Jedro

Zakonski pogoj ekonomske nujnosti za poseg v pravico do minimalne dividende je treba razlagati v povezavi z namenom ohranitve obstoja družbe in njenega relativnega položaja oziroma konkurenčnosti. Za presojo nujnosti zadržanja dobička po prvem odstavku 399. člena ZGD-1 so pomembne okoliščine ob sprejemu sklepa o uporabi bilančnega dobička, upoštevne pa so tudi predvidljive okoliščine prihodnjega poslovanja družbe.

Tožba po 399. členu ZGD-1 je oblikovalne narave, saj tožeča stranka z njo zahteva, da sodišče spremeni sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička. Da lahko sodba razvije oblikovalni učinek, mora biti odločitev o oblikovanju pravnega razmerja vsebovana v izreku sodbe.

Poznejše izplačilo pretežnega dela istega prenesenega dobička ne more samostojno utemeljiti zavrnitve oblikovalnega tožbenega zahtevka za spremembo sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička. Podlaga za nastanek obligacijske terjatve delničarja do izplačila dobička je sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička, kadar ta sklep na podlagi 399. člena ZGD-1 spremeni sodišče, pa pravnomočna sodba. Poznejše izplačilo istega prenesenega dobička bi bilo zato lahko upoštevno zgolj kot ugovor izpolnitve terjatve za izplačilo pripadajočega dela bilančnega dobička.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Sklep številka 3.1, sprejet na 28. redni skupščini tožene stranke dne 29. 8. 2023, ki se glasi "Bilančni dobiček na dan 31. 12. 2022 znaša 635.348,00 EUR in ostane nerazporejen," se spremeni tako, da se bilančni dobiček tožene stranke, ki na dan 31. 12. 2022 znaša 635.348,00 EUR, uporabi tako, da se v celoti nameni za delitev delničarjem tožene stranke. Dividende je tožena stranka dolžna izplačati najkasneje v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe, in sicer vsem delničarjem, vpisanim pri KDD na dan 29. 8. 2023, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila."

2.Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo.

3.Vrhovno sodišče je na predlog tožeče stranke s sklepom III DoR 66/2025 z dne 8. 9. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče v konkretnem primeru pri uporabi prvega odstavka 399. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) v delu, ki določa, da se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija, če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini štirih odstotkov osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje, pravilno napolnilo pravni pojem "nujnosti".

4.Tožeča stranka je vložila revizijo, v kateri je uveljavljala razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču druge stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega pravdnega postopka. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

5.Tožena stranka je v odgovoru na revizijo revizijskemu sodišču predlagala zavrnitev revizije. Priglasila je stroške odgovora na revizijo.

Ugotovljeno dejansko stanje

6.Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ki so za odločitev o reviziji odločilnega pomena in na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), so:

-Tožeča stranka je imetnica delnic tožene stranke v skupnem emisijskem znesku 1,411.410,49 EUR.

-Skupščina tožene stranke je 29. 8. 2023 sprejela sklep, da bilančni dobiček v višini 635.348,00 EUR ostane nerazporejen.

-Bilančni dobiček tožene stranke za leto 2022 v višini 635.348,00 EUR ni dosegal štirih odstotkov njenega osnovnega kapitala.

-Tožena stranka je lastnica infrastrukture, ki se uporablja za distribucijo električne energije. Z A. , d. o. o. (prej B., d. o. o.) ima sklenjeno pogodbo o najemu elektrodistribucijske infrastrukture in izvajanju storitev za distribucijskega operaterja električne energije na ozemlju Republike Slovenije (v nadaljevanju Pogodba).

-Tožena stranka večino svojih prihodkov ustvari od najemnine in storitev v razmerju do A., d. o. o., te pa se financirajo predvsem iz omrežnin, ki jih plačujejo končni odjemalci. Z Zakonom o nujnih ukrepih za omilitev posledic zaradi vpliva visokih cen energentov (v nadaljevanju ZUOPVCE) je bil določen ukrep oprostitve plačila dela omrežnine za distribucijski in prenosni sistem za končne odjemalce iz vseh odjemnih skupin za obdobje od 1. 2. 2022 do 30. 4. 2022. Zaradi ukrepa iz 4. člena ZUOPVCE so se prihodki tožene stranke v letu 2022 znižali za 9,612 milijonov EUR, kar je predstavljalo več kot 20 odstotkov načrtovanih prihodkov za tisto leto.

