Jedro

Če dokaz, ki ga sodišče izvede, ne predstavlja vira relevantnih dejstev, sodišče ne krši določb kazenskega postopka, če o takem dokazu ne sprejme dokazne ocene.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenega spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po drugem in prvem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po drugem in prvem odstavku 183. člena KZ ter mu za prvo kaznivo dejanje določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pa kazen eno leto zapora, nakar mu je na podlagi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora, v katero mu je na podlagi prvega odstavka 49. člena KZ vštelo čas pridržanja. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojeni dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrado pooblaščencev oškodovank. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenemu naložilo v plačilo sodno takso.

2. Obsojenčev zagovornik zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov po drugem odstavku 420. člena ZKP (ta sicer določa primere, v katerih zahteva za varstvo zakonitosti ni dopustna), v nadaljevanju pa navaja, da je sodišče zagrešilo bistvene kršitve določb postopka in kršitev pravice do obrambe. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe sodišč prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. 3. Vrhovni državni tožilec dr. Z.F., ki je odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je na podlagi 423. člena ZKP odgovor vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti poslalo obsojenemu in njegovemu zagovorniku, vendar nanj nista odgovorila.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno sodno odločbo vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe.

6. Neutemeljen je očitek zahteve za varstvo zakonitosti, da se sodišče prve stopnje ni izjasnilo o vrsti naklepa, s katerim naj bi obsojeni deloval, ter da se sodišče v razlogih sodbe ni opredelilo glede storilčeve kazenske odgovornosti in oblike krivde. Sodišče je zaključilo (stran 5 in 6 prvostopenjske sodbe), da je obsojeni otipaval spolovilo oškodovank A.A. in B.B., pri čemer se je zavedal protipravnosti takega ravnanje, pa je dejanje vseeno storil, pri tem pa mu je šlo za zadovoljevanje njegovega spolnega nagona. Navedeno predstavlja opis direktnega naklepa, čeprav ga sodišče kot takega sicer ne poimenuje. Vsebuje namreč opis zavedanja dejanja ter njegove prepovedanosti (zavestna ali intelektualna sestavina) ter tudi opis izvršitve, ki je nujno posledica hotenja in niti pojmovno ne more biti storjena iz malomarnosti (voljna ali voluntaristična sestavina), pri čemer je naveden tudi namen storilca in sicer zadovoljevanje spolnega nagona. Zatrjevana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tako ni podana.

7. Očitno neutemeljen je ugovor zahteve, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker je obsojenega spoznalo za krivega po drugem odstavku 183. člena KZ, ni pa navedlo ali je bila pri tem uporabljena sila oziroma resna grožnja, oziroma ali je bilo dejanje storjeno proti slabotni osebi. Sodišče je kaznivo dejanje pravilno kvalificiralo po drugem odstavku 183. člena KZ, saj je bilo ugotovljeno, da so bila dejanja storjena proti oškodovankama, ki v času dejanja še nista bili stari deset let. 8. Zahteva zatrjuje kršitev načela neposrednosti in kontradiktornosti ter kršitev pravice obrambe, ker je sodišče na podlagi prvega odstavka 340. člena ZKP prebralo izpoved izvedenca E.B. Prvi odstavek 340. člena ZKP predstavlja izjemo od načela neposrednosti in omogoča branje zapisnikov o izvidu in mnenju izvedenca v primerih, če je zaslišana oseba umrla, duševno zbolela ali če je ni mogoče najti ali če zaradi starosti, bolezni ali iz drugega tehtnega razloga ne more priti ali težko pride na sodišče. Sodišče je prejelo opravičilo ginekologa E.B., ki zaradi operacije več tednov ni bil sposoben priti na obravnavo. Glede na to so bili izpolnjeni pogoji za branje njegovega izvedenskega mnenja ter njegove izpovedbe iz preiskave in sodišče s svojim postopanjem ni prekršilo načela neposrednosti. Sodišče pa ni prekršilo niti pravice do obrambe, saj je bil izvedenec B. zaslišan že v preiskavi, kamor je bil vabljen tudi obsojenčev zagovornik, vendar se zaslišanja ni udeležil. Poleg tega pa glede na vsebino izvedenčevih ugotovitev sploh ne gre za obremenilno pričo. Ginekološki pregled, ki ga je opravil izvedenec B. namreč ni pokazal nobene poškodbe. Odsotnost poškodbe tako niti ne potrjuje, niti ne izključuje kaznivega dejanja, ki je očitano obsojenemu, zato ne gre za obremenilno pričo, kot je to pravilno navedlo sodišče druge stopnje. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje navedlo, da je prebralo poročili izvedenca B. o pregledu obeh oškodovank, potem pa v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo, kakšne zaključke je na podlagi tega sprejelo, vendar navedeno postopanje ne predstavlja kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz tega dokaza namreč ne izhajajo niti obremenilna niti razbremenilna dejstva, saj je izvedenec pojasnil, da izpovedi oškodovank zgolj na podlagi ginekološkega pregleda ni mogoče potrditi, ravno tako pa jih ni mogoče izključiti. Ker izvedeni dokaz sploh ne predstavlja vira relevantnih dejstev, sodišče ni kršilo določb kazenskega postopka kljub temu, da tega dokaza ni ocenilo.

