnika po temelju podana, bo moralo odločiti še o višini tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).