Jedro

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka v postopku izbire tožnice kot presežne delavke lahko ocenjevala le tista dela, ki so ji bila naložena in jih je dejansko opravljala. Pritožba pravilno opozarja, da je t. i. večopravilnost (obseg različnih znanj, ki jih imajo delavci na istem delovnem mestu) dopusten kriterij za izbiro presežnega delavca, saj je v legitimnem interesu delodajalca, da zaposlitev ohranijo delavci, ki imajo potrebna znanja in zmožnosti za opravljanje kar največ opravil določenega delovnega mesta.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe in sklepa se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 11. 2017 (I. točka izreka) ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 4. 1. 2018, temveč je trajalo do 31. 7. 2018 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožnici v roku 8 dni vzpostavi delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi z dne 9. 12. 2015 za čas od 5. 1. 2018 do 31. 7. 2018, ji za isto obdobje prizna delovno dobo in jo prijavi v socialna zavarovanja, ji obračuna plačo (pravilno: nadomestilo plače) v mesečnem bruto znesku 1.817,61 EUR (za januar 2018 v sorazmernem delu), in ji po plačilu davka in prispevkov izplača neto plačo, zmanjšano za prejeta neto nadomestila za čas brezposelnosti po odločbi ZRSZ z dne 18. 1. 2018, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. dne v tekočem mesecu za nadomestilo plače preteklega meseca, do plačila, ter da ji prizna in izplača vse druge pravice in denarne prejemke iz delovnega razmerja (III. točka izreka). V delu tožbenega zahtevka, v katerem je tožnica tožbo umaknila (glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 8. 2018 dalje, vrnitve nazaj na delo ter plačila plač in priznanja vseh pravic in denarnih prejemnikov iz delovnega razmerja za čas od 1. 8. 2018 dalje), je postopek ustavilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.430,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe v I. do III. točki izreka ter zoper odločitev o stroških postopka v V. točki izreka sodbe in sklepa se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in sklepa, tako da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi sodišču prve stopnje očita, da v ponovljenem postopku ni upoštevalo napotkov Vrhovnega sodišča RS iz sklepa VIII Ips 70/2019. Ker se je pri odločitvi oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, ni imela možnosti navesti vseh pravno relevantnih dejstev, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da so bile njene navedbe in dokazni predlogi za zaslišanje prič A.A., B.B. in C.C. prepozni, saj se je z njimi le odzvala na nove navedbe tožnice. Sodišče prve stopnje je z nasprotnim zaključkom kršilo njeno pravico do izjave iz 22. člena Ustave RS. Sodišču prve stopnje očita favoriziranje tožnice, s čimer je kršilo njeno pravico do kontradiktornega sojenja, načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, načelo enakega varstva pravic iz 22. člena URS in pravico do sodnega varstva iz 23. člena URS. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da kriteriji za izbiro presežne delavke niso bili objektivni in da bi morala tožnico oceniti le glede na dela, ki jih je dejansko opravljala. S sklicevanjem na sodno prakso pritožbenega sodišča (Pdp 506/2011, Pdp 514/2017) in vrhovnega sodišča (VIII Ips 263/2011) navaja, da je večopravilnost dopusten kriterij za izbiro presežnega delavca. Navaja, da nobena od primerjanih delavk ni opravljala vseh opravil delovnega mesta, na katerem je prenehala potreba po delu, temveč so bila ta razdeljena glede na potrebe delovnega procesa. Stališče sodišča prve stopnje glede izobraževanja je v nasprotju s stališčem vrhovnega sodišča v zadevi VIII Ips 263/2011, da je ta pravica odvisna od potreb delovnega procesa in finančnih zmožnosti delodajalca. Uveljavlja protispisnost in neobrazloženost zaključka sodišča prve stopnje, da tožnici ni dala možnosti za dodatno usposabljanje in izobraževanje, medtem ko so druge delavke to možnost imele. Tožnica aplikacije D. pri delu v nobenem primeru ne bi uporabljala, sicer pa bi imela tudi ob izločitvi kriterijev v zvezi s to aplikacijo še vedno najnižje število točk. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da ni izkazala, zakaj tožnica v nasprotju s sodelavkami za določena dela ni bila usposobljena, ter da ni dokazala, da je tožnici manj del naložila iz utemeljenega razloga, sicer pa je sodišče prve stopnje s tem zaključkom preseglo trditveno podlago tožnice (kršitev 2. in 7. člena ZPP). Delavkam so bile delovne naloge dodeljene glede na potrebe delovnega procesa, o čemer je izpovedala priča E.E.. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno izpostavilo, da ima tožnica 7. stopnjo strokovne izobrazbe, delavki F.F. in C.C. pa 6/2. stopnjo izobrazbe, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi morala biti za zakonitost kriterija večopravilnosti dodatna znanja in izkušnje določena v aktu o sistemizaciji. Uveljavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je izpovedi prič G.G. in E.E. povzelo selektivno. Ne drži, da tožnica ni izvajala del v zvezi z ročnim vnosom in kontrolo cen, saj je za to opravilo prejela 3 točke, nadrejena E.E. pa je obrazložila tudi oceno opravila "vodenje analitične evidence finančnih naložb". Glede na to, da je tožnica delala na projektu H., je zmoten tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica teh opravil zaradi nepoznavanja novo uvedenih aplikacij ni opravljala. Zatrjuje neobrazloženost zaključka sodišča prve stopnje, da bi pravilna uporaba kriterijev lahko vplivala na končno točkovanje. Sodišče prve stopnje tega niti ni preverjalo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožnica prejemala plačo v bruto znesku 1.817,61 EUR, saj je bila v pogodbi o zaposlitvi dogovorjena bruto plača v znesku 1.817,60 EUR. Tožnica njenim navedbam v zvezi s tem ni ugovarjala, zato je sodišče prve stopnje z upoštevanjem podatkov o višini plače iz odločbe Zavoda RS za zaposlovanje preseglo trditveno podlago tožnice (kršitev 2. in 7. člena ZPP). Zatrjuje nedoločnost višine neto nadomestila plače v III. točki izreka sodbe in sklepa, poleg tega ni jasno, katere druge pravice in denarne prejemke je dolžna izplačati tožnici. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je tožnici neutemeljeno priznalo 225 točk nagrade za tretjo pripravljalno vlogo, saj ta ni bila potrebna. Tožnica tudi ni upravičena do 300 točk nagrade za zastopanje na naroku 17. 6. 2020, saj je stranka za narok v ponovljenem postopku upravičena le do 50 % nagrade, ki je določena za prvi narok za glavno obravnavo. Poleg tega sodišče prve stopnje pri odločitvi o stroških postopka ni upoštevalo, da je tožnica tožbo delno umaknila. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe in sklepa.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba uveljavlja z zatrjevanjem nasprotja med izrecnim poudarkom sodišča prve stopnje, da ima tožnica višjo stopnjo strokovne izobrazbe kot sodelavki F.F. in C.C., in stališčem Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 70/2019 z dne 25. 2. 2020, da podkriterij "strokovna izobrazba" ni več vreden od podkriterijev "usposobljenost za delo" in "dodatna znanja". Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovitev glede (višje) stopnje tožničine izobrazbe res neutemeljeno izpostavilo kot pomembno, to ne pomeni, da gre za očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se je imela tožena stranka možnost izjaviti o vseh dejstvih, pomembnih za odločitev. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo na podlagi dejanskih in pravnih zaključkov, s katerimi se tožena stranka ne strinja, ne pomeni s pritožbo uveljavljane kršitve načela kontradiktornosti.

8. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje kot pravočasne šteti njene dokazne predloge za zaslišanje prič A.A., B.B. in C.C., ki naj bi jih v ponovljenem postopku podala le kot odgovor na nove navedbe tožnice. Ta pritožbeni očitek je neutemeljen že zato, ker je sodišče prve stopnje to, kar je tožena stranka želela dokazati s podajo teh dokaznih predlogov (da delavci tožene stranke tožnice niso izključevali iz delovnih nalog in jo s tem diskriminirali), ugotovilo že na podlagi drugih izvedenih dokazov (glej 29. točko obrazložitve sodbe). Pritožbeno zatrjevanje kršitve ustavne pravice enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) v zvezi s tem zato ni utemeljeno.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno uveljavljanje pristranskosti predsednice senata. Pritožbene navedbe, da sodnica eni od prič na naroku za glavno obravnavo 6. 6. 2018 kljub izrecni prošnji pooblaščenke tožene stranke ni želela izročiti neke tabele in da je pooblaščenki tožene stranke onemogočila postavljanje relevantnih vprašanj pričam, so neutemeljene že zato, ker so neobrazložene, in zato njihov pritožbeni preizkus niti ni mogoč. Poleg tega je uveljavljanje pristranskosti sodišča prve stopnje šele na pritožbeni stopnji prepozno. V skladu z drugim odstavkom 72. člena ZPP bi morala tožena stranka izločitev predsednice senata zahtevati takoj, ko je izvedela, da je podan razlog za njeno izločitev, najpozneje pa do zaključka glavne obravnave v postopku na prvi stopnji. Stranka lahko namreč očitek pristranskosti (6. točka prvega odstavka 70. člena ZPP) v pritožbi uveljavlja le, če je bil sodnik izločen, pa je kljub temu sodeloval pri izdaji sodbe (2. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker predsednica senata v konkretni zadevi ni bila izločena, njena izločitev pa s strani tožene stranke ni bila niti zahtevana, pritožbeni očitek nekorektnega vodenja glavne obravnave in s tem povezane pristranskosti že iz tega razloga ni utemeljen.1

10. Pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje glede odločilnih dejstev ostalo nepopolno ugotovljeno.

11. Predmet spora je zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 11. 2017, ki jo je tožena stranka podala tožnici iz poslovnih razlogov. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 14. 10. 2013 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 12. 2015 za nedoločen čas na delovnem mestu "samostojni strokovni sodelavec za podporo poslovanju s finančnimi inštrumenti" v službi I.. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka upoštevalo pravilno pravno podlago iz 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljuje kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca.

12. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo drugič. V prvem postopku je s sodbo in sklepom I Pd 1922/2017 z dne 9. 7. 2018 ugotovilo nezakonitost izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku za reparacijo in reintegracijo. Presodilo je, da tožena stranka ni pravilno uporabila kriterijev za izbiro presežne delavke, kot to določa Kolektivna pogodba za zavarovalstvo Slovenije (v nadaljevanju: Kolektivna pogodba dejavnosti; Ur. l. RS, št. 24/2011), saj bi morala po izključevalni metodi uporabiti le kriterij strokovne izobrazbe, po katerem je tožnica prejela višje število točk od drugih primerjanih delavk. Ugotovilo je tudi, da je bila tožnica diskriminirana na podlagi starševstva in bolniške odsotnosti, ker za določena dela, ki so bila ocenjevana v postopku izbire presežne delavke, ni bila zadolžena, vseh aplikativnih podpor pa ni poznala, ker so bile uvedene v času njene odsotnosti. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke zoper odločbo I Pd 1922/2017 s sodbo in sklepom Pdp 742/2018 z dne 21. 2. 2019 delno ugodilo, odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se je nanašal na ugotovitev trajanja delovnega razmerja in na priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 5. 1. 2018 dalje razveljavilo, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo in odločitev sodišča prve stopnje glede nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrdilo.

13. Tožena stranka je zoper pravnomočen del odločitve vložila revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII Ips 70/2019 z dne 25. 2. 2020 ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka (s katero je bila pritožba tožene stranke zavrnjena) in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka (s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridržalo za končno odločbo. V nasprotju s sodišči nižjih stopenj je zavzelo stališča, da lahko delodajalec kriterije za izbiro presežnega delavca oblikuje glede na specifičnost dela tiste organizacijske enote, v kateri je prenehala potreba po delu enega delavca, da podkriterij "strokovna izobrazba" ni pomembnejši od drugih, temveč skupaj s podkriterijema "usposobljenost za delo" in "dodatna znanja in zmožnosti" nudi podlago za celovito oceno delavčevih kompetenc po prvem kriteriju iz prvega odstavka 12. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti, ter da je tožena stranka pri ocenjevanju po kriterijih pravilno uporabila metodo izključevanja,2 ki izhaja že iz določil Kolektivne pogodbe dejavnosti. Poudarilo je, da je "večopravilnost" kriterij, ki ga delodajalec lahko zakonito uporabi pri izbiri delavca, ki mu bo prenehalo delovno razmerje, in opozorilo na napačno presojo nižjih sodišč, da je bila tožnica po drugem podkriteriju (usposobljenost za delo) nepravilno ocenjena že zato, ker ni imela vpliva na to, katere naloge delovnega mesta ji bodo dodeljene. Za presojo utemeljenosti zatrjevane diskriminacije je kot bistvena izpostavilo vprašanja, kako je potekalo dodeljevanje nalog delavcem, ali tudi druge delavke določenih nalog niso opravljale, kaj je bil razlog, da tožnici nekatere naloge niso bile dodeljene in kako je bilo z opravljanjem teh nalog povezano znanje podpornih aplikacij, kar v dotedanjem postopku še ni bilo ugotovljeno.

14. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno presodilo, da je tožena stranka dokazala obstoj poslovnega razloga za podajo izpodbijane odpovedi, saj je zaradi uvedbe novih programov (J. in D.) prišlo do bistvene poenostavitve postopkov, avtomatizacije in racionalizacije poslovanja, zaradi česar je postalo nepotrebno delo ene delavke na delovnem mestu, na katerem je bila zaposlena tudi tožnica. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje se je tožena stranka pri izbiri presežne delavke odločila za uporabo kriterijev iz 12. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti, pri čemer je prvi kriterij (strokovna izobrazba delavca oziroma usposobljenost za delo in potrebna dodatna znanja in zmožnosti) dodatno konkretizirala, tako da je pri drugem (usposobljenost za delo) in tretjem podkriteriju (dodatna znanja in zmožnosti) točkovala posamezna ključna opravila delovnega mesta in poznavanje posameznih aplikativnih podpor. Tožena stranka je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov podala tožnici, ker je ta po prvem kriteriju skupno prejela najnižje število točk, in sicer 30, pri čemer so ostale primerjane delavke prejele med 42 do 48 točk. 15. Sodišče prve stopnje je zaključek o nezakonitosti izpodbijane odpovedi sprejelo na podlagi presoje, da kriteriji za izbiro presežne delavke niso bili objektivni, primerni in enako uporabljivi za vse primerjane delavke. Pritožba tej presoji utemeljeno nasprotuje, odločitev o nezakonitosti izpodbijane odpovedi pa je zato vsaj preuranjena.

16. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka v postopku izbire tožnice kot presežne delavke lahko ocenjevala le tista dela, ki so ji bila naložena in jih je dejansko opravljala. Pritožba s sklicevanjem na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 514/2017 z dne 11. 1. 2018 pravilno opozarja, da je t. i. večopravilnost (obseg različnih znanj, ki jih imajo delavci na istem delovnem mestu) dopusten kriterij za izbiro presežnega delavca, saj je v legitimnem interesu delodajalca, da zaposlitev ohranijo delavci, ki imajo potrebna znanja in zmožnosti za opravljanje kar največ opravil določenega delovnega mesta. Tudi Vrhovno sodišče RS je v sklepu VIII Ips 70/2019 izrecno poudarilo, da je večopravilnost kriterij, ki ga delodajalec lahko zakonito uporabi pri izbiri delavca, ki mu bo prenehalo delovno razmerje, da ni nujno, da vsi delavci, ki so razporejeni na enakih delovnih mestih, opravljajo prav vse naloge tega delovnega mesta, ter da ni nezakonito, če delodajalec nekaterim delavcem zaupa več in zahtevnejše naloge določenega delovnega mesta kot drugim, nato pa jih ob upoštevanju te okoliščine pri uporabi kriterijev za izbiro presežnega delavca različno oceni, ne glede na to, da delavke na način dodelitve delovnih nalog nimajo vpliva. Glede na navedeno pritožba utemeljeno nasprotuje tudi presoji sodišča prve stopnje, da bi bilo ocenjevanje zakonito le v primeru, če bi imele vse delavke v službi I. možnost opravljanja vseh del, glede katerih se je ocenjevanje izvedlo.

17. Pritožba utemeljeno nasprotuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnici manj del naložila iz utemeljenih razlogov. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni upoštevalo navedb tožene stranke, da je delovna opravila med delavke razporejala glede na potrebe delovnega procesa, kar po pravilnem zatrjevanju pritožbe predstavlja organizacijsko odločitev delodajalca, ki je izključno v njegovi pristojnosti, in zaradi tega kriterij večopravilnosti za izbiro presežne delavke ni nezakonit. Pritožba tudi utemeljeno navaja, da je o tem, da tožnica nekaterih opravil in nalog ni opravljala, ker dodatne potrebe po tem delu ni bilo, izpovedovala tudi direktorica službe I. E.E., katere izpoved je sodišče prve stopnje sicer povzelo, ne pa tudi ustrezno dokazno ocenilo.

18. Pritožba utemeljeno nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni izkazala, zakaj tožnica za določena dela v nasprotju s sodelavkami ni bila usposobljena. V pripravljalni vlogi z dne 12. 3. 2018 je obrazloženo zatrjevala, da je delavce na izobraževanja pošiljala glede na naloge, ki so jih opravljali, tožnica pa nekaterih nalog ni opravljala, ker so jih opravljali že drugi delavci v njeni organizacijski enoti. Tudi o tem je po pravilnem navajanju pritožbe izpovedala priča E.E., iz razlogov sodbe pa ne izhaja, zakaj sodišče prve stopnje njeni izpovedi ni verjelo. Če tožnica iz dodatnih usposabljanj in izobraževanj ni bila izključena iz diskriminatornih razlogov, temveč zato, ker jih pri opravljanju dela ni potrebovala, to ne pomeni, da je kriterij večopravilnosti neobjektiven ali neprimeren. Pravica do izobraževanja namreč ni absolutna pravica delavca, temveč je med drugim odvisna od potreb delovnega procesa (prim. stališča vrhovnega sodišča v odločbi VIII Ips 263/2011 z dne 4. 9. 2012), zato ni nezakonito, če delodajalec delavce pošilja na izobraževanja le v zvezi z nalogami, ki jih dejansko opravljajo, različen obseg pridobljenih znanj pa upošteva kot kriterij pri izbiri delavca, katerega delo je postalo nepotrebno.

19. Sodišče prve stopnje je sprejelo napačen zaključek, da tožnica pri opravilih "kontrola D." in "poročila D." ne bi smela biti ocenjena z 0 točkami, ker sta bili ti dve opravili uvedeni v času njene odsotnosti z dela. Iz 29. točke obrazložitve sodbe, v kateri je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica s strani tožene stranke ni bila diskriminirana zaradi starševstva, namreč izhaja dejanska ugotovitev, da tožnici naloge v zvezi z aplikacijo D. v nobenem primeru ne bi bile naložene (ker so jih opravljale že druge delavke), in da bi bila zato tožničina ocena pri tretjem podkriteriju tudi v primeru prisotnosti na delu enaka. Tožničina odsotnost z dela v času uvajanja aplikacije D. zato ne more biti odločilna pri presoji zakonitosti kriterijev za izbiro presežne delavke, nasprotno stališče sodišča prve stopnje pa je materialno pravno zmotno.

20. Zmoten je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi morala biti za zakonitost kriterija večopravilnosti dodatna znanja določena v opisu delovnega mesta v aktu o sistemizaciji. Bistveno je le to, da je tožena stranka pri izbiri presežne delavke ocenjevala opravila, ki so se na tem delovnem mestu v resnici opravljala, ter dodatna znanja in izkušnje, ki so bila s temi opravili povezana. Za odločitev tudi ni pomembno, da je tožnica ob zaposlitvi izpolnjevala vse pogoje in pričakovanja tožene stranke in da je imela višjo izobrazbo od zahtevane, saj to na presojo zakonite uporabe kriterijev za izbiro presežne delavke nima nobenega vpliva.

21. Sodišče prve stopnje zaradi zgoraj povzetih zmotnih materialnopravnih izhodišč v ponovljenem postopku ni ustrezno dopolnilo dokaznega postopka v smeri, ki jo je v sklepu VIII Ips 70/2019 nakazalo Vrhovno sodišče RS, saj ni raziskalo, kakšen je bil način dodeljevanja delovnih nalog pri toženi stranki, ali tudi druge delavke določenih delovnih nalog niso opravljale, in kakšen je bil razlog, da tožnici nekatere naloge niso bile dodeljene. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 335. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev odločitve o stroških postopka je posledica razveljavitve odločbe o glavni stvari. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku ob upoštevanju stališč pritožbenega sodišča ponovno celovito dokazno oceni izvedene dokaze, po potrebi dopolni dokazni postopek in nato ponovno odloči o zakonitosti izpodbijane pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V primeru ugotovljenih nepravilnosti pri ocenjevanju naj preveri, ali bi pravilna uporaba kriterijev lahko vplivala na rezultat točkovanja, za zaključek v zvezi s tem pa navede jasne in prepričljive razloge.

22. Po določbi 355. člena ZPP sme pritožbeno sodišče, če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, izjemoma razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, če glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da bo dopolnitev postopka pred sodiščem prve stopnje hitrejša in tudi bolj ekonomična za stranki. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, prav nasprotno, postopek bi se podaljšal zaradi izvajanja dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. V nasprotnem primeru bi pritožbeno sodišče prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 355. člena ZPP, saj bi bila s tem strankam odvzeta ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z zakonitostjo uporabe kriterijev za izbiro presežne delavke, kar zaradi zmotnih materialnopravnih izhodišč ne v dejanskem ne v pravnem pogledu še ni bilo predmet celovite presoje sodišča prve stopnje. V predmetni zadevi, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu URS, in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba dati prednost pravici do pritožbe.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. 1 Takšno stališče je pritožbeno sodišče zavzelo tudi npr. v zadevah Pdp 950/2014 in Pdp 454/2017, Pdp 893/2017. 2 Ko eden od delavcev po ocenjevalnem kriteriju prejme najnižje število točk, nadaljnjih kriterijev ni treba uporabiti.