9. Trditev zahteve, da sodišče ni ugodilo predlogu za zaslišanje izvedenca klinične psihologije E.G., je v nasprotju s podatki spisa, iz katerih izhaja, da je bil ta izvedenec zaslišan na glavni obravnavi dne 17.8.2008. Zahteva v nadaljevanju polemizira z vsebinskimi zaključki izvedenskega mnenja in navaja, da bi zloraba, ki se očita obsojenemu, vsekakor pustila posledice v obliki izkrivljenega osebnostnega razvoja oškodovank, ki pa ni bil ugotovljen in poudarja, da je na A. zaradi njene sugestibilnosti vplivala njena mama M.Z. Take navedbe predstavljajo nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato zahteva z njimi ne more uspeti.

10. Zahteva zatrjuje kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi jo sodišča prve stopnje zagrešilo, ker ni ugodilo nekaterim dokaznim predlogom obrambe. Tako zahteva navaja, da sodišče ni zaslišalo V.V., ki bi lahko izpovedala glede razmer, v katerih sta živeli A. in M.Z. Glede dolžnosti izvajanja dokazov, ki jih predlaga obramba, velja (1) da glede na načelo proste dokazne presoje sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, (2) da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, (3) da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten in (4) da mora obramba obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Zagovornik v zahtevi zatrjuje, da je obramba z zaslišanjem V.V. želela dokazovati razmere, v katerih sta živeli A. in M.Z., značaj M.Z. in odnos med M.Z. in obsojenim. Glede na to, da obsodba temelji na izpovedbi obeh oškodovank in M.Z. dejanja sama neposredno sploh ni zaznala, pač pa je izpovedala zgolj o tem, kaj ji je povedala njena hčerka, Vrhovno sodišče sprejema obrazložitev sodišča druge stopnje, da ta izpovedba ne bi mogla vplivati na zaključek sodišča glede vprašanja, ali je bilo storjeno kaznivo dejanja ali ne. Obsodba namreč temelji na izpovedbah mladoletnih oškodovank, ki sta izpovedali o tem, da ju je obsojeni otipaval po zadnjici in spolovilu. Obstoj zlorabe je potrdil tudi izvedenec psiholog E.G., ki je ocenil, da so pri obeh oškodovankah prepoznavni znaki spolne zlorabe, vendar v manjšem obsegu, kot ga je opisala A. Pri A. je namreč možno zaznati elemente dramatiziranja in konfabulacije s tendenco usmerjanja pozornosti nase, zato je glede opisovanja zlorab B. zgodba verjetnejša, čeprav jih slednja zaradi potrebe po socialnem umiku skuša zmanjševati. Znakov, da bi si oškodovanki dogodke izmislili, izvedenec ni ugotovil. Verodostojnost M.Z. in njen odnos z obsojenim za presojo verodostojnosti pričevanja oškodovank tako ni pomemben. Tako se izkaže odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne dokazni predlog za zaslišanje V.V. kot pravilna, saj obramba ni uspela izkazati pravne relevantnosti predlaganega dokaza.

