Up-185/04 - 6

29. 4. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 20. aprila 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp-1678/03 z dne 5. 12. 2003 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Piran št. P-2100/02 z dne 9. 1. 2003 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S prvostopenjsko odločbo o prekršku je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška po točki c) četrtega odstavka 117. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. - v nadaljevanju ZVCP).

Izrečeni sta mu bili denarna kazen in sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev tretje alineje 29. člena Ustave ter določb Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - EKČP).

Kršitev naj bi bila v tem, ker v postopku na prvi stopnji ni bil poučen o pravici do zagovornika, zato se je zagovarjal neuspešno. Zatrjuje, da je bil prisiljen priznati prekršek ter da ni mogel predlagati dokazov. Predlaga razveljavitev izpodbijanih odločb.

B.

3.Ustavno sodišče ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali je bilo v postopku o prekršku pravilno ugotovljeno dejansko stanje in pravilno uporabljeno materialno in procesno pravo. Ta presoja je zaupana organom za postopek o prekrških, ki odločajo v skladu z Ustavo in zakoni (tako Ustavno sodišče že v sklepu št. Up- 103/97 z dne 25. 2. 1998, OdlUS VII, 118). V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) se Ustavno sodišče omeji na presojo, ali sporna odločitev pomeni kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Tega pa pritožnik ne izkaže.

4.Po določbi prve alineje 29. člena Ustave mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti med drugim zagotovljena pravica, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe, in pravica, da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom (druga alineja 29. člena Ustave).

5.Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126) sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, da pa je raven zagotovljenih pravic lahko v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka.

Kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z določbami prve in druge alineje 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku.

6.Pritožnikov očitek kršitve pravice do obrambe zaradi tega, ker naj bi bil zaslišan brez opozorila glede pravice do zagovornika, ni utemeljen. Iz vpogledanega spisa izhaja, da je bil pritožnik seznanjen z vsebino predloga za uvedbo postopka o prekršku in s pravico do zagovora (113. člen ZP). Pritožnik je svoj zagovor podal prostovoljno, se z zapisnikom strinjal in ga lastnoročno podpisal.

7.Glede na to, da gre v postopku o prekršku praviloma za lažje kršitve, ki imajo manjše posledice in so lažje dokazljive, ni mogoče reči, da se obdolženec sam ne more učinkovito braniti.

Dejstvo, da ni bil poučen o pravici do zagovornika, samo po sebi še ne pomeni, da mu ni bil zagotovljen pošten postopek. Ne glede na to pa lahko obdolžencu različne okoliščine preprečujejo, da bi se učinkovito branil sam. Dvom glede tega, da se pritožnik v konkretnem primeru ni mogel uspešno braniti sam, pa tudi iz drugih pritožnikovih navedb in gradiva iz spisa o postopku o prekršku, ki ga je Ustavno sodišče vpogledalo, ne izhaja. Zadeva niti v dejanskem niti v pravnem pogledu ni bila zapletena. Prav tako niso izkazane druge subjektivne ali objektivne okoliščine na strani pritožnika, ki bi utemeljevale sklep, da pritožniku ni bila zagotovljena možnost učinkovite obrambe.

8.Glede na navedeno za kršitev 22. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo 29. člena Ustave očitno ne gre.

9.V čem naj bi bila sicer kršitev drugih pravic iz 29. člena Ustave, pritožnik ne utemelji, zato jih Ustavno sodišče ni ugotavljalo.

10.Pritožnik je v ustavni pritožbi priglasil odvetniške stroške. V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih ustavni pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka tega sklepa.

C.

11.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk.

Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča.

Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer