Jedro

Pravilo o dokaznem bremenu določa, kdo je tisti, ki mora dokazati posamezno pravno odločilno dejstvo. Ker je denacionalizacijski postopek predlagalni postopek, je dokazno breme naloženo vlagatelju zahteve za denacionalizacijo, ki mora ponuditi v postopku dokaze, da je bilo premoženje, ki naj bi se vrnilo, ob podržavljenju last upravičenca. Privatni seznam delnic in delniška knjiga, ki jih je predložila tožnica, ter izpovedba prič, ki so bile samo posredno seznanjene, da naj bi bil razlaščenec lastnik delnic podržavljene delniške družbe, niso pa vedeli ničesar povedati, kje so bile delnice shranjene oziroma deponirane, ne morejo biti dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali je bilo zahtevano premoženje in v kakšnem obsegu podržavljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 11.12.2002, s katero je bila zavrnjena njena pritožba proti odločbi Upravne enote Ljubljana z dne 14.9.2001. Prvostopni organ je s to odločbo zavrnil zahtevek tožnice za denacionalizacijo kapitalskega deleža podržavljene delniške družbe "Združene papirnice d.d.".

Sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih je zanjo navedla v odločbi. Sprejelo je njeno dokazno oceno, da tožnica ni dokazala, da bi bil pokojni A.P. lastnik prinosniških delnic podržavljene delniške družbe. Kot neutemeljene je zavrnilo tožbene ugovore, da bi moral prvostopni organ v smislu 168. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986) pribaviti listine po uradni dolžnosti iz tujine. Kadar je listina pri drugem organu in je stranka, ki se nanjo sklicuje, ni mogla dobiti, jo po uradni dolžnosti priskrbi organ, ki vodi postopek (168. člen ZUP 1986), vendar se navedena določba nanaša le na organe v Republiki Sloveniji, ne pa tudi v tujini. Po 3. odstavku 167. člena ZUP 1986, če stranka od katere je bilo zahtevano, naj predloži oziroma pokaže listino, tega pa ne stori, presodi organ, ki vodi postopek glede na vse okoliščine primera, kakšen vpliv ima to na reševanje stvari. Zato je pravilna ugotovitev tožene stranke, da tožnica ustreznih listin ni predložila in ni dokazala udeležbe svojega pravnega prednika na kapitalu podržavljene delniške družbe.

Tožnica v pritožbi navaja, da je napačno stališče sodišča, kjer navaja, da je lastništvo delnic mogoče dokazati le z delniškim papirjem (delnico). Ker je sodišče sprejelo pravni temelj podržavljenja, to je Uredbo o vojaških sodiščih z dne 24.5.1944, že to dejstvo pove, da se je njegovo premoženje pobralo na skrajno surov način, ne da bi se v celoti popisalo in zapisniško ugotovilo. Zahteva po predložitvi listinske dokumentacije je nelogična, zlasti, kadar se od stranke zahteva tudi dokumentacija, ki je v drugi državi. Za pridobitev listin iz arhivskega gradiva, ki je v tuji državi bi morala priskrbeti Republika Slovenija, saj njej to ni uspelo. Organ prve stopnje bi moral prekiniti postopek dokler te listine ne bi bile pridobljene. Napačna je dokazna ocena izpovedbe priče Z.J. ter njene izpovedbe. Dokumentacijo bi moral pridobiti upravni organ po diplomatski poti, vendar tega ni niti poskušal. Gre za listinsko dokumentacijo, ki je predmet premoženjsko-pravnih razmerij z bivšo državo. Sodišče se tudi ni opredelilo do navedbe v tožbi, da je zaradi neažurnega vodenja postopka upravnega organa prve stopnje, neizvedljiv dokaz z zaslišanjem ključne priče R.Š., ker je pred zaslišanjem umrl. Ker so bila dejstva nepravilno ugotovljena in kršen postopek, predlaga da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Vsebina pritožbe in njenih razlogov posledično narekuje meje preizkusa izpodbijane sodbe. Iz pritožbe izhaja, da naj bi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker je napačno uporabilo pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP v zvezi s 16. členom ZUS). Pravilo o dokaznem bremenu določa, kdo je tisti, ki mora dokazati posamezno pravno odločilno dejstvo. Ker je denacionalizacijski postopek predlagalni postopek, je dokazno breme naloženo vlagatelju zahteve za denacionalizacijo, ki mora ponuditi v postopku dokaze, da je bilo premoženje, ki naj bi se vrnilo, ob podržavljenju last upravičenca. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje preizkušalo pravilnost ugotovitve osrednjega spornega dejanskega vprašanja v upravnem postopku (to je, ali je bil A.P. ob podržavljenju lastnik prinosniških delnic ali ne). Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da nima pomislekov zoper dokazno oceno upravnih organov o tem, da privatni seznam delnic in delniška knjiga, ki ga je predložila tožnica, ter izpovedba prič, ki so bile samo posredno seznanjene, da naj bi bil A.P. lastnik delnic podržavljene delniške družbe, niso pa vedeli ničesar povedati, kje so bile delnice shranjene oziroma deponirane, ne morejo biti dokaz, na podlagi katerega bi bilo mogoče z gotovostjo ugotoviti ali je bilo zahtevano premoženje in v kakšnem obsegu podržavljeno A.P. Dokazna ocena je bila v izpodbijani sodbi pravilno predstavljena in sodišče je odgovorilo na vse relevantne tožbene navedbe. Z navedeno dokazno oceno se pritožbeno sodišče strinja, saj je ugotovilo, da s strani tožnice v postopku ni bilo drugačne dokazne ponudbe. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da upravni organi niso bili dolžni v smislu 168. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986) pribaviti listine po uradni dolžnosti iz tujine. Sodišče pa tudi ni bistveno kršilo določb ZUS, ker se ni opredelilo do tožbene trditve, da ni bil mogoč dokaz z zaslišanjem R.Š., ki je med postopkom umrl, saj ta okoliščina ni mogla vplivati na odločitev v postopku, iz njegovega dopisa z dne 3 10.1995, ki se nahaja v upravnih spisih, pa tudi izhaja, da ni podatkov o tem, kje so se ob podržavljenju nahajale delnice oziroma ni podatkov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, kje so bile delnice shranjene. Njegova navedba v omenjenem dopisu, da iz delniške knjige ni mogoče ugotavljati lastništva prinosniških delnic, pa ne pobije presoje sodišča in upravnih organov, da ta dokaz ne more biti zanesljiva podlaga za ugoditev zahtevi za denacionalizacijo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (73. člen ZUS).