-Tožena stranka je poslovno leto 2022 zaključila z negativnim poslovnim izidom v višini 2.660.855,00 EUR oziroma s čisto poslovno izgubo v višini 1.547.196,00 EUR. Del prenesenega čistega dobička poslovnega izida iz leta 2021 v višini 81.820,00 EUR je namenila za pokrivanje prenesene izgube iz preteklih let, del v višini 1.547.196,00 EUR pa za pokrivanje izgube v tekočem letu, tako da je ugotovljeni bilančni dobiček v letu 2022 znašal 635.348,00 EUR.

-Tožena stranka je bila v letu 2022 zadolžena. Stanje vseh posojil družbe na dan obravnavane skupščine 29. 8. 2023 je znašalo 42 milijonov EUR, od tega je bilo 32 milijonov EUR dolgoročnih in 10 milijonov EUR kratkoročnih posojil.

-Evropska investicijska banka (v nadaljevanju EIB) je toženi stranki zaradi kršenja finančnih zavez ob zaključku leta 2022 nudila slabše pogoje ob sklepanju novega dolgoročnega posojila.

-Celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt Republike Slovenije (v nadaljevanju NEPN) iz leta 2020, za obdobje do leta 2030 določa cilje, politike in ukrepe tudi v zvezi z dejavnostjo distribucije električne energije. Razvojni načrt distribucijskega sistema električne energije (v nadaljevanju RN) iz leta 2020 vsebuje obstoječe stanje, potrebne investicije v distribucijski sistem in oceno pričakovanega stanja distribucijskega sistema ter načrtuje bistveno povečanje investicij v distribucijsko omrežje. Skupna ocena potrebnih finančnih sredstev za realizacijo RN v obdobju od leta 2021 do 2030 je znašala 4.211,6 milijonov EUR, kar ustreza ocenjeni vrednosti investicij iz NEPN, pri čemer je na toženo stranko padla ocenjena vrednost investicij v višini 626,3 milijonov EUR. Po novem RN, sprejetem leta 2022, ki je predvideval ukrepe za doseganje dolgoročnih ciljev energetske politike v obdobju od leta 2023 do leta 2032, so na toženo stranko odpadla vlaganja v ocenjeni višini 373,10 milijonov EUR.

-Tožena stranka je za leto 2022 znižala obseg izvedenih investicij iz načrtovanih 22 milijonov EUR na približno 20 milijonov EUR.

Nosilni razlogi sodbe prve in druge stopnje

7.Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da Zakon o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS) ne izključuje uporabe določbe 399. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) za družbo, ki na pogodbeni podlagi izvaja storitve, povezane z gospodarsko javno službo. Tudi taka družba mora zato delničarjem načeloma zagotoviti minimalno udeležbo na bilančnem dobičku, razen če je njegovo zadržanje po presoji dobrega gospodarstvenika nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Pri napolnjevanju tega pravnega standarda je kot odločilen upoštevalo poseben položaj tožene stranke kot lastnice elektroenergetske infrastrukture in pogodbene izvajalke storitev, povezanih z dejavnostjo distribucijskega operaterja, ter s tem povezane obveznosti vzdrževanja in razvoja distribucijskega omrežja po NEPN oziroma RN. Standard nujnosti je v takem primeru treba presojati ne le z vidika interesa družbe in delničarjev, temveč tudi ob upoštevanju javnega interesa po zanesljivi oskrbi z električno energijo. Presodilo je, da tožena stranka cilja zagotavljanja potrebnih investicij v omrežje ni mogla doseči na drug, z vidika dobrega gospodarstvenika sprejemljiv način, kot z zadržanjem bilančnega dobička. Navedlo je še, da je izrek sodbe lahko le oblikovalen, saj se s sodno odločbo spreminja pravno razmerje, vzpostavljeno s sklepom o uporabi bilančnega dobička, zaradi česar bi bilo že zato treba tožbeni zahtevek delno zavrniti v dajatvenem delu. Na tak način se namreč delničarjem šele podeli obligacijsko pravico do izplačila dividende, ki jo bodo lahko uveljavljali s pravnomočnostjo te sodne odločbe. Oblikovalni tožbeni zahtevek po mnenju sodišča prve stopnje v pretežnem delu ni utemeljen tudi zato, ker je bil isti preneseni dobiček v višini 555.481,00 EUR 30. 10. 2024 že izplačan delničarjem v okviru bilančnega dobička za leto 2023.