11. Zahteva za varstvo zakonitosti navaja, da je obsojeni v ugovoru predlagal zaslišanje več prič, ki bi lahko izpovedale o odnosu med njim in M.Z. ter o odnosu med M.Z. in oškodovanko A., vendar se sodišče o tem sploh ni izjasnilo. ZKP v 288. členu določa, da se na glavno obravnavo povabijo priče in izvedenci, ki sta jih predlagala tožilec v obtožnici in obdolženec v ugovoru zoper obtožnico, razen tistih, za katere predsednik senata misli, da njihovo zaslišanje na glavni obravnavi ni potrebno. Tožilec in obtoženec lahko na glavni obravnavi ponovita predloge, ki jim predsednik senata ni ugodil. Poleg izvajanja dokazov po uradni dolžnosti sodišče dokaze izvaja tudi na predlog strank (tretji odstavek 329. člena ZKP). Sodišče sicer ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagajo stranke (kriteriji, ki jih mora dokazni predlog izpolnjevati, da ga je sodišče dolžno izvesti, so bili pojasnjeni v točki 10 obrazložitve te sodbe), je pa dolžno o njihovem dokaznem predlogu odločiti. Iz spisa izhaja, da obramba dokaznih predlogov za zaslišanje prič, ki jih navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti, na glavni obravnavi ni podala. Zagovornik je predlagal le zaslišanje V.V., o čemer je sodišče tudi odločilo in dokazni predlog zavrnilo, dopolnitve dokaznega postopka pa zagovornik ni predlagal. O ostalih dokaznih predlogih iz obtožnice pa sodišče ni odločalo, s čimer je zagrešilo procesno kršitev iz sedmega odstavka 364. člena ZKP, ki ima naravo relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka (drugi odstavek 371. člena ZKP). Kršitve iz drugega odstavka 371. člena ZKP so razlog za zahtevo za varstvo zakonitosti le, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe, pri čemer je vpliv na zakonitost dolžan izkazati vložnik zahteve.

12. Zahteva kot že rečeno navaja, da sodišče ni odločilo o dokaznem predlogu za zaslišanje več prič, pri čemer bi po navedbah zahteve te priče izpovedovale o tem, v kakšnih razmerah sta živeli M.Z. in mladoletna oškodovanka A.A., kakšen je bil odnos med M. in obsojenim, o tem, da je M. obsojenega prosila, naj pazi njeno hčerko A. in da si je M. od obsojenega izposojala denar. S predlaganimi dokazi je torej obramba podobno kot z zaslišanjem V.V. poskušala dokazovati neverodostojnost M.Z. ter življenjske razmere M.Z. in oškodovanke A. Že pod točko 10 obrazložitve te sodbe je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je štelo zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje priče V.V. za utemeljeno, saj obramba ni uspela izkazati njegove pravne relevantnosti. Vse ugotovitve, navedene pod točko 10 obrazložitve te sodbe veljajo tudi za dokazne predloge, podane v ugovoru zoper obtožnico. Dejstva, ki naj bi se po zatrjevanju obrambe ugotovila s predlaganimi dokazi, se vsebinsko prekrivajo z dejstvi, ki naj bi bila ugotovljena na podlagi zaslišanja V.V. ter ne bi mogla spremeniti dokaznih zaključkov sodišča o tem, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, zato so irelevantna in jih sodišče ni bilo dolžno ugotavljati. Glede na to sodišče tudi ni kršilo določb kazenskega postopka, ker ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov obrambe.

13. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zahtevo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Vrhovno sodišče je upoštevaje premoženjsko stanje obsojenega, kot je bilo ugotovljeno s strani sodišča prve stopnje na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP odločilo, da je dolžan povrniti stroške, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, to je plačilo sodne takse.