Jedro

Izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov, ki so narekovali odločitev upravnega organa. Na podlagi 214. člena ZUP mora obrazložitev upravnega akta vsebovati dejansko stanje s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev navedeno v izreku. Če obrazložitev take vsebine nima, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo. Prav tako tožnik pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bil seznanjen z vsemi ugotovitvami upravnega organa, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa. S tem je upravni organ kršil pravila upravnega postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za šolstvo in šport št. 6712-1/2011/365 z dne 18. 4. 2011 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, od poteka roka do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom o sofinanciranju izbranega izvajalca letnega programa športa na državni ravni v Republiki Sloveniji v letu 2011 je Minister za šolstvo in šport odločil, da se tožniku sofinancirajo programi v skupni višini 50.654,00 EUR, navedeni v točki 1. izreka. S točko 2. izreka pa je bil predlog tožnika za sofinanciranje, priprave in nastopov mlajših in mladinskih reprezentanc na evropskih in svetovnih prvenstvih – avtomobilizem rally; priprave in nastopi mlajših in mladinskih reprezentanc na evropskih in svetovnih prvenstvih – avtomobilizem – gorsko hitrostni; priprave in nastopi reprezentanc vrhunskih športnikov na evropskih in svetovnih prvenstvih – avtomobilizem – avtokros, zavrnjen. V obrazložitvi je navedeno, da ima ministrstvo sredstva za sofinanciranje zagotovljena v proračunu Republike Slovenije za leto 2011. Ministrstvo za šolstvo in šport je na podlagi 7. člena in 10. člena Zakona o športu (v nadaljevanju ZSpo) ter 4. člena Pravilnika o načinu in postopkih sofinanciranja izvajalcev letnega programa športa (v nadaljevanju Pravilnik) objavilo Javni razpis za izbor izvajalca in sofinanciranje vsebin ter razvojnih in drugih nalog letnega programa športa na državni ravni v Republiki Sloveniji v letu 2011 (v nadaljevanju: Javni razpis). Postopek Javnega razpisa za izbor izvajalcev in sofinanciranja vsebin ter razvojnih in strokovnih nalog letnega programa športa na državni ravni v Republiki Sloveniji v letu 2011 je vodila Strokovna komisija, ki je imenovana 25. 1. 2011 z odločbo št. 6712-1/2011/1. Izpodbijani sklep je bil izdan na podlagi 11. člena Pravilnika in Pravilnika o merilih za sofinanciranje izvajanja letnega programa športa na državni ravni (v nadaljevanju Pravilnik o merilih). Tožnik se je na predmetni Javni razpis z popolno vlogo pravočasno prijavil. Strokovna komisija je vlogo ovrednotila v skladu z določbami Pravilnika o merilih in pripravila predlog sofinanciranja. Minister za šolstvo in šport je v skladu s predlogom Strokovne komisije odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa. S pravnim poukom je bil tožnik podučen, da lahko v roku 8 dni od prejema sklepa vloži zahtevek za preveritev utemeljenosti sklepa o izboru oz. pritožbo na Ministrstvo za šolstvo in šport. 2. Tožnik je zoper izpodbijani sklep, skladno s pravnim poukom, vložil zahtevek za preveritev utemeljenosti sklepa oz. pritožbo, vendar je iz previdnosti vložil tudi tožbo. Meni, da je citiran pravni pouk napačen in da je zoper ta sklep možno sprožiti upravni spor, kar tudi izhaja iz sodbe in sklepa Upravnega sodišča RS I U 1456/2009. Pritožba zoper upravni akt je mogoča le, če jo določa zakon. Določitev pravnega sredstva zoper odločitev ministrstva s podzakonskim predpisom pa ni mogoča. Podzakonski predpisi morajo biti v skladu z zakonom. Ministrstvo za šolstvo in šport je delno ugodilo vlogi tožnika in mu dodelilo sredstva v višini in postavkah, razvidnih iz izreka izpodbijanega sklepa. Tožniku ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku, saj je bil ob prejemu izpodbijanega sklepa z njim prvič seznanjen. Pred izdajo odločbe upravni organ ni dal stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembni za odločitev. S tem je bilo kršeno načela zaslišanja stranke (9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP) in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tožnik tudi ni bil seznanjen s predlogom sofinanciranja, ki ga je pripravila Strokovna komisija in tudi ne s točkovanjem oz. vrednotenjem programov. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niso razvidni razlogi za odločitev. Tožnik tako s tožbo ne more vsebinsko izpodbijati odločitve in tudi ne more preveriti ali je bil pravilno uvrščen v skupine in razrede. Obstaja tudi razhajanje med izrekom izpodbijanega sklepa in obrazložitvijo, kar vse predstavlja kršitev določb postopka. Takšno ravnanje kaže, da je o delitvi sredstev organ odločal povsem pavšalno. Tožnik ne more preveriti, ali je bila razporeditev v 4. in 5. razred pravilna. Tožnik opozarja, da je navedeno ministrstvo v Uradnem listu RS št. 105 z dne 24. 12. 2010 objavilo razpis za izbor izvajalcev in sofinanciranje vsebin ter razvojnih in strokovnih nalog letnega programa športa na državni ravni za leto 2011, ki je bil nato razveljavljen z obvestilom, ki je bilo v Uradnem listu RS objavljeno dne 28. 1. 2011. Razveljavitev javnega razpisa z obvestilom ali na drug način pa ni mogoča. Ministrstvo nima zakonske in tudi ne podzakonske podlage za razveljavitev že objavljenega razpisa. Tožnik ugovarja tudi zmotno uporabo materialnega prava in meni, da je Pravilnik o merilih arbitraren, nejasen in v nasprotju z določili ZSpo. Citira vsebino 9. člena ZSpo. Pravilnik bi moral razvrstiti športne panoge v skupine, ni pa zakonske podlage, da bi nacionalne panožne športne zveze delil v skupine in razrede. Merila na podlagi katerih je odločal Strokovni svet niso nikjer določena, kar predstavlja arbitrarno in nepregledno odločanje. Tudi iz vsebinskih razlogov je odločitev napačna. V skladu z navedenim tožnik sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter tožniku prisodi stroške postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče tožbo kot prezgodnjo zavrže. Navaja sodbo in sklep Upravnega sodišča RS I U 1456/2009. Tožena stranka je na podlagi 14. člena Pravilnika in v skladu z mnenjem sodišča iz citirane sodbe ter pravnim poukom v izpodbijanem sklepu dala tožeči stranki možnost oz. ji zagotovila pravico, da se v skladu z načelom zaslišanja stranke izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah. Tožeča stranka je z vložitvijo zahtevka za preveritev utemeljenosti sklepa o izboru oz. pritožbo to možnost oz. pravico tudi izkoristila. Tožena stranka pa o tem zahtevku še ni odločila, saj je zahtevek oz. pritožbo prejela 6. 5. 2011, rok za odločitev pa je na podlagi tretjega odstavka 14. člena Pravilnika 15 dni (do 21. 5. 2011). V tem roku bi tožena stranka morala odločiti o zahtevi tožnika za preveritev utemeljenosti sklepa o izboru z izdajo sklepa o izboru, ki bi bil na podlagi četrtega odstavka 14. člena Pravilnika dokončen. Tožnik pa je že 11. 5. 2011 zoper izpodbijani sklep sprožil upravni spor. To pa je prezgodaj, zato tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), zavrže. 4. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da so upravni organi v upravni odločbi dolžni svojo odločitev obrazložiti tako, da stranki omogočijo, da se seznani z razlogi, ki so narekovali takšno odločitev. Razlogi morajo biti popolni, jasni in morajo odgovarjati na vsa pravno relevantna vprašanja. Tožnik meni, da tožba ni vložena preuranjeno, saj je vložena zoper sklep o sofinanciranju, ki predstavlja odločitev o zahtevku tožnika. Ker je bila odločitev sprejeta, jo je mogoče tudi izpodbijati, ne glede na to, da Pravilnik, ki je sicer brez zakonske podlage, določa še neko dodatno stopnjo preizkusa sprejete odločitve. Tožena stranka pa tudi sama navaja, da je rok za odločitev o zahtevku za preveritev utemeljenosti sklepa o izboru 15 dni. Tožena stranka je odgovor na tožbo vložila 23. 6. 2011, torej več kot mesec dni po tem, ko se je iztekel rok, za katerega navaja, da bi morala sama sprejeti odločitev.

5. Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika navaja, da so napačne navedbe tožnika, da tožena stranka ne sme uporabljati določb Pravilnika. Državni organi so pri svojem odločanju v skladu z načelom zakonitosti iz 6. člena ZUP dolžni uporabljati vse veljavne predpise tako zakone kot tudi podzakonske akte. O pravni naravi zahtevka za preveritev utemeljenosti sklepa o izboru se je naslovno sodišče opredelilo v številnih sodbah in sicer: I U 708/2010, I U 429/2009 in I U 1456/2009. Glede očitkov, da naj bi tožena stranka odločala o zahtevku tožnika za preveritev utemeljenosti sklepa o izboru pa tožena stranka meni, da upravni organ v primeru, ko je zoper njegovo odločitev sprožen upravni spor, četudi prezgodaj, o zahtevi ne more več odločati, ampak mora odločitev prepustiti sodišču. Tožena stranka vztraja, da je tožnik vložil tožbo prezgodaj, kar tudi izhaja iz komentarja k 2. členu in 28. členu ZUS-1. 6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavanem primeru ni sporno, da je bila vloga tožnika popolna in da je izpolnjevala razpisane pogoje. Med strankama pa je v danem primeru sporno ali je tožnik vložil tožbo zoper izpodbijani sklep vložil prezgodaj (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Med strankama ni sporno, da ZSpo možnosti pritožbe kot pravnega sredstva zoper akte ministrstva ne predvideva. Na podlagi 230. člena ZUP, ki se v obravnavanem primeru uporablja, ker gre za javno-pravno stvar, je pritožba zoper prvostopenjski upravni akt, ki jo izda ministrstvo, dovoljena le v primerih, določenih z zakonom (z specialnim zakonom, ki ureja obravnavano področje, torej ZSpo). Na podlagi 12. člena ZSpo način in postopek izbora izvajalcev letnega programa sofinanciranja in spremljanje izvajanja programov športa podrobneje določi ministrstvo. Pri tem pa je obseg pooblastil za odločanje materije v podzakonskih aktih opredeljen z zakonom. Glede na hierarhijo pravnih aktov pritožbe podzakonski akt ne more predvideti, če možnost pritožbe ni predvidena v zakonu. Gre namreč za materijo, ki je pridržana zakonodajalcu. Na podlagi tretjega odstavka 153. člena Ustave RS morajo biti podzakonski predpisi v skladu z zakonom. Še toliko manj pa je možno pristati na ureditev, da bi o pritožbi zoper akt, izdan na prvi stopnji, odločal isti subjekt. Tako je tudi po presoji sodišča povsem utemeljen ugovor tožnika, da je v tem delu podzakonski akt (Pravilnik o načinu in postopkih sofinanciranja izvajalcev letnega programa športa) nezakonit oz. bi bil lahko eventuelno zakonit, če bi šlo za enovit postopek in za zagotavljanje pravice stranke, da se izjavi (enako Upravno sodišče RS v sodbi in sklepu I U 1456/2009). Po drugi strani pa so povsem pravilne navedbe tožene stranke, da je v skladu z načelom zakonitosti dolžna pri svojem odločanju upoštevati vse veljavne zakone in podzakonske akte. Vendar pa sodišče, za razliko od upravnih organov, ni vezano na podzakonski predpis, če je ta v nasprotju z zakonom („exceptio illegalis“). Sodišče je namreč na podlagi 125. člena Ustave RS vezano zgolj na Ustavo RS in zakon. V danem primeru je tožena stranka z izpodbijanim sklepom odločila o zahtevku tožnika. Ker pa pritožba zoper upravni akt, ki jo na prvi stopnji izda ministrstvo, ni predvidena v ZSpo, je tožena stranka zoper takšen akt tudi lahko vložila tožbo v upravnem sporu. V skladu z navedenim tožba tožnika ni preuranjena in je zato sodišče ni s sklepom zavrglo, kot je to predlagala tožena stranka. Neutemeljeno tudi tožena stranka navaja, da v primeru, ko je zoper njeno odločitev sprožen upravni spor, četudi prezgodaj, o zahtevi ne more več odločati, ampak mora odločitev prepustiti sodišču. 8. Sodišče se strinja z navedbo, da je tožena stranka z izdajo izpodbijanega sklepa odločila o zahtevku tožnika. Sodišče ugotavlja, da se tožeča stranka z izpodbijanim sklepom ni seznanila z dejstvi in okoliščinami, na podlagi katerih je tožena stranka odločila o sofinanciranju. Tako so povsem utemeljeni očitki, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov, ki so narekovali odločitev upravnega organa. Na podlagi 214. člena ZUP mora upravni akt obsegati dejansko stanje in pravno podlago za odločitev. Obrazložitev mora vsebovati dejansko stanje s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev navedeno v izreku. Če obrazložitev upravnega akta take vsebine nima, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo. Tudi sodišče v takem primeru ne more preizkusiti zakonitosti izpodbijanega sklepa. Iz pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS, izhaja, da morajo biti stranki v postopku zagotovljena procesna jamstva, ki obsegajo tudi pravico do enakega obravnavanja strank v postopku. Ta pa vključuje tudi pravico do obrazložitve upravnih aktov. Zahteva po obrazložitvi je del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa bi moralo izhajati, katera merila so bila upoštevana in katera dejstva so bila pri tem odločilna in kako so vplivala na odločitev. Če izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, gre po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP za bistveno kršitev pravil postopka (2 točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), ki je po tretjem odstavku 27. člena ZUS-1 vedno podana v primerih ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, določenih z ZUP.

9. Utemeljeni so tudi očitki tožnika, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku in s tem možnosti navajanja dejstev in predlagati dokaze. Po tretjem odstavku 9. člena ZUP organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se izjavijo. Zakonite odločbe v upravnem postopku ni mogoče izdati, ne da bi bila ugotovljena dejstva in okoliščine na katera zakon ali podzakonski predpis navezuje določene pravne posledice in ne da bi bila strankam dana možnost, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice oz. pravne koristi. Tudi iz 207. člen ZUP izhaja, da upravni organi pri odločitvi upoštevajo dejstva, ki so bila ugotovljena v postopku, do izdaje odločbe. Z uspehom dokazovanja pa je treba stranko seznaniti pred izdajo odločbe. Tožnik pa pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bil seznanjen z vsemi ugotovitvami upravnega organa, ki so bili podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa. S tem je upravni organ kršil pravila upravnega postopka.

10. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča nezakonit. Ker so bila glede na navedeno v postopku pred izdajo upravnega akta kršena relevantna pravila postopka, je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, ob upoštevanju 4. in 5. odstavka 64. člena ZUS-1. 11. Ker je bilo treba izpodbijano odločitev odpraviti in vrniti toženi stranki v ponoven postopek iz navedenih razlogov, sodišče ostalih tožbenih ugovorov glede izpodbijane odločitve ni presojalo.

12. Sodišče je odločalo brez glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 13. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s pravilnikom, ki ga izda minister, pristojen za pravosodje. Prisojeni znesek plača tožena stranka. V skladu z prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, se tožniku priznajo stroški upravnega spora v višini 420,00 EUR, ker je bila zadeva rešena zunaj glavne obravnave in je tožnika zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.