Jedro

Vrhovno sodišče je pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, in se ne spušča v presojo dejanskih vprašanj in dejstev, ki jih sodišče ni ugotovilo, pa bi jih po mnenju vložnikov moralo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je Z. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo 6 mesecev zapora ter preizkusno dobo 1 leto. Višje sodišče v Kopru je zavrnilo pritožbo obsojenčevih zagovornikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zaradi kršitev kazenskega zakona. Navajajo, da so razlogi sodišč prve in druge stopnje o krivdi v večjem delu pravno zgrešeni in da je sodišče ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju napravilo napačno presojo vzročnosti. Izpodbijana sodba po mnenju vložnikov ne obrazloži krivde obsojenca za prometno nesrečo in ne pojasni njegove odgovornosti za hujšo posledico, kar predstavlja kršitev določb postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Vložniki Vrhovnemu sodišču predlagajo, da spremeni pravnomočno sodbo in izda oprostilno sodbo oziroma da razveljavi sodbo in vrne zadevo v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Navaja, da gre pri očitku zahteve glede vzročne zveze med vožnjo obsojenca in nastalo posledico v bistvu za uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana, saj ima sodba sodišča prve stopnje glede oblike krivde dovolj konkretne razloge v točki 18 obrazložitve, sodišče druge stopnje pa se na te razloge sklicuje. Iz obrazložitve obeh sodb je tudi razvidno, da je oškodovanec prispeval k nastanku prometne nesreče, vendar ta prispevek ni prekinil vzročne zveze med obsojenčevo kršitvijo cestnoprometnih predpisov in prometno nesrečo. 4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke vročilo obsojencu in zagovornikom, ki v vlogi z dne 6. 4. 2013 v celoti vztrajajo pri podani zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Ugotovitev sodišča, da je k nastanku prometne nesreče in hujše posledice prispeval tudi oškodovanec, ki je brez čelade vozil neregistrirano, tehnično neustrezno motorno kolo brez svetlobnih in zvočnih naprav, in je bil pri tem dolžan računati, da bo obsojeni zavil levo ter temu prilagoditi svojo vožnjo, po mnenju vložnikov izključuje krivdo obsojenca za nastalo prometno nesrečo in hujšo posledico, zaradi česar naj bi bil izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP naj bi bila podana tudi, ker sodišče ni obrazložilo krivde obsojenca za prometno nesrečo in v ničemer ni pojasnilo malomarnosti obsojenca do hujše posledice, torej do smrti oškodovanca. Malomarnosti po mnenju vložnikov obsojencu sploh ni mogoče očitati, zato naj bi bila podana kršitev 18. člena KZ. Nepravilen naj bi bil tudi zaključek sodišča o vzročni zvezi, ker je bilo ravnanje oškodovanca za obsojenca v dani situaciji nepredvidljivo in neodklonljivo. Prometna nesreča bi se zgodila tudi, če bi obsojeni zavijal levo čez prekinjeno črto, saj tudi na tem mestu ne bi mogel pravočasno zaznati motorista v temi brez svetlobnih naprav. Vložniki višjemu sodišču očitajo, da ni odgovorilo na njihove pritožbene navedbe, s čimer je tudi samo storilo zgoraj navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

6. Vložniki v zahtevi kljub trditvi, da je sodišče dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, svoje pravne zaključke opirajo na okoliščine in dejstva, ki jih v pravnomočni sodbi ni. Tako v nasprotju z ugotovitvami sodišča zatrjujejo, da je obsojenec pred zavijanjem v levo ustavil, vklopil smerni kazalec in se prepričal, da lahko zavije v levo in da s tem nikogar ne bo ogrožal. Nastala prometna situacija naj bi bila za obsojenca nepredvidljiva in neodklonljiva, ker motorista ni mogel zaznati, saj tudi drugi udeleženci v prometu motorista, ki je bil ponoči neosvetljen in je vozil hitro, niso mogli zaznati; vožnja s tehnično neustreznim vozilom ponoči z veliko hitrostjo pa je okoliščina, ki je ni moč predvideti in realno pričakovati.

