Jedro

Če v dopolnitvi postopka pri organu druge stopnje po 1. odstavku 242. člena ZUP pritožnik, ki pri organu prve stopnje ni bil zaslišan, ne navaja novot, ki bi utegnile vplivati na drugačno odločitev o stvari, takšna kršitev pravil postopka ni bistvena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinarnice Celje štev. ... z dne ..., s katero je ta kot organ prve stopnje po uradni dolžnosti naknadno odločila o plačilu carine in davščin za ocarinjeno blago po uvozni carinski deklaraciji štev. ... CI Velenje z dne ... v skupnem znesku 1.089.681.- SIT. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugotovila, da so bili po navedeni carinski deklaraciji ocarinjeni PVC električni kabli proizvajalca ... v vrednosti 3.797.610.- SIT. Kot država uvoza je bila prijavljena Makedonija, uveljavljena je bila ugodnost iz 52. člena carinskega zakona, obračunana je bila le 1% posebna davščina za carinsko evidentiranje. Tožnik je ugodnosti 52. člena carinskega zakona uveljavil na podlagi netočnih podatkov, prijavljeni so bili nepravilni podatki o fakturni vrednosti blaga in nepravilni podatki o prevoznih stroških, kar vse je vplivalo na ugotovitev napačne carinske osnove. Izpodbijana odločba navaja, da je organ prve stopnje v postopku poznejše kontrole v skladu z 274. členom carinskega zakona ugotovil na podlagi spisne dokumentacije, da plačilo uvoženega blaga ni bilo izvršeno firmi, ki je bila navedena v carinski deklaraciji - firmi ... iz Makedonije, marveč firmi ... iz Avstrije, iz česar zaključuje, da ni bil prijavljen pravi prodajalec in tudi ne pravilni podatki o državi uvoza in plačila. Zaradi napačno prijavljenih podatkov je bila zato uveljavljena ugodnost iz 52. člena carinskega zakona. Res pa je, da je bil tožniku vročen zapisnik o naknadni kontroli blaga po končanem postopku na prvi stopnji, zaradi česar na zapisnik ni mogel dati pripomb med postopkom na prvi stopnji. Naknadno posredovane pripombe pa vsebujejo razloge, ki jih je navedel v pritožbi. Tožena stranka je tožniku podrobno obrazložila vsebino 272. in 274. člena carinskega zakona in določbe 10. člena pravilnika o vlaganju listin v carinskem postopku, odloka o dopolnitvi odloka o preferenčnih carinskih stopnjah za uvoz določenih proizvodov iz držav v razvoju in odloka o blagu, za katerega se plačuje posebna davščina za izravnavo davčne obremenitve. Za uveljavitev ugodnosti po spredaj navedenih podzakonskih predpisih bi moral biti izpolnjen pogoj, da bi blago izviralo iz Makedonije ter da bi se uvažalo, to je kupovalo v tej republiki.

