Jedro

Odgovornost tožene stranke kot podjetja, katerega dejavnost je tudi rekonstrukcija cest, je treba presojati po strožjih merilih.

Opustitev varnostnih ukrepov, ki bi jih morala tožena stranka izvesti na podlagi prometnih predpisov (Pravilnik o prometnih znakih na cestah) in po določbah o varnosti na gradbišču (Posebne gradbene uzance), je bila neposreden vzrok za tožnikovo nesrečo. Za tožnika pa je ugotovljeno, da je ravnal rutinsko, ko se je utrujen po delu ponoči vračal domov. Pri takem dejanskem stanju je pravilna prvostopna odločitev, po kateri je delež odgovornosti tožene stranke 70 % in tožnikov delež 30%. Namen predpisov o zavarovanju delovišča na cesti je tudi v tem, da prepreči nesrečo manj pazljivih uporabnikov ceste in tudi tistih, ki iz različnih razlogov niso sposobni sami v celoti poskrbeti za svojo varnost. Tožnikova zmanjšana pozornost kot posledica utrujenosti po delu ni prispevala k povzročitvi splošno nevarnega položaja. Škodljive posledice od tega so zadele zgolj tožnika samega. Razlog za tožnikovo utrujenost pa je bil opravičljiv. Pravilno zavarovanje bi tožnika tudi v takem stanju pravočasno opozorilo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba druge stopnje v prvem in četrtem odstavku izreka spremeni tako, da mora tožena stranka plačati tožniku 4.662.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.11.1995 dalje, 51,31 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 12.1.1989 dalje ter 462,67 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.10.1988 dalje in mu povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 164.497,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.11.1995 dalje do plačila.

V preostalem se zavrne revizija kot neutemeljena.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 79.050,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1997 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v zneskih 5.362.500,00 SIT, 51,31 SIT ter 462,67 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov ter mu povrniti 164.497,00 SIT pravdnih stroškov. Vzelo je na znanje umik tožbe za 19.500,00 SIT in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da se je tožnik ponesrečil dne 19.5.1986 na cesti, ki jo je tožena stranka obnavljala. Ponoči, ko se je vračal z dela, je zapeljal v globok jarek, ki ga tožena stranka ni pravilno zavarovala. Pri tem je ugotovilo tožnikovo 30 % sokrivdo, ker ga je tožnik na poti na delo gradbišče videl, pa tega domov grede ni upošteval. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in je spremenilo delež odgovornosti tako, da je pripisalo tožniku 40% sokrivdo, toženi stranki pa 60%. Znižalo je tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti od 5.000.000,00 SIT na 3.500.000,00 SIT. Skladno s to odločitvijo in z odločitvijo o deležih odgovornosti je znižalo odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo glede dela, s katerim je bila zmanjšana odškodnina, ki jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da določi ustrezno višjo odškodnino. Navaja, da sodišče druge stopnje pri ugotavljanju deležev soodgovornosti ni dovolj upoštevalo, da je nevarni položaj povzročila tožena stranka. Tožnik je dalj časa vsakodnevno vozil po cesti, na kateri je na dan nesreče tožena stranka izvajala obnovitvena dela. V zvezi z višino odškodnine navaja, da ima po poškodbi hude posledice, zaradi katerih duševno trpi. Opozarja, da je bila nesreča že leta 1986. Od tedaj čaka na zadoščenje.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3.odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija je v celoti utemeljena glede deleža odgovornosti in deloma glede višine odškodnine.

V postopku na obeh stopnjah je bilo ugotovljeno, da tožena stranka ni pravilno zavarovala globokega jarka na cesti, na kateri je opravljala obnovitvena dela. Ni postavila prometnega znaka, ki opozarja na delo na cesti, ni postavila pravilne zapore in tudi ni osvetlila prekopanega dela ceste. Zaradi tega ni bilo ničesar, kar bi tožnika opozorilo na nevarnost. Po drugi strani pa je tožnik na poti na delo videl, da je cesta zaradi del zaprta. K nesreči sta torej prispevali obe stranki: tožena z opustitvijo zavarovanja, tožnik pa s svojo nepozornostjo pri vračanju z dela. Vendar je delež odgovornosti tožene stranke bistveno večji. Položaj, ki je nastal s tem, da globok jarek na cesti ponoči ni bil označen in osvetljen, je skrajno nevaren. Odgovornost tožene stranke kot podjetja, katerega dejavnost je tudi rekonstrukcija cest, je treba presojati po strožjih merilih. Opustitev varnostnih ukrepov, ki bi jih morala tožena stranka izvesti na podlagi prometnih predpisov (Pravilnik o prometnih znakih na cestah) in po določbah o varnosti na gradbišču (Posebne gradbene uzance), je bila neposreden vzrok za tožnikovo nesrečo. Za tožnika pa je ugotovljeno, da je ravnal rutinsko, ko se je utrujen po delu ponoči vračal domov. Pri takem dejanskem stanju je pravilna prvostopna odločitev, po kateri je delež odgovornosti tožene stranke 70 % in tožnikov delež 30%. Namen predpisov o zavarovanju delovišča na cesti je tudi v tem, da prepreči nesrečo manj pazljivih uporabnikov ceste in tudi tistih, ki iz različnih razlogov niso sposobni sami v celoti poskrbeti za svojo varnost. Tožnikova zmanjšana pozornost kot posledica utrujenosti po delu ni prispevala k povzročitvi splošno nevarnega položaja. Škodljive posledice od tega so zadele zgolj tožnika samega. Razlog za tožnikovo utrujenost pa je bil opravičljiv. Pravilno zavarovanje bi tožnika tudi v takem stanju pravočasno opozorilo, vsekakor pa bi v razmerju nasproti njemu toženo stranko razbremenilo odgovornosti. Ker pa zavarovanja ni bilo, je odgovornost tožene stranke pretežna.

Sodišče druge stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da prisojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 5.000.000,00 SIT ni v skladu z merili po 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR) in s primerljivo sodno prakso. Toda znižanje te odškodnine na 3.500.000,00 kljub temu ni ustrezno, ker pri tem ni bilo upoštevano tožnikovo dolgoletno čakanje na zadoščenje, na kar utemeljeno opozarja revizija. To je razlog, ki opravičuje višjo odškodnino.

Revizijsko sodišče je upoštevalo ugotovljene okoliščine, poleg tega pa tudi dolgotrajnost postopka, za kar tožnik ni odgovoren. Glede na to je določilo odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 4.000.000,00 SIT.

Na revizijski stopnji določena odškodnina upošteva deleža odgovornosti obeh pravdnih strank in pravnomočno prisojene zneske odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, razen pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je zvišana na 4.000.000,00 SIT.

Zaradi spremenjene odločitve o glavnem zahtevku je revizijsko sodišče spremenilo tudi izrek o stroških postopka na prvi stopnji. O stroških je odločilo na podlagi odmere, ki sta jo sprejeli obe sodišči, in pri tem upoštevalo tožnikov 70% uspeh. Zato je vzpostavilo prvostopno odločitev (2. odst. 166.čl.2. odst. 154.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). O pritožbenih stroških revizijsko sodišče ni odločalo, ker je ta del odločitve razveljavljen s sklepom sodišča druge stopnje. O revizijskih stroških pa je odločilo na podlagi uspeha v revizijskem postopku in sicer od zneska, s katerim je tožnik uspel na revizijski stopnji.