Jedro

Tožnica v tem sporu odškodninsko odgovornost prvo tožene stranke uveljavlja zaradi kršitve predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu. Ali je bil podest, katerega poškodba je botrovala nastanku škodnega dogodka, ustrezen z vidika varnosti in zdravja delavcev pri delu, bi v svojem mnenju lahko pojasnil le izvedenec s tega področja. Ker sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, je onemogočilo tožnici, da dokazuje svoje navedbe o dejstvih in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni tožnici nerazdelno plačati odškodnino zaradi poškodbe pri delu v skupni višini 82.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2008 dalje do plačila in ji povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Tožnici je naložilo, naj prvo toženi stranki povrne stroške postopka v višini 5,00 EUR, drugo toženi stranki pa v višini 20,00 EUR, v primeru zamude 8-dnevnega paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo obravnavano nesrečo presojati s stališča varstva pri delu, vendar tega ni storilo. Tožnica je predlagala, da sodišče prve stopnje angažira tudi izvedenca s področja varstva pri delu, vendar je ta dokazni predlog zavrnilo, ker naj bi glede varnosti in kakovosti izdelave podesta prepričljivo izpovedal izvedenec gradbene stroke. Takšna obrazložitev je napačna, ker izvedenec gradbene stroke ne more podati mnenja o primernosti podesta in vzdrževanja podesta s stališča organizacije delovnega procesa in varstva pri delu. Sodišče prve stopnje je storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker zaradi prekluzije ni upoštevalo navedb tožnice o odgovornosti imetnika stavbe po določbah OZ. Tožnica s tem ni navajala novih dejstev, ampak je podala pravno naziranje, za kar ne more biti prekludirana. Navaja, da je izvedenec gradbene stroke pojasnil, da v smislu današnjih pravil in standardov gradbene stroke podest ni kakovostno zgrajen in da bi moral biti zavarovan z zaščitno ograjo, vendar starejših zgradb ni treba prilagajati novim standardom, če imajo uporabno dovoljenje. Prilagajati jih torej ni treba s stališča gradbenih predpisov, ne pa tudi s stališča pravil o varstvu pri delu. Izvedenec gradbene stroke je življenjsko dobo podesta ocenil na 20 let, do škodnega dogodka pa je prišlo po 24 letih od vgradnje podesta. Tako torej celo sodišče prve stopnje ocenjuje, da je podest zelo dolgo zdržal in bi bilo zato pričakovati, da se bo odkrušil že prej. Tudi prvo tožena stranka je vedela, da je življenjska doba podesta potekla, vendar ni ničesar ukrenila v smeri njegove zamenjave, sanacije, zagotovitve trdnosti. Zato je zmoten zaključek sodišča, da prvo toženi stranki ni mogoče očitati, da ni storila vsega, da bi odvrnila nevarnost. Njena odgovornost je podana tudi na podlagi 159. člena OZ. Obrazložitev sodbe pa je tudi sama s seboj v nasprotju. Čeprav namreč prvo tožena stranka ni dokazala, da je karkoli storila za varnost podesta, sodišče prve stopnje zaključi, da je storila vse, da bi odvrnila nevarnost. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, zlasti ni obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju, kot navaja tožnica v pritožbi. Podana ni niti relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom 286. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje naj ne bi upoštevalo navedb tožnice glede odgovornosti prvo tožene stranke na podlagi 160. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.). Sodišče prve stopnje je sicer zmotno navedlo, da je tožnica glede uveljavljanja odškodninske odgovornosti na podlagi navedene določbe prekludirana, saj tožnica v zvezi s tem ni podala novih navedb o dejstvih, ampak je uveljavljala zgolj novo materialnopravno podlago, glede česar pa pravila o prekluziji (286. člen ZPP) ne veljajo. Vendar pa očitana kršitev ni podana, ker je sodišče prve stopnje v nadaljevanju sodbe vseeno preverilo (glej 10. točko obrazložitve), ali je odgovornost prvo tožene stranke podana tudi na podlagi navedene določbe OZ.

6. Tožnica pa v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo angažirati izvedenca za varstvo pri delu. Tožnica je ta dokazni predlog podala pravočasno v pripravljalni vlogi z dne 21. 1. 2014, vendar ga je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo (glej 5. točko obrazložitve sodbe), da je o varnosti in kakovosti izdelave podesta prepričljivo izpovedal postavljen izvedenec gradbene stroke. Tožnica v tem sporu odškodninsko odgovornost prvo tožene stranke uveljavlja tudi zaradi kršitve predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, na kar utemeljeno opozarja v pritožbi. Ali je bil podest, katerega poškodba je botrovala nastanku škodnega dogodka, ustrezen z vidika varnosti in zdravja delavcev pri delu, pa bi v svojem mnenju lahko pojasnil le izvedenec s tega področja. Ker sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, je onemogočilo tožnici, da dokazuje svoje navedbe o dejstvih in s tem storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo utemeljenost odškodninskega tožbenega zahtevka tožnice za škodo, ki ji je nastala v škodnem dogodku 22. 7. 2008. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica zaposlena pri prvo toženi strani, ta pa je imela svojo civilno odgovornost zavarovano pri drugo toženi stranki, in da je na navedeni dan med nekajminutnim odmorom med delovnim časom zapustila proizvodno halo in stopila ven na podest. Ugotovilo je, da se je tožnici podest, na katerem je stala oziroma z njega sestopala, pod njeno težo odlomil, tožnica pa je z desno nogo na odlomljenem delu podesta padla na tla 30 cm nižje in si hudo poškodovala desni gleženj.

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da ni podana niti krivdna niti objektivna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke. V času škodnega dogodka veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.) je v prvim odstavku 184. člena določal, da mora delodajalec delavcu škodo, ki je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom, povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Ta so urejena v OZ, ki v prvem odstavku 131. člena določa, da tisti, ki povzroči drugemu škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (krivdna odškodninska odgovornost), v drugem odstavku istega 131. člena pa, da se za škodo od stvari in dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo (objektivna odškodninska odgovornost).

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo: da odlom podesta ni posledica slabe kakovosti gradnje; da je bil podest v času gradnje kvalitetno izdelan; da sicer ni v skladu z današnjimi standardi, vendar starejših gradb ni treba prilagoditi novim standardom; da je bilo za podest izdano uporabno dovoljenje; da niti v času izgradnje podesta niti danes gradbena stroka ne postavlja pravil vzdrževanja; da prvo tožena stranka ni mogla opaziti, da bi bilo s podestom karkoli narobe in da bi zato morala karkoli storiti, hkrati pa tudi zaposleni in drugi uporabniki niso opozorili na napake v podestu, čeprav so bili to dolžni storiti. V pritožbi tožnica utemeljeno opozarja, da mora delodajalec ne glede na predpise s področja gradbeništva (ki jih mora spoštovati kot lastnik oziroma imetnik gradbe) v prvi vrsti zagotavljati varnost in zdravje delavcev pri delu in v ta namen sprejeti vse potrebne ukrepe (prvi odstavek v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o varnosti in zdravju pri delu - ZVZD; Ur. l. RS, št. 56/99 in nasl.). Čeprav je torej prvo tožena stranka imela uporabno dovoljenje za podest, čeprav je bil ta grajen v skladu s predpisi, čeprav niso obstajala nobena pravila vzdrževanja in čeprav prvo toženo stranko nihče ni opozoril na morebitne pomanjkljivosti oziroma napake v podestu, to še ne pomeni, da je prvo tožena stranka tudi storila vse, kar je bilo potrebno, da bi zagotovila varnost in zdravje delavcev, med drugim tudi tožnice, ter se s tem razbremenila odškodninske odgovornosti za nastali škodni dogodek.

10. Pri presoji odškodninske odgovornosti prvo tožene stranke so v tej zadevi ključna dejstva, da je prvo tožena stranka dopuščala gibanje delavcev na spornem podestu oziroma ob njem, da so podest večkrat dnevno uporabljali številni delavci (ki so se pred proizvodno halo zadrževali med odmori) in da je podestu že potekla življenjska doba. Sodišče prve stopnje celo izrecno navede (glej 12. točko obrazložitve sodbe na strani 10), da je podest zdržal celih 24 let, pri čemer iz izpovedi izvedenca gradbene stroke (list. št. 155) izhaja, da je njegova življenjska doba 20 let, na kar prav tako utemeljeno opozarja tožnica v pritožbi. Ker se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da že spoštovanje gradbenih predpisov prvo toženo stranko razbremenjuje odškodninske odgovornosti v konkretni zadevi, je zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na pretečeno življenjsko dobo podesta (iz izvedenskega mnenja celo izhaja, da je ta dotrajan), pa je tudi vprašljiv dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da prvo tožena stranka ni mogla pričakovati, da bo prišlo do njegove poškodbe. Z vidika varnosti in zdravja delavcev pri delu je namreč nesprejemljivo, da je delodajalec dolžan aktivno ukrepati in dotrajane dele gradbe sanirati šele, kot pride do njihove poškodbe, oziroma le v primeru, da ga kdo od zaposlenih opozori na napake. Delodajalec (sam) je namreč dolžan izvajati tudi preventivne ukrepe za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev (drugi odstavek 5. člena ZVZD).

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP in 355. člena ZPP pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje angažirati izvedenca za varstvo pri delu in nato ob upoštevanju stališč pritožbenega sodišča ugotoviti, ali je prvo tožena stranka storila vse ukrepe s področja varnosti in zdravja pri delu ter o tožbenem zahtevku še enkrat odločiti.

12. Drugih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, ker glede na sprejeto odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.