7. Takšno videnje dejanskega stanja je drugačno od ugotovitev sodišča, ki je po izvedenem dokaznem postopku in oceni vseh dokazov presodilo, da je obsojenec pripeljal do mesta, kjer vozišče poteka v blagi desni ovinek in po sredini vozišča poteka neprekinjena ločilna črta ter zapeljal z vozilom preko neprekinjene črte z namenom, da zavije levo na makadamsko parkirišče, čeprav je zavijanje ali prečkanje nasprotnega smernega vozišča dovoljeno le v samem križišču. Način, na katerega je obsojeni želel zaviti s ceste, je zahteval, da pri prečkanju opravi pot približno 10 do 12 metrov po nasprotnem pasu. V tem trenutku je po nasprotnem voznem pasu pripeljal na motornem kolesu oškodovanec, in obtoženec je po kratkotrajnem močnem zaviranju s prednjim delom vozila čelno trčil v motorno kolo. Sodišče je zaključilo, da je ravno zaradi obsojenčeve kršitve prišlo do prometne nesreče, saj glede na izvedensko mnenje do prometne nesreče ne bi prišlo, če bi obdolženi zavijal levo na parkirišče preko prekinjene črte, ki se je nahajala pred in po mestu trka (točka 16 obrazložitve prvostopenjske sodbe). Pri tem se je obsojeni zavedal, da zaradi vožnje preko neprekinjene črte po sredini vozišča lahko pride do prometne nesreče, saj se lahko po nasprotnem voznem pasu pripelje drugo vozilo. Kljub dejstvu, da je bila noč, je bila po ugotovitvah sodišča določena stopnja osvetljenosti, saj je imel obsojeni prižgane luči na vozilu. Obsojenec se je zavestno odločil kršiti pravila v cestnem prometu in tvegal, da pride do prepovedane posledice.

8. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča v izpodbijani pravnomočni sodbi pravilen zaključek glede krivde obsojenca in obstoja vzročne zveze med obsojenčevo kršitvijo predpisov ter nastalo prepovedano posledico. Z zatrjevanjem drugačnega poteka dogodka in navajanjem dejstev, ki jih sodišče v pravnomočni sodbi ni ugotovilo, vložniki v bistvu uveljavljajo razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ne more biti podlaga za ugoditev temu izrednemu pravnemu sredstvu, saj je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, in se ne spušča v presojo dejanskih vprašanj in dejstev, ki jih sodišče ni ugotovilo, pa bi jih po mnenju vložnikov moralo (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. V nasprotju s trditvijo vložnikov je sodišče presodilo tudi vpliv kršitve dolžnega ravnanja oškodovanca na nastanek prometne nesreče in ugotovilo, da je k njenemu nastanku in k nastanku hujše posledice prispeval tudi oškodovanec, kar je upoštevalo pri odmeri kazenske sankcije. Kljub nasprotnemu mnenju vložnikov pa ravnanje oškodovanca v konkretnem primeru ne izključuje protipravnosti ravnanja obsojenega B. in njegove krivde za prometno nesrečo. Glede na to med razlogi in izrekom sodbe ni v zahtevi zatrjevanega nasprotja.

10. Sodišče prve stopnje je v točki 18 obrazložitve pojasnilo, iz katerih okoliščin je sklepalo, da je obsojeni kaznivo dejanje storil z zavestno malomarnostjo. Čeprav v razlogih ni izrecno opredelilo obsojenčevega krivdnega odnosa do smrti oškodovanca, pa je glede na vse okoliščine, navedene v tej točki, sodišče dovolj jasno izrazilo svoje stališče glede subjektivnega odnosa obsojenca do hujše posledice. Presodilo je, da se je obsojeni zavestno odločil kršiti cestnoprometne predpise in pri tem tvegal, da pride do nastanka prepovedane posledice. Lahkomiselno je mislil, da ne bo prišlo do smrti druge osebe, čeprav se je zavedal, da lahko po nasprotnem voznem pasu pripelje drugo vozilo, in to na cesti, kjer je hitrost omejena na 90 km/h. Zato pravnomočni sodbi ni mogoče očitati, da nima razlogov o subjektivnem odnosu obsojenca do prepovedane hujše posledice, zgolj nestrinjanje vložnikov s temi razlogi pa ne predstavlja uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

11. Višje sodišče je v skladu z določbo prvega odstavka 395. člena ZKP presodilo vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna dejstva, zavzelo do njih stališča in jih ustrezno utemeljilo. Iz navedene določbe ne izhaja, da mora sodišče druge stopnje ponovno navajati razloge o odločilnih dejstvih. Če v celoti soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča glede določenega, s pritožbo izpodbijanega vprašanja, v sodbi ne ponavlja razlogov, navedenih v prvostopenjski odločbi, ampak zadošča, da se nanje sklicuje. Očitek zahteve glede bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje, zato ni utemeljen.

C.

12. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornikov obsojenega Z. B. zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu po Zakonu o sodnih taksah.