8.Sodišče druge stopnje je pritrdilo nosilnim razlogom sodišča prve stopnje. Zavrnilo je pritožbeno stališče, da javnega interesa oziroma interesa končnih odjemalcev električne energije pri presoji nujnosti zadržanja bilančnega dobička ni dopustno upoštevati že zato, ker tožena stranka ni formalna nosilka dejavnosti distribucijskega operaterja. Presodilo je, da je treba pravni standard nujnosti zadržanja bilančnega dobička po prvem odstavku 399. člena ZGD-1 v obravnavanem primeru zaradi javnega interesa oziroma interesa končnih odjemalcev električne energije razlagati nekoliko širše, ne le tako, da bi bila izjema mogoča le v primeru prekomernega zadolževanja. Pri tem je poudarilo, da je treba presežek prihodkov, ki izvirajo predvsem iz omrežnin, prvenstveno namenjati za nujne investicije v omrežje. Glede izplačila prenesenega dobička leta 2024 je navedlo, da bi bila posledica drugačne odločitve dvojno izplačilo dividend delničarjem tožene stranke.

Povzetek revizijskih navedb in odgovora na revizijo

9.Tožeča stranka v reviziji navaja, da tožena stranka ni izvajalka gospodarske javne službe distribucije električne energije, saj je koncesija za opravljanje dejavnosti distribucijskega operaterja podeljena družbi A., d. o. o., ne pa toženi stranki. Interes izvajanja gospodarske javne službe, vključno z razvojem infrastrukture, je lahko upošteven pri presoji nujnosti omejitve pravice do minimalne dividende le pri gospodarskih družbah, ki so izvajalke gospodarske javne službe v smislu prvega odstavka 6. člena ZGJS. Tega interesa zato ni mogoče upoštevati pri toženi stranki kot zasebni družbi z mešanim lastništvom, ki ne opravlja gospodarske javne službe na podlagi podeljene koncesije, temveč zgolj oddaja takšni družbi svoja sredstva, hkrati pa na trgu opravlja prosto tržno dejavnost. Drugačna razlaga bi nesorazmerno posegla v pravico manjšinskih delničarjev do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS in v svobodno gospodarsko pobudo iz 74. člena Ustave RS. Že iz tega razloga zato ni bilo podlage za odstop od ustaljene razlage standarda nujnosti iz 399. člena ZGD-1. Navaja, da NEPN in RN toženi stranki ne nalagata finančnih obveznosti, saj je zagotavljanje investicij breme Republike Slovenije kot nosilke javnega interesa. Sodišču druge stopnje očita tudi odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča v sodbah III Ips 45/2019 in III Ips 14/2009. Meni, da poslovanje z izgubo v letu 2022 samo po sebi ne more utemeljiti zadržanja bilančnega dobička, standard nujnosti pa naj ne bi bil izpolnjen, ker bi se tožena stranka lahko dodatno zadolžila oziroma zatrjevane nujne cilje dosegla na drug način.

10.Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da na podlagi sklenjene Pogodbe in 69. člena Zakona o oskrbi z električno energijo (v nadaljevanju ZOEE) opravlja storitve gospodarske javne službe distribucije električne energije za distribucijskega operaterja. Tožena stranka je na podlagi Pogodbe dolžna pripravljati in voditi investicije v elektroenergetsko infrastrukturo, zato je zmotno revidentkino stališče, da ni zavezana k uresničevanju ciljev in investicij iz NEPN in RN. Poudarja, da sodišče druge stopnje poslovanja z izgubo v letu 2022 ni štelo za samostojen razlog za zadržanje bilančnega dobička, temveč le kot eno od okoliščin pri napolnjevanju standarda nujnosti. Navaja, da so pri presoji pravno pomembne tudi naslednje okoliščine: obveznost tožene stranke po Pogodbi ter po NEPN in RN, zahteva po kakovostni in zanesljivi oskrbi z električno energijo, potreba po dodatnem financiranju, visoka zadolženost tožene stranke ter slabši pogoji financiranja pri EIB zaradi kršitve finančnih zavez ob koncu leta 2022. Dodatno zadolževanje zaradi izplačila dividend v takih okoliščinah ne bi bilo skladno s presojo dobrega gospodarstvenika. Navaja tudi, da je postavljeni tožbeni zahtevek neustrezen, da je izrek sodbe lahko le oblikovalen ter da bi drugačna odločitev pomenila dvakratno izplačilo dividende.

Obseg revizijskega preizkusa

11.Vrhovno sodišče ob odločanju o dopuščeni reviziji izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje preizkusi le glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

Presoja revizije

12.Revizija je utemeljena.

Izhodišča presoje

Prvi odstavek 399. člena ZGD-1 določa, da se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija, če je v nasprotju z zakonom ali statutom ali če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini štirih odstotkov osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje. Namen te določbe je varstvo manjšine pred politiko izstradanja s strani večinskih delničarjev in zagotovitev minimalne dividende, kot zakonsko varovanega upravičenja delničarjev. Pravica do udeležbe na dobičku je namreč temeljna premoženjska pravica, ki pripada imetniku deleža v gospodarski družbi.

-Zakonski pogoj ekonomske nujnosti za poseg v pravico do minimalne dividende je treba razlagati v povezavi z namenom ohranitve obstoja družbe in njenega relativnega položaja oziroma konkurenčnosti. Vrhovno sodišče je v sodbi III Ips 14/2009 z dne 20. 12. 2011 že poudarilo, da za napolnitev pravnega standarda nujnosti iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1 ne zadošča ugotovitev, da bo zadržani dobiček uporabljen za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika nujni. Tudi nujni ukrepi se namreč načeloma lahko izvedejo brez posega v pravico do udeležbe na dobičku. Nujen mora biti prav poseg v to pravico. Stopnja varstva dobrine, v katero se posega, je zato določena zelo visoko; nujnost pomeni več kot koristnost, primernost ali potrebnost ukrepa. Pravico do zakonsko določenega najmanjšega deleža udeležbe na dobičku je mogoče odreči šele, če za družbo nujno potrebnega cilja ni mogoče doseči na noben drug, z vidika dobrega gospodarstvenika sprejemljiv način. Enako izhodišče izhaja iz sodbe III Ips 45/2019 z dne 24. 9. 2019. Vrhovno sodišče je tam pojasnilo, da je izpodbojnost sklepa o nedelitvi bilančnega dobička v višini štirih odstotkov osnovnega kapitala izključena le tedaj, kadar je ekonomsko nujno prav zadržanje dobička tudi v tej višini. Ker gre za izjemo od načelne obveznosti delitve minimalne dividende, jo je treba razlagati restriktivno. Namen ureditve je zagotoviti nadaljnji obstoj in pogoje za delovanje družbe, s tem pa tudi ohranitev in dolgoročno donosnost podjetja, kar varuje tudi naložbo manjšinskih delničarjev.

-Vrhovno sodišče je že pojasnilo, da so za presojo nujnosti zadržanja dobička po prvem odstavku 399. člena ZGD-1 pomembne okoliščine ob sprejemu sklepa o uporabi bilančnega dobička, upoštevne pa so tudi predvidljive okoliščine prihodnjega poslovanja družbe. Relevantno časovno obdobje zato ni omejeno na tekoče bilančno leto, temveč obsega tudi predvidljivo obdobje, v katerem bi izplačilo minimalne dividende lahko povzročilo tveganje za obstoj družbe oziroma za njeno sposobnost soočanja s predvidljivimi prihodnjimi tveganji. Povedano drugače, zadržanje dobička je ekonomsko nujno, če bi izplačilo dividende na podlagi verodostojnega poslovnega načrta v predvidljivem času povzročilo tveganje za obstoj družbe. Pri tej presoji so lahko upoštevni zlasti namen družbe in sredstva, potrebna za njegovo uresničitev, finančno stanje družbe, kapitalska struktura, višina in razpoložljivost obstoječih rezerv, kreditna sposobnost, način izkoriščenosti najetih kreditov, višina in ročnost obveznosti, splošne gospodarske razmere in tržni pogoji ter napovedi za zadevno gospodarsko panogo. Presoja konkretnih okoliščin

-Kot je bilo že pojasnjeno, je za družbo nujno potreben cilj zagotovitev njenega obstoja in dolgoročne zmožnosti poslovanja. V tem smislu je pomemben namen družbe, ki je določen zakonsko, v aktu družbe ali v pogodbenem okviru njenega poslovanja. V obravnavani zadevi je namen tožene stranke v relevantnem delu opredeljen s tem, da na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 69. člena ZOEE v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZOEE in v skladu s Pogodbo za distribucijskega operaterja izvaja posamezne naloge gospodarske javne službe distribucije električne energije iz drugega odstavka 69. člena ZOEE. Zadržanje bilančnega dobička bi bilo zato v tem primeru utemeljeno le, če bi bilo ugotovljeno, da bi izplačilo bilančnega dobička ogrozilo doseganje navedenih ciljev in s tem dolgoročno zmožnost poslovanja tožene stranke.

