Jedro

Opravičljiv razlog, da tožeča stranka v postavljenem roku ni mogla konkretizirati nastale škode na njivskih površinah, zato ne more biti dejstvo, da je v poplavnem dogodku izgubila vse svoje premoženje in večino dokumentov ter predmetov, ter da si mora zato pomagati z drugimi sredstvi, kot je primerjava z vrednostjo podobnih predmetov ali celo s strokovnim mnenjem o vrednosti škode. Takšen opravičljiv razlog tudi ne more biti krajevna oddaljenost med pooblaščenko in tožečo stranko in dejstvo, da je tožeča stranka starejša oseba, še posebej zato, ker je tožeča stranka po pooblaščenki tožbo vložila že 4. 11. 2015.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za nadaljnje podaljšanje roka, z dne 27. 2. 2019, v zvezi z vlogo, z dne 11. 4. 2019. 2. Zoper navedeni sklep prvostopenjskega sodišča se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja, da je vložila tožbo za plačilo odškodnine, kateri je predložila priloge in glede na razpoložljive podatke, s katerimi je takrat razpolagala, je opredelila tudi škodo. Sodišče jo je s sklepom pozvalo, da dopolni navedbe o višini škode, pri tem pa zgolj pavšalno povzelo določila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ne da bi se zavedalo, kakšen odškodninski zahtevek sploh obravnava. Kljub temu, da je bila tožba vložena leta 2015, pa sodišče do leta 2019 še ni razpisalo nobenega naroka za glavno obravnavo. Sodišče je tudi tožečo stranko z dopisom, z dne 7. 1. 2019, pozvalo, da se izjasni o predvidenih stroških izdelave izvedenskega mnenja. Po do sedaj znanih podatkih pa sodišče sklepa o postavitvi izvedenca hidrološke stroke še ni izdalo, zato je takšno izpraševanje sodišča o izjasnitvi za plačilo predujma neutemeljeno in v nasprotju z določili ZPP. V drugih tovrstnih postopkih na Okrožnem sodišču v Mariboru je sodišče že postavilo izvedence hidrološke in gradbene stroke in je že izdelano izvedensko mnenje, zato je izdelava splošnega dela izvedenskega mnenja v tem postopku nepotrebna in se lahko izdela le posebni del izvedenskega mnenja, ki se nanaša na lokacijo oziroma mikro lokacijo objekta v lasti tožeče stranke. Šele takrat bo možno odločiti o morebitni škodi in njeni višini. Po mnenju pritožbe, je zato nekonsistentno in preuranjeno pozivanje sodišča tožniku, naj se opredeli do višine stroškov za izvedenca, obenem pa ne dovoli tožniku, da pojasni višino škode, za katero je bilo navedeno, da je bo dokazoval posredno, saj je izgubil večino svojega premoženja. Sodišče tudi ne upošteva, da je tožnik v slabem zdravstvenem stanju.

Pritožnik se sklicuje tudi na sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 45/2014, z dne 13. 6. 2017, kjer sodišče izrecno navaja, da zahteva po konkretizaciji navedb o višini škode ne more iti tako daleč, da se od strank zahteva natančna opredelitev prav vsake posamezne postavke po njeni višini in podlagi. Od stranke se zahteva, da poda osnovne izhodiščne podatke za izračun škode, presoja resničnosti takšnih podatkov pa lahko nadalje vpliva le na utemeljenost tožbenega zahtevka kot posledico dokaznega postopka in ne na sklepčnost tožbe. Glede tega bo torej sklep sodišča, da je nedopolnitev tožbe glede višine škode v povezavi s sklepčnostjo tožbenega zahtevka, nezakonita in v nasprotju s sodno prakso.

Sodišče, ki se sklicuje na ekonomičnost in hitrost sodnega postopka, bi moralo težiti k temu, da se sodniki in sodišča med seboj uskladijo glede enega vzorčnega postopka in ko je v tem postopku dokončno odločeno glede vseh pravnih in drugih vprašanj, se v izogib večjim sodnim stroškom ostali postopki nadaljujejo, ali pa se le ti ustavijo.

