Jedro

Tožeča stranka z zatrjevano neenotnostjo sodne prakse ne more utemeljiti dovoljenosti revizij. Z njo namreč vsebinsko napada pravilnost in zakonitost sklepa o uvedbi obnove postopka, predmet presoje v obravnavanih zadevah pa je odločanje v obnovljenem postopku. V obravnavanih zadevah gre torej za vprašanje, ali je bil carinski dolg pravilno in zakonito odmerjen, in ne za vprašanje, na kateri pravni podlagi naknadno odmeriti carinski dolg – ali z uporabo določb ZUP o obnovi postopka ali z uporabo določb CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga.

Izrek

I. Zadevi, ki se pri Vrhovnem sodišču vodita kot X Ips 657/2007 in X Ips 658/2007, se združita v skupno obravnavanje in odločanje tako, da postane osnovni spis X Ips 657/2007. II. Reviziji se zavržeta.

III. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskih postopkov.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje, navedeni v uvodu tega sklepa, je tožeča stranka dne 3. 7. 2007 po odvetniku vložila reviziji. Njuno dovoljenost utemeljuje z 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. K 1. točki izreka: 2. Ker gre v obravnavanih zadevah za več postopkov o istem predmetu, saj tožena stranka v obeh primerih z vsebinsko povsem enakimi razlogi izpodbija sodbi, izdani na isti pravni podlagi in ob bistveno enakem dejanskem stanju, in ker sta v obeh primerih isti tudi stranki spora, so izpolnjeni pogoji za združitev postopkov na revizijski stopnji. Zato je Vrhovno sodišče – ob upoštevanju načela pospešitve in ekonomičnosti postopka iz prvega odstavka 11. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 – smiselno uporabilo določbo prvega odstavka 42. člena ZUS-1 in v uvodu navedeni zadevi združilo v skupno obravnavanje in odločanje. K 2. točki izreka: 3. Reviziji nista dovoljeni. 4. Z izpodbijanima pravnomočnima sodbama je sodišče prve stopnje kot neutemeljeni zavrnilo tožbi, ki jih je tožeča stranka vložila zoper odločbi tožene stranke, s katerima je ta kot neutemeljeni zavrnila pritožbi tožeče stranke zoper odločbi Carinskega urada Ljubljana. S slednjima odločbama je prvostopenjski carinski organ v vsakem posameznem primeru (po dokončnosti posebnega sklepa, s katerim je po uradni dolžnosti uvedel obnovo postopka po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP) tožeči stranki v obnovljenem postopku carinjenja za uvoženo blago (osebni avtomobil) obračunal carinski dolg po konvencionalni, namesto po preferencialni carinski stopnji, ki jo je tožeča stranka zahtevala ob uvozu, zaradi zatrjevanega nemškega porekla blaga. V postopku preverjanja priloženega potrdila o prometu blaga EUR.1 pri nemških carinskih organih je bilo namreč ugotovljeno, da ta ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti. Kakšnih drugih dejstev, ki bi izkazovala upravičenost preferencialne obravnave blaga, pa tožeča stranka ni niti zatrjevala niti izkazala. 5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden od pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovolitev revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je v svojem sklepu št. Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 (Ur. l. RS, št. 62/08) ugotovilo, da to stališče Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS. 6. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. 7. Tožeča stranka zatrjuje, da so revizije v obravnavanih zadevah dovoljene zaradi pomembnega pravnega vprašanja o veljavnosti pooblastila predstojnika upravnega organa. Državna podsekretarka, ki je v zadevah odločala, je namreč podpisala odločbe s pooblastilom ministra, ki v času odločanja na drugi stopnji ni bil več minister. 8. Za pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 gre, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo to pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Vprašanje, ki ga v revizijah izpostavlja tožeča stranka po presoji Vrhovnega sodišča ni takšno, saj o tem vprašanju že obstaja ustaljena sodna praksa sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo tudi Vrhovno sodišče (glej sodbo X Ips 1783/2006). V skladu z njo pooblastilo ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju ministrovega mandata. 9. Tožeča stranka poleg tega zatrjuje, da je sodišče prve stopnje v kratkem časovnem presledku izdalo več nasprotujočih si sodb. V izpodbijanih sodbah je namreč zavzelo stališče, da je treba v primerih, ko gre za ponarejena potrdila o poreklu blaga kot pravno podlago za naknadni obračun carinskega dolga uporabiti izredno pravno sredstvo obnove postopka po ZUP, v drugih sodbah pa, da je treba uporabiti točko (a) prvega odstavka 154. člena Carinskega zakona – CZ. 10. Po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka z zatrjevano neenotnostjo sodne prakse ne more utemeljiti dovoljenosti revizij. Z njo namreč vsebinsko napada pravilnost in zakonitost sklepa o uvedbi obnove postopka, predmet presoje v obravnavanih zadevah pa je odločanje v obnovljenem postopku. V obravnavanih zadevah gre torej za vprašanje, ali je bil carinski dolg pravilno in zakonito odmerjen, in ne za vprašanje, na kateri pravni podlagi naknadno odmeriti carinski dolg – ali z uporabo določb ZUP o obnovi postopka ali z uporabo določb CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga. Kljub temu Vrhovno sodišče opozarja na svoja stališča (glej npr. sodbo X Ips 329/2006, sklepe X Ips 394/2007, X Ips 394/2007 in X Ips 653/2008), iz katerih izhaja, da se uporaba navedenih institutov medsebojno ne izključuje. Zato v primerih, ko so za obračun carinskega dolga uporabljene določbe CZ o naknadnem obračunu, sklicevanje na določbe ZUP o obnovi postopka, ni pravno pomembno, saj te določbe niso bile uporabljene, posledično pa tudi ni mogoče govoriti o neenotnosti sodne prakse. 11. Ker zatrjevani pogoji za dovoljenost revizij niso podani, je Vrhovno sodišče reviziji kot nedovoljeni zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. K 3. točki izreka: 12. V skladu z določbama prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP (v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskih postopkov.