-Okvir za izvajanje gospodarskih javnih služb ureja ZGJS, ki določa način in oblike izvajanja gospodarskih javnih služb (1. člen ZGJS). V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZGJS država oziroma lokalna skupnost zagotavlja gospodarske javne službe (le) v naslednjih oblikah: režijski obrat, javni gospodarski zavod, javno podjetje in koncesionar. V obravnavani zadevi je bila družbi A., d. o. o. (prej B., d. o. o.) podeljena koncesija za opravljanje dejavnosti distribucijskega operaterja, ki je v skladu s prvim odstavkom 69. člena ZOEE obvezna državna gospodarska javna služba. Tožena stranka ni formalna nosilka gospodarske javne službe distribucije električne energije, ampak na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 69. člena ZOEE v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZOEE in v skladu s Pogodbo izvaja le posamezne naloge gospodarske javne službe dejavnosti distribucije električne energije iz drugega odstavka 69. člena ZOEE. Položaj tožene stranke na trgu je zato v bistvenem opredeljen s Pogodbo, pri čemer je skrb za zagotavljanje javnega interesa naložena distribucijskemu operaterju in Agenciji za energijo kot nacionalnemu regulativnemu organu Republike Slovenije na področju trga z energijo in Vladi Republike Slovenije, ki v skladu s tretjim odstavkom 69. člena ZOEE daje predhodno soglasje k sklenitvi pogodbe.

-Sodišče druge stopnje je pri presoji izhajalo iz posebnega položaja tožene stranke kot pogodbene izvajalke nalog, povezanih z gospodarsko javno službo, ter iz javnega interesa oziroma interesa končnih odjemalcev električne energije, ki ga je oprlo tudi na drugi odstavek 2. člena ZGJS. Ta določa, da je pri zagotavljanju javnih dobrin pridobivanje dobička podrejeno zadovoljevanju javnih potreb. Tako izhodišče je glede na pogodbeno izvajanje posameznih nalog gospodarske javne službe lahko upoštevno pri presoji okoliščin, v katerih družba posluje, ne znižuje pa pravnega standarda nujnosti iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1. Tudi družba, ki na pogodbeni podlagi izvaja naloge, povezane z gospodarsko javno službo, mora delničarjem načeloma zagotoviti zakonsko določeno minimalno dividendo, razen če je nujen prav poseg v to pravico. Drugega odstavka 2. člena ZGJS zato ni mogoče razlagati tako, da ZGJS izključuje uporabo 399. člena ZGD-1 ali da javni interes sam po sebi zadošča za zadržanje bilančnega dobička.

-Glede na tako opredeljen položaj tožene stranke je treba nadalje upoštevati, da je omrežnina, ki jo plačujejo končni odjemalci, le posreden vir za pokrivanje obveznosti iz Pogodbe. ZOEE ne daje podlage za sklep, da bi takšen način financiranja pogodbeno prenesenih nalog sam po sebi posegal v kogentna pravila uporabe bilančnega dobička iz 399. člena ZGD-1. Ekonomski in socialni interes končnih odjemalcev, ki ga je sodišče druge stopnje izpostavilo v zvezi s posrednim financiranjem pogodbeno prenesenih nalog iz omrežnin, je zato lahko upoštevna okoliščina poslovanja tožene stranke, ne more pa nadomestiti presoje, ali je bil nujen prav poseg v pravico delničarjev do minimalne dividende.

-Sodišče druge stopnje je kot odločilno štelo tudi, da sta vzdrževanje in razvoj distribucijskega omrežja električne energije v višini potrebnih investicij po RN in NEPN za toženo stranko nujna in v javnem interesu. Ugotovitev, da je tožena stranka zaradi izvajanja pogodbeno prevzetih nalog soočena z visokimi investicijskimi potrebami po NEPN in RN, je lahko upoštevna dejanska okoliščina pri presoji nujnosti zadržanja bilančnega dobička. Če pa gre to stališče razumeti tako, da navedena strateška oziroma operativna dokumenta že sama po sebi narekujeta drugačno razlago pojma nujnosti iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1, je takšno sklepanje materialnopravno zmotno. Glede na položaj tožene stranke kot izvajalke posameznih nalog dejavnosti distribucije električne energije so pogoji njenega poslovanja opredeljeni predvsem s Pogodbo. Vanjo sodi tudi zagotavljanje stroškovne učinkovitosti pri izvajanju nalog, povezanih z uresničevanjem ciljev iz NEPN in RN. Da pa bi sama Pogodba izključevala izplačilo dividend ali kako drugače posegala v način uporabe bilančnega dobička v času izvajanja investicij iz NEPN in RN, tožena stranka ni zatrjevala.

-Revidentka utemeljeno opozarja na stališče Vrhovnega sodišča v sodbi III Ips 14/2009, da zadržanje dobička ni utemeljeno, če bi družba nujno potrebne cilje lahko dosegla na drug, z vidika dobrega gospodarstvenika sprejemljiv način. Če bi bilo za doseganje ciljev družbe v prihodnosti potrebno dodatno zadolževanje, to samo po sebi še ne pomeni ogrožanja obstoja družbe oziroma ogrožanja izvajanja nalog, povezanih z distribucijo električne energije. Le če bi bilo takšno financiranje zaradi izplačila dobička onemogočeno ali konkretno ogroženo, bi to lahko utemeljevalo sklep, da je bilo zadržanje bilančnega dobička nujno.

-Sodišče druge stopnje je pri presoji upoštevalo, da so bile toženi stranki v trenutku sprejema izpodbijanega sklepa na skupščini znani podatki o poslovanju družbe, njeni visoki zadolženosti ter razkorak med načrtovanimi in realiziranimi investicijami. Druge okoliščine, ki so se izkazale šele po sprejemu izpodbijanega sklepa (npr. nepokritost omrežninskega primanjkljaja, povečanje obveznosti do dobaviteljev v letu 2023) bi bile lahko upoštevne le v okviru njihove predvidljivosti v času odločanja skupščine. Negativni poslovni izid za leto 2022 je sicer lahko upoštevna okoliščina, ker se je izpodbijani sklep nanašal na uporabo bilančnega dobička za to poslovno leto. Vendar niti ta okoliščina niti druge navedene okoliščine, presojane skupaj, ne zadoščajo za presojo, da je bilo zadržanje bilančnega dobička nujno v smislu prvega odstavka 399. člena ZGD-1. Za takšno presojo bi moralo iz ugotovljenega dejanskega stanja izhajati, da bi prav izplačilo bilančnega dobička za leto 2022 v višini 635.348 EUR povzročilo konkretno tveganje za obstoj družbe, njeno dolgoročno zmožnost poslovanja ali izvajanje pogodbeno prevzetih nalog, povezanih z distribucijo električne energije. Takih konkretnih okoliščin, ki bi bile znane ali vsaj predvidljive ob sprejemu izpodbijanega skupščinskega sklepa 29. 8. 2023, sodišči nižjih stopenj nista ugotovili. Ugotovljene okoliščine izkazujejo predvsem poslabšan finančni položaj tožene stranke, povečane investicijske potrebe in potrebo po skrbni finančni politiki. Ne izkazujejo pa, da bi izplačilo bilančnega dobička za leto 2022 v višini 635.348 EUR povzročilo konkretno tveganje za obstoj družbe ali da bi bilo zato financiranje nujnih investicij onemogočeno ali bistveno ogroženo.

-Sodišče druge stopnje je upoštevalo tudi, da se je tožena stranka poslužila več ukrepov za zagotavljanje investicijskih in poslovnih ciljev, zlasti zmanjšanja investicij na nujno potreben obseg, dodatnega zadolževanja in aktivnosti za povečanje prihodkov. Ugotovitev, da že sprejeti ukrepi niso zagotavljali izvedbe vseh načrtovanih investicij, še ne pomeni, da ni bilo mogoče zagotoviti nujnega obsega investicij ali da nadaljnje zadolževanje oziroma drugi viri financiranja niso bili mogoči. Iz razlogov sodišča druge stopnje izhaja predvsem, da bi delitev dobička pomenila potrebo po dodatnem zadolževanju oziroma financiranju pod slabšimi pogoji. To pa lahko utemeljuje (zgolj) poslovno primernost ali gospodarnost zadržanja dobička, ne pa njegove nujnosti v smislu prvega odstavka 399. člena ZGD-1. Slabši pogoji financiranja sami po sebi ne pomenijo, da dodatno financiranje ni bilo mogoče ali da bi bilo zaradi izplačila bilančnega dobička konkretno ogroženo. Ugotovljene okoliščine tako ne zadoščajo za sklep, da je bilo zadržanje bilančnega dobička nujno, ker tožena stranka nujno potrebnih ciljev ni mogla doseči na drug, z vidika dobrega gospodarstvenika sprejemljiv način.

-Drugačne presoje ne utemeljuje niti okoliščina, da je bil pretežni del istega prenesenega dobička v višini 555.481,00 EUR 30. 10. 2024 že izplačan delničarjem na podlagi sklepa o uporabi bilančnega dobička za leto 2023. Ta okoliščina je nastopila po sprejemu izpodbijanega skupščinskega sklepa z dne 29. 8. 2023, zato z njo ni mogoče utemeljevati, da je bilo zadržanje bilančnega dobička za leto 2022 ob sprejemu tega sklepa nujno.

-Poleg tega poznejše izplačilo pretežnega dela istega prenesenega dobička ne more samostojno utemeljiti zavrnitve oblikovalnega tožbenega zahtevka, s katerim tožeča stranka na podlagi 399. člena ZGD-1 zahteva spremembo sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička z dne 29. 8. 2023. Podlaga za obligacijsko terjatev delničarja do izplačila dobička je namreč sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička. Šele s sprejemom takega sklepa se iz korporacijskopravnega upravičenja delničarja do dela dobička izloči samostojna obligacijska premoženjska pravica, to je terjatev delničarja do izplačila dobička oziroma dividende. Kadar sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička na podlagi 399. člena ZGD-1 spremeni sodišče, pa podlago za nastanek terjatve delničarjev do izplačila dobička predstavlja pravnomočna sodba. Poznejše izplačilo istega prenesenega dobička bi bilo zato lahko upoštevno zgolj kot ugovor izpolnitve terjatve za izplačilo pripadajočega dela bilančnega dobička.

-Odgovor na revizijsko vprašanje

-Po obrazloženem je odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje nikalen. S tem, ko je sodišče druge stopnje odločitev, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo nujnost posega v pravico do minimalne dividende, oprlo predvsem na pogodbeno izvajanje nalog, povezanih z gospodarsko javno službo, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, negativni poslovni izid v letu 2022, obstoječo zadolženost in potrebo po dodatnem financiranju, v konkretnem primeru ni pravilno napolnilo pravnega standarda nujnosti iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1.

-Presoja izpodbijane sodbe

-Iz navedenega izhaja, da je revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava utemeljen. Ker je zadržanje bilančnega dobička v obsegu zakonsko določene minimalne dividende izjema od zakonsko varovanega upravičenja delničarjev, bi morala tožena stranka konkretizirano zatrjevati okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da je bil nujen prav poseg v to pravico. Njena splošna navedba, da bi morala v primeru delitve bilančnega dobička sredstva za investicije zagotoviti z dolžniškim kapitalom, kar bi zanjo pomenilo dodatne obresti in stroške financiranja, za to ne zadošča. Konkretizirano bi morala zatrjevati, da dodatno financiranje ni bilo mogoče, da bi izplačilo bilančnega dobička povzročilo kršitev finančnih zavez, odpoved obstoječih kreditov, nezmožnost pridobitve dodatnega financiranja ali drugo konkretno posledico, zaradi katere bi bilo financiranje nujnih investicij onemogočeno ali bistveno ogroženo. Takih trditev v tej zadevi ni podala.

-Kljub utemeljenosti revizijskega očitka zmotne uporabe materialnega prava pogoji za spremembo izpodbijane sodbe niso podani. Tožba po 399. členu ZGD-1 je oblikovalne narave, saj tožeča stranka z njo zahteva, da sodišče spremeni sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička. Da lahko sodba razvije oblikovalni učinek, mora biti odločitev o oblikovanju pravnega razmerja vsebovana v izreku sodbe. Ker sodba v takem primeru spremeni odločitev skupščine o uporabi bilančnega dobička, mora izrek vsebovati vse sestavine sklepa skupščine o uporabi bilančnega dobička. Na oblikovalno naravo obravnavane tožbe in s tem povezano vprašanje pravilnega oblikovanja tožbenega zahtevka, je v odgovoru na revizijo opozorila tudi tožena stranka. V obravnavani zadevi tožbeni zahtevek vsebuje oblikovalni in dajatveni del. Pri tem je določitev presečnega dne ("in sicer vsem delničarjem, vpisanim pri KDD na dan 29. 8. 2023")