Zaradi navedenega tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in prvostopenjski sklep razveljavi in mu določi nov rok za dopolnitev tožbe.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in se zavzema za njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče po pregledu in presoji zadeve soglaša z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, ki je prošnjo tožeče stranke za nadaljnje podaljšanje roka za dopolnitev tožbe, z dne 27. 2. 2019, v zvezi z vlogo, z dne 11. 4. 2019, zavrnilo, ker tožeča stranka ni izkazala opravičenih razlogov za podaljšanje roka. Prvostopenjsko sodišče je namreč tožeči stranki s sklepom, z dne 17. 12. 2018, naložilo, da odpravi nesklepčnost tožbe tako, da v roku 30 dni od prejema sklepa tožbene navedbe glede višine vtoževane premoženjske škode dopolni, in sicer, da navede vsa pravno odločilna dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka ter dokaze s katerimi se ta dejstva ugotavljajo. V obrazložitvi navedenega sklepa je prvostopenjsko sodišče navedlo, da je tožba tožnika glede višine tožbenega zahtevka nesklepčna, saj iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožbene trditve ne vsebujejo navedb v smeri, v čem se kaže premoženjska škoda, ki je nastala tožniku, ne vsebujejo obrazložitve višine premoženjske škode, prav tako pa niso predložena nobena dokazila v zvezi s tem.

6. Prvostopenjsko sodišče je prošnjo tožeče stranke za podaljšanje roka, z dne 28. 1. 2019, s sklepom, z dne 31. 1. 2019, podaljšalo za 15 dni od prejema sklepa, nato pa po prejemu ponovne prošnje za podaljšanje roka, z dne 27. 2. 2019, tožeči stranki s sklepom naložilo, da je dolžna v roku 8 dni sodišču sporočiti opravičljive razloge, na podlagi katerih predlaga nadaljnje podaljšanje roka, postavljenega tožniku s sklepom, z dne 17. 12. 2018. Tožeča stranka je v vlogi, z dne 11. 4. 2019, sicer pojasnila zakaj prosi za podaljšanje roka za dopolnitev tožbe s potrebno konkretizacijo tožbenega zahtevka, vendar tudi po oceni pritožbenega sodišča v tej vlogi ni izkazala opravičenih razlogov za nadaljnje podaljšanje postavljenega roka.

7. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje razlogom, ki jih prvostopenjsko sodišče navaja v točki 3 obrazložitve izpodbijanega sklepa, v katerih povzema razloge tožeče stranke za nadaljnje podaljšanje roka, ki jih ta navaja v vlogi z dne 11. 4. 2019, saj ti razlogi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne opravičujejo dejstva, da tožeča stranka v postavljenem in že podaljšanem roku ne bi mogla substancirati tožbenega zahtevka, to je navesti dejstev, v čem se kaže premoženjska škoda, ki je nastala tožeči stranki (konkretizacija škode na njivskih površinah) ter dokaze s katerimi bi bilo mogoče preizkusiti vtoževano škodo v višini 8.323,87 EUR, ki jo tožeča stranka zahteva s tožbo. Opravičljiv razlog, da tožeča stranka v postavljenem roku ni mogla konkretizirati nastale škode na njivskih površinah, zato ne more biti dejstvo, da je v poplavnem dogodku izgubila vse svoje premoženje in večino dokumentov ter predmetov, ter da si mora zato pomagati z drugimi sredstvi, kot je primerjava z vrednostjo podobnih predmetov ali celo s strokovnim mnenjem o vrednosti škode. Takšen opravičljiv razlog tudi ne more biti krajevna oddaljenost med pooblaščenko in tožečo stranko in dejstvo, da je tožeča stranka starejša oseba, še posebej zato, ker je tožeča stranka po pooblaščenki tožbo vložila že 4. 11. 2015. 8. Vse ostale pritožbene navedbe v pritožbi se vsebinsko ne nanašajo na odločitev prvostopenjskega sodišča z izpodbijanim sklepom, zato pritožbeno sodišče na te pritožbene navedbe ne bo odgovarjalo.

9. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP).