Jedro

Čeprav sodišče prve stopnje v izreku in obrazložitvi sodbe ugotavlja, da sta se B.Š. in Đ.D., zoper katera postopek ni tekel, ker nista bila prijeta, z obsojencema ter z neugotovljenimi osebami združila zaradi neupravičene prodaje substance, pri čemer sodba tudi podrobneje navaja njuno vlogo v skupini, s tem zatrjuje zgolj njuno objektivno ne pa tudi krivdne vpletenosti v obravnavano kaznivo dejavnost. Na tak način je bil konkretiziran očitek o združitvi več oseb za izvrševanje takih kaznivih dejanj, torej eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki je hkrati tudi kvalifikatorna okoliščina po 2. odstavku 196. člena KZ. To pa ne pomeni, da sta bila glede na že omenjene obvezne sestavine obsodilne sodbe s pravnomočno sodbo tudi onadva obsojena.

Poročilo o tajnem opazovanju in sledenju ni nedovoljen dokaz, čeprav sodišče ne zasliši izvajalcev tega ukrepa.

Izrek

Zahtevi obsojenega P.F. in njegove zagovornice se zavrneta.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino 150.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru sta bila P.F., roj. S. in J.O. (obsojenca) spoznana za kriva storitve vsak po enega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po 2. v zvezi s 1. odstavkom 196. člena KZ in obsojena, P.F. na 5 let zapora, J.O. pa na 4 leta in 6 mesecev zapora. Dolžna sta plačati tudi stroške kazenskega postopka ter povprečnino, vsak po 500.000 SIT. Višje sodišče v Kopru je pritožbe P.F., njegove zagovornice ter J.O. zavrnilo kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenima O. in F. je naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka, vsakemu po 100.000 SIT povprečnine.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obsojeni P.F. in njegova zagovornica, obsojenec zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, zagovornica pa iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi z 8. in 11. točko 1. odstavka 371. člena ZKP ter 2. odstavkom 371. člena ZKP.

Zagovornica je predlagala, naj Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje, obsojeni pa predloga, kako naj Vrhovno sodišče odloči, ni navedel. Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je na obe zahtevi za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, naj ju Vrhovno sodišče zavrne, ker sta neutemeljeni. Ugotavlja, da zagovornica uvodoma navaja, da vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, v nadaljevanju pa izpodbija le pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Če se ne upošteva graje v zahtevi, da je prvostopenjsko sodišče kršilo 1. odstavek 363. člena ZKP, ker je izdelalo pisno sodbo šele 4 mesece po tem, ko jo je izreklo, kar ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka, je celotno nadaljevanje zahteve namenjeno ustvarjanju dvoma o pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. S tem, ko obsojeni P.F. trdi, da 3.12.1997 in 15.1.1998 ni bil na kraju kaznivega dejanja, v zahtevi izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Trditvi, da je sodba "nerealna in krivična" in da "pisna sodba nima dovolj realne podlage", pa sta pavšalni in ju ni mogoče preizkusiti.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Obsojeni P.F. in njegova zagovornica v svojih zahtevah za varstvo zakonitosti izpostavljata predolgo oziroma "maratonsko" pisanje prvostopenjske sodbe, na katero je moral obsojenec čakati kar štiri mesece, čeprav zakon določa rok petnajst dni za pisno izdelavo sodbe. Po mnenju zagovornice je s tem podana kršitev 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 363. člena ZKP. Nedopustno je po mnenju zagovornice tudi ravnanje višjega sodišča, ki se "niti z enim stavkom" ni opredelilo do navedb pritožbe, ki opozarja na to kršitev, s čimer smiselno zatrjuje kršitev 1. odstavka 395. člena ZKP.

Po določbi 1. odstavka 363. člena ZKP mora biti razglašena sodba pisno izdelana v petnajstih dneh po razglasitvi, če je obtoženec v priporu, v ostalih primerih pa v tridesetih dneh. Oba roka sta instrukcijska in v primeru njune prekoračitve ne nastopijo nobene procesno pravne posledice. Pač pa mora predsednik senata v takšnem primeru obvestiti predsednika sodišča, da ukrene, kar je potrebno, da se sodba čimprej izdela.

V obravnavanem primeru je bila sodba razglašena dne 13.11.1998, odpravljena je bila 26.2.1999, obsojeni F. jo je prejel 4.3.1999, zagovornica pa 8.3.1999. Nekoliko daljše pisanje, kot ga predvideva zakon, je bilo v obravnavanem primeru očitno pogojeno z obsežnostjo zadeve (kazenski spis obsega preko 1300 strani) ter z zapletenostjo dokaznega postopka, torej z objektivnimi in deloma sprejemljivimi okoliščinami, pri čemer je treba opozoriti, da zamuda pri pisanju sodbe, kot izhaja iz navedenih podatkov, vendarle ni bila tolikšna, kot zatrjujeta vložnika zahteve. Dejstvo je, da prekoračitev omenjenega zakonskega roka nedvomno predstavlja kršitev zakona (1. odstavek 363. člena ZKP), ki pa je po mnenju Vrhovnega sodišča nebistvena, saj ni vplivala na zakonitost sodbe. Zagovornica zgolj z navajanjem hipotetičnih možnosti predolgega pisanja sodbe na njeno zakonitost ter zatrjevanjem, da se je zaradi tega očitno "celotna stvar v pisnem odpravku poenostavila", kar pa dokazuje z oporekanjem pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, takšnega vpliva ni izkazala. Zato razlog po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, ki ga zagovornica uveljavlja, ni podan. Iz enakega razloga, torej zaradi neizkazanega vpliva na zakonitost sodbe tudi višjemu sodišču ni mogoče očitati bistvene kršitve določb kazenskega postopka (1. odstavek 395. člena v zvezi z 2. odstavkom 371. člena ZKP), če v svoji odločbi ni zavzelo stališča do pritožbe zagovornice v zvezi s pisno izdelavo sodbe, do katerih pa bi se moralo opredeliti, saj tem navedbam ni mogoče odrekati pravne relevantnosti.

Zagovornica se sklicuje tudi na "nespoštovanje" 3. člena ZKP ter 27. člena Ustave Republike Slovenije (domneva nedolžnosti). Navaja, da sodišče prve stopnje vpleta v izrek in obrazložitev sodbe dve osebi - B.Š. in Đ.D., čeprav je bil postopek zoper njiju že v fazi preiskave izločen, ker sta nedosegljiva. Po mnenju zagovornice sta bila z izpodbijano sodbo tako tudi onadva "dejansko že obsojena, le da jim kazen še ni bila izrečena", in to le iz razloga, da je sodišče prve stopnje lahko uporabilo hujšo pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja po 2. odstavku 196. člena KZ (storitev kaznivega dejanja več oseb, ki so se združile za izvrševanje takih dejanj), zaradi česar naj bi bil v škodo obsojenega F. "napačno uporabljen tudi kazenski zakon".

Bistvo procesne predpostavke domneve nedolžnosti (27. člen Ustave ter 3. člen ZKP) je v tem, da tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. V določbi 359. člena ZKP je natančno določena vsebina sodbe, s katero sodišče obdolženca spozna za krivega, njene bistvene sestavine pa so tudi odločba o krivdi oziroma krivdorek ter izrek o kazni oziroma drugih kazenskopravnih posledicah takšne sodbe.

Iz izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da sta bila v tem postopku spoznana za kriva in obsojena le P.F. in J.O., ne pa tudi B.Š. in Đ.D., četudi sodišče prve stopnje v izreku in obrazložitvi sodbe ugotavlja, da sta se ta dva s soobsojenima F. in O. ter z neugotovljenimi osebami združila zaradi neupravičene prodaje substance, pri čemer sodba tudi podrobneje navaja njuno vlogo v skupini. S takšnim zatrjevanjem zgolj njune objektivne, ne pa tudi krivdne vpletenosti v obravnavano kaznivo dejavnost, je bil konkretiziran očitek o združitvi več oseb za izvrševanje takih kaznivih dejanj, torej eden od zakonskih znakov kaznivega dejanja, ki je hkrati tudi kvalifikatorna okoliščina po 2. odstavku 196. člena KZ. To pa ne pomeni, da sta bila glede na že omenjene obvezne sestavine obsodilne sodbe s pravnomočno sodbo tudi onadva obsojena. Postopek zoper njiju, če bosta prijeta, se bo nadaljeval in dokončal posebej, v skladu s pravili in pogoji, ki jih določata KZ in ZKP. S tem je odgovorjeno tudi na vprašanja, ki se zagovornici porajajo v zvezi z nadaljevanjem postopka zoper Š. in D. Zagovornica tudi trdi, da se obe sodbi opirata na dokaz, na katerega se "v skladu z določbo 83. člena ZKP" ne bi smeli opirati. Kršitev zakona utemelji s tem, da sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu obrambe za izločitev zapisnika o zasledovanju, ki se nanaša na 15.1.1998 in ker tudi ni ugodilo predlogu obrambe za zaslišanje "sledilcev".

Člen 83 ZKP/94, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, predstavlja splošno zakonsko osnovo za izločanje nedovoljenih dokazov in ureja v povezavi z drugimi določbami ZKP različne procesne situacije izločanja dokazov glede na njihovo pravno naravo in izvor. Zagovornica v zahtevi zatrjevane kršitve 83. člena pobliže ne opredeli in ne pove, iz katerih razlogov ter na kakšni konkretni pravni podlagi bi moralo sodišče izločiti zapisnik o tajnem opazovanju in sledenju. Zato zahteve v tem delu ni mogoče preizkusiti (1. odstavek 424. člena ZKP). Na vsebinsko enak ugovor obrambe, vendar z drugačno pravno argumentacijo, je v pritožbenem postopku odgovorilo že sodišče druge stopnje (sodba, stran 4), ki je med drugim obrazloženo zavrnilo kot zmotno stališče zagovornice, da je poročilo o tajnem opazovanju in sledenju nedovoljen dokaz, če sodišče ne zasliši izvajalcev tega ukrepa. S tem, ko zagovornica opozarja na nekatere posledice opustitve takšnega zaslišanja, uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ne more biti predmet tega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa je sodišče prve stopnje v svoji sodbi na šesti strani pojasnilo, da zaslišanje oseb, ki so izvajale tajno opazovanje obsojenega F. dne 15.1.1998 niti ni bilo mogoče, ker pristojni organ ni želel razkriti njihove identitete, kar pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bilo ovira za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja.

Že sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (sodba, stran 5) da so se posebni preiskovalni ukrepi po 150. členu ZKP/94 izvajali zoper D., Š. in K. na podlagi in v skladu z odredbo pristojnega organa in da so torej bili zakoniti. Zato ni mogoče pritrditi zagovornici, da je fotografija, pridobljena med izvajanjem teh ukrepov, na kateri je moč videti obsojenega F. s še nekaterimi drugimi osebami, ki nakazuje njegovo povezanost s temi osebami ter vpletenost v kriminalno dejavnost, pridobljena na nezakonit način. Tako pridobljena fotografija je lahko bila podlaga za odreditev posebnih preiskovalnih ukrepov zoper obsojenega F. in s tem ni prišlo, kot navaja zagovornica, do "kršitve zasebnosti F. (35. člen Ustave Republike Slovenije) v povezavi s tem pa tudi do kršitve 83. člena in naslednjih ZKP".

Ugovore obsojenega F. glede domnevne pristranskosti sodnice D.K. in okrožne državne tožilke, ki merijo na smiselno zatrjevanje izločitvenega razloga po 6. točki 39. člena ZKP, je kot neosnovane (tako po formalni kot vsebinski plati) obrazloženo zavrnilo že sodišče druge stopnje na peti strani svoje odločbe in jim glede na vsebino zahteve ni treba ničesar dodajati.

Obsojeni F. navaja, da se pritožuje laično in našteva skupno kar petinštirideset členov ZKP, ki naj bi jih kršili sodišče in tožilstvo, zaradi česar mu je bila "kršena pravica do zakonite in pravične obravnave v postopku". Teh navedb vrhovno sodišče ni upoštevalo, ker na ta način uveljavljane kršitve zakona ne izpolnjujejo zakonskih kriterijev iz določbe 1. odstavka 424. člena ZKP; po njeni ustaljeni razlagi se namreč vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, ki jih vložnik zahteve izrecno navede in obrazloži. Vseh ostalih navedb obsojenega F. in njegove zagovornice ni mogoče umestiti med kršitve zakona, saj se po vsebini nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje. Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato teh navedb Vrhovno sodišče ni presojalo.

Ker tako ni bilo mogoče upoštevati ali pritrditi nobenemu od razlogov, ki jih uveljavljata v svojih zahtevah za varstvo zakonitosti obsojeni F. in njegova zagovornica, je Vrhovno sodišče obe zahtevi v celoti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena, 1. odstavka 95. člena in 3. odstavka 92. člena ZKP. Višina povprečnine je bila odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca, ugotovljenih pred nižjima sodiščema.