vključena v dajatveni del tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sicer navedlo, da je dajatveni del zahtevka (v pretežnem delu) neutemeljen že zato, ker nima podlage v 399. členu ZGD-1. Vendar pa sodišči nižjih stopenj zato, ker je bil tožbeni zahtevek iz materialnopravnih razlogov v celoti zavrnjen, nista presojali, ali je preostali (oblikovalni) del zahtevka samostojno dovolj določen in kakšna bi morala biti vsebina oblikovalnega izreka, s katerim bi bil spremenjen sklep skupščine, kar je bilo sporno ves čas postopka. O tem Vrhovno sodišče ne more odločati prvič na revizijski stopnji.

Odločitev o reviziji

Ker torej pogoji za spremembo izpodbijanih sodb niso podani, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju zgoraj navedenih materialnopravnih izhodišč ponovno presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka. Kot je bilo že povedano, se bo moralo poleg tega ukvarjati z vprašanjem določnosti tožbenega zahtevka. Ker pa tožeča stranka zatrjuje, da je bil bilančni dobiček za leto 2022 v celoti sestavljen iz bilančnega dobička, prenesenega iz leta 2021, bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi, da ima odločitev o uporabi bilančnega dobička za leto 2021 predhodni pomen za odločitev v tej pravdi. To vprašanje je predmet pravde pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici I Pg 89/2022, o katerem pa (še) ni pravnomočno odločeno.

Odločitev o revizijskih stroških

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Glasovanje

Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Primerjaj M. Kocbek v M. Kocbek in drugi, Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), druga, dopolnjena izdaja z novelami ZGD-1 A do ZGD-1H, Ljubljana, GV Založba, 2. knjiga, 2014, str. 595.

2Ta določa, da lahko distribucijski operater po predhodnem soglasju vlade s pogodbo začasno prenese izvajanje nalog iz drugega odstavka tega člena (tj. izvajanje nalog gospodarske javne službe dejavnosti distribucijskega operaterja) na drugo fizično ali pravno osebo, ki razpolaga z ustreznimi kadri in tehnično opremo, ki je potrebna za izvajanje prenesenih nalog, ter ki v isti osebi ne izvaja dejavnosti dobave ali proizvodnje električne energije.

3Ta določa, da če distribucijski operater ni lastnik distribucijskega sistema ali njegovega dela, ki ima javni značaj, mora z lastnikom ali drugo osebo, ki lastnino upravlja ali z njo razpolaga, skleniti pogodbo, s katero uredi vsa vprašanja uporabe tega sistema za opravljanje nalog distribucijskega operaterja po tem zakonu. V pogodbi se zlasti uredijo obseg in namen uporabe sistema, višina najemnine oziroma drugega plačila distribucijskega operaterja, pogoji in način tekočega in investicijskega vzdrževanja omrežja ter druga vprašanja, ki distribucijskemu operaterju omogočajo, da učinkovito opravlja svoje naloge po tem zakonu. Agencija nadzira vsebino pogodbe in način njenega izvrševanja z vidika skladnosti s splošnimi akti agencije.

4Drugi odstavek 399. člena ZGD-1 določa, da "/.../ če sodišče ugotovi, da obstajajo okoliščine, ki upravičujejo delitev bilančnega dobička, na zahtevo delničarjev spremeni sklep skupščine".

5Primerjaj Kocbek M., Ponovno in večkratno odločanje o izplačilu nerazporejenega dobička, Podjetje in delo, letnik 40, št. 3-4, 2014, str. 401. Glej tudi Kocbek M., Prelič S., Bilančnopravni vidiki posledic sodnih sporov glede sklepov o uporabi bilančnega dobička in minimalne dividende, Podjetje in delo, letnik 42, št. 5, 2016, str. 689.

6Primerjaj Georgievski T., Oblikovalna tožba in oblikovalna sodba, doktorska disertacija, Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljani, 2014, str. 26 in str. 261.

7Primerjaj Strojin Štampar A., Vahčič A., Izpodbijanje skupščinskega sklepa o uporabi bilančnega dobička, Pravna praksa, Leto 22, št. 41, 2003, str. 9.

8Sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici I Pg 89/2022 z dne 27. 2. 2024, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru Cpg 86/2024, v zvezi z dopolnilnim sklepom z dne 7. 1. 2025, ter v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča III Ips 14/2025 z dne 16. 6. 2025.