Tožnik uveljavlja tožbene razloge iz 1. in 3. točke prvega odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih. Zatrjuje, da tožena stranka ne navaja, kaj, kako in zakaj je deklarant nepravilno prijavil v deklaracijo. Ni pravilno stališče tožene stranke, da je podlaga za naknadni obračun carinskih dajatev 22. člen carinskega zakona, ker deklarant ni pravilno prijavil podatkov v deklaraciji, saj jih je pravilno prijavil in je kot take preverila carinarnica. Zavezanec tudi ni imel možnosti, da bi v postopku pred izdajo odločbe organa prve stopnje zavaroval svoje pravice. Podjetje ... z Dunaja je sodelovalo izključno le pri plačilu, ne pa tudi pri nakupu oziroma nabavi blaga, ker v tistem času plačilni promet med Makedonijo in Slovenijo neposredno ni bil mogoč. Tožena stranka je tudi prezrla pogodbo med tožnikom, firmo ... iz Negotina in firmo ..., kot posrednikom (pogodba štev. 920096 z dne 4.2.1992). Po stališču tožnika je nepravilno sklepanje, da blago ni bilo uvoženo iz Makedonije, ker je bilo plačano po podjetju ... z Dunaja, pri čemer se tožena stranka sklicuje na pravilnik o vlaganju listin v carinskem postopku in na neko bančno navodilo. Tožena stranka se torej sklicuje na procesni predpis, v stvari pa gre za vsebinsko vprašanje. Neargumentirana je trditev tožene stranke, da se kot država, iz katere se blago uvaža, ne šteje država, iz katere je blago odpremljeno. Blago tudi fizično ni bilo v Avstriji. Kar zadeva ugotavljanje carinske osnove, pa tožeča stranka iz nevednosti ni obvestila organa prve stopnje o dejansko višjih prevoznih stroških zaradi naknadnega obračuna, kot so bili prijavljeni v deklaraciji. Tožena stranka je po stališču tožnika kršila določbo 1. točke 3. odstavka 34. člena carinskega zakona in 20. člena pravilnika o pogojih in načinu ugotavljanja carinske osnove, ker ni preizkusila odločbe organa prve stopnje tudi glede obračuna. Naknadno obračunani prevozni stroški se namreč nanašajo do namembnega kraja Velenja, zato se celotni prevozni stroški ne vštevajo v carinsko osnovo. Ker tožniku ni bila dana možnost udeležbe pri dokaznem postopku, zato ni mogel predložiti dokaza o višini prevoznih stroškov od kraja vstopa blaga v carinsko območje pa do Velenja, zaradi česar bi se zmanjšala carinska osnova glede na tisto, ki jo je ugotovil organ prve stopnje v svoji odločbi. Po navedbah tožnika to pomeni, da naknadni obračun uvoznih dajatev zaradi kršitve prej navedenih določil zakona in pravilnika ni točen. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe ter predlaga, da se tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po podatkih spisov ni spora o tem, da je po uvozni carinski deklaraciji štev. ... CI Velenje z dne ... ocarinjeno blago (PVC kabli) po carinski osnovi - od vrednosti 3.797.610.- SIT, za katero je bila prijavljena kot država uvoza, izvora in plačila Makedonija ter da so bile uveljavljene ugodnosti po 52. členu carinskega zakona (Uradni list SFRJ štev. 10/76, 36/79, 52/79, 12/82, 61/82, 7/84, 25/85, 38/86, 28/88, 40/89, 70/89 in 21/90). Spor pa je glede pravilnosti podatkov, ki jih je uvoznik navedel v carinski deklaraciji: po navedbah tožene stranke v obrazložitvi izpodbijane odločbe bi uvoznik oziroma deklarant po 10. točki 3. člena pravilnika o vlaganju listin v carinskem postopku (Uradni list SFRJ štev. 71/80, 69/81, 42/83, 52/83, 47/84, 66/84, 72/85, 40/86, 8/87, 85/87, 10/88, 73/89, 88/89, in Uradni list RS štev. 17/91 in 52/92) v rubriko 10 carinske deklaracije (firma prodajalca) moral vpisati ime firme, naslov in državo, iz katere je prodajalec, ki je prodal blago uvozniku. V rubriko 15 CD pa bi kot državo plačila moral deklarant vpisati državo, iz katere je prodajalec blaga. Ni torej resnična tožbena trditev, da tožena stranka ni navedla, kako in kaj je deklarant napačno prijavil v deklaracijo. Ob instrumentih plačilnega prometa s tujino, da je npr. z nakazilom nalogu 1450 treba priložiti fakturo prodajalca, je mogoče pač spremljati blagovne in denarne tokove in zakonitost poslovanja. Sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve, da je bilo sporno blago kupljeno pri firmi ... z Dunaja in da se zato kot država uvoza šteje Avstrija, ne pa Makedonija, kot je tožena stranka pravilno sklenila in se pri tem oprla na izkazane listine o nakupu in plačilu blaga. Niso zato utemeljeni tožbeni ugovori, ki osporavajo ugotovitev glede vprašanja, iz katere države je sporno blago uvoženo. Prav tako pa sodišče nima pomislekov glede pravilne ugotovitve višine carinske osnove, ki se opira na fakture firme ...

Ob ugovoru tožnika, ki prereka pravilnost carinske osnove, ker se je po navedbi tožnika v carinsko osnovo vštevalo del prevoznih stroškov od carinske črte do Velenja, sodišče ugotavlja, da pomeni ta del tožbenega ugovora v upravnem sporu novo dejstvo. Dokazov v ta namen tožnik ni predložil. Novega dejstva pa tožnik brez predložitve dokazov, ki bi nedvomno kazali, da je dejansko stanje očitno drugačno od tistega, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, v upravnem sporu ne more uspešno uveljavljati.

Sodišče po podatkih spisov ugotavlja, da je tožena stranka ob ugotovitvi, da zapisnik o naknadni kontroli štev. 03-8 z dne 15.2.1993 tožniku ni bil vročen, navedeno pomanjkljivost v postopku odpravila z dopolnitvijo postopka v smislu 1. odstavka 242. člena zakona o splošnem upravnem postopku (prečiščeno besedilo, uradni list SFRJ štev. 47/86), to je z vročitvijo zapisnika po organu prve stopnje. Ugovori oziroma pripombe na zapisnik so istovetne, saj se tožnik v svojem odgovoru organu prve stopnje z dne 16.6.1993 sklicuje na navedbe v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje. Ker je tudi tožnikova izjava glede pripomb na zapisnik o naknadni kontroli v vsebinskem pogledu istovetna s pritožbenimi navedbami in v tem pogledu ni bilo nobenih novot, ki bi utegnile vplivati na drugačno odločitev o stvari, po presoji sodišča navedena kršitev pravil postopka ni bistvena. Zato tudi tožbene navedbe, ki merijo na kršitev pravil postopka, niso utemeljene.

Tožba je zato po vsem navedenem neutemeljena ter jo je sodišče kot tako zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ štev. 4/77, 60/77 in Uradni list RS, št. 55/92), ki se enako kot carinski zakon, zakon o splošnem upravnem postopku ter spredaj navedeni pravilnik, po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.