Jedro

Nelojalnost iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ se pri osebah nemške narodnosti domneva. Toda stranki, ki v postopku domnevi nelojalnosti ugovarja, mora biti dana možnost, da dokazuje lojalnost osebe, katere državljanstvo se ugotavlja (143. člen ZUP).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 7.11.1994 odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Oddelka za notranje zadeve Občine z dne 21.6.1993, s katero je bilo ugotovljeno, da se O.G. ni štel za jugoslovanskega državljana. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je organ prve stopnje v postopku ugotovil, da je bil O.G. član Kulturbunda in je bila s tem ugotovljena njegova nemška narodnost, saj so bili člani te protislovenske organizacije lahko le osebe nemške narodnosti ali pa osebe, ki so se ob včlanitvi opredelile za nemško narodnost oziroma za pripadnike nemškega naroda. Njegovo članstvo v Kulturbundu je razvidno iz arhivskega gradiva pri Arhivu Republike Slovenije (dopis z dne 8.6.1993), iz arhiva tožene stranke pa je razvidno, da je bil G. v tujino izseljen kot Volksdeutscher dne 1.1.1946. Zato tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni upravni organ pravilno ocenil dejansko stanje in tudi pravilno uporabil določbo 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, po kateri O.G. ni postal državljan FLRJ. Njegovega nelojalnega ravnanja zoper narode in državo FLRJ prvostopni organ ni ugotavljal, kar je v skladu s 3. odstavkom 63. člena zakona o denacionalizaciji. Tožničini pritožbeni ugovori so zato neutemeljeni, prav tako tudi ne pritožbeni ugovor, da tožnica ni bila zaslišana kot stranka. Tožena stranka namreč meni, da zaslišanje tožnice kot prizadete stranke ne bi vplivalo na odločitev o stvari. Zato je pritožbo na podlagi 1. odstavka 240. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zavrnila.

Tožnica v tožbi izrecno uveljavlja tožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve pravil postopka, smiselno pa tudi tožbeni razlog nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je novela zakona o državljanstvu FLRJ z dne 4.12.1948 stopila v veljavo tega dne, saj je v njej določeno, da velja od objave v Uradnem listu. Očitno torej nima retroaktivne veljave, ter jo tožena stranka uporablja napačno. Tožnica dalje meni, da nista povsem ugotovljena in dokazana dva pogoja iz 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ, to je nemška narodnost in nelojalno ravnanje O.G. Tožena stranka na obstoj teh pogojev avtomatično sklepa iz članstva v Kulturbundu. Toda tožnica meni, da nelojalno ravnanje predpostavlja aktivna dejanja in ne golo članstvo v Kulturbundu. Nastaja pa tudi vprašanje ali so arhivski dokumenti o članstvu v Kulturbundu verodostojni. Tožnica meni, da bi se to dalo preveriti edino s strokovnim mnenjem zgodovinarjev izvedencev za novejšo zgodovino. Znano je namreč, da so v več primerih posamezniki vpisovali v Kulturbund tudi ljudi, ki za to sploh niso vedeli, na primer možje svoje žene. S tem da je tožena stranka sklepala na obstoj nelojalnega ravnanja na podlagi članstva v Kulturbundu, je bilo kršeno načelo materialne resnice in načelo dokazovanja (7. in 159. člen ZUP).

Tožnica glede na navedeno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter samo ugotovi, da se je O.G. štel za jugoslovanskega državljana.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da je njena odločitev v izpodbijani odločbi pravilna, ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba je utemeljena.

Ni sicer sprejemljiv tožbeni ugovor, da je tožena stranka napačno uporabila določbo 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48), ker jo je uporabila retroaktivno. Navedena določba, ki je bila uveljavljena z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48) dne 4.12.1948, se je namreč vse od uveljavitve uporabljala retroaktivno, kar je bilo po presoji sodišča utemeljeno tako z namenom zakona kot s tedanjimi zgodovinskimi okoliščinami, na katere se je zakon opiral. Da je treba tedanjo retroaktivno uporabo 2. odstavka 35. člena upoštevati pri ugotavljanju jugoslovanskega državljanstva v zvezi s postopki denacionalizacije, pa izhaja iz 2. odstavka 9. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93 dalje : ZDen), pa tudi iz splošnega pravila o upoštevanju prejšnjih predpisov pri ugotavljanju državljanstva Republike Slovenije, ki ga določa 39. člen Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92 in 13/94). Zato sodišče nima pomislekov glede upoštevanja retrokativne uporabe navedene zakonske določbe v izpodbijani odločbi.

Sodišče tudi nima pomislekov v pravilnost ugotovitvenega zaključka tožene stranke, da je pok. O.G. šteti za osebo nemške narodnosti, ki ga izpodbijana odločba opira na arhivske podatke o njegovem članstvu v Kulturbundu. Tožnica namreč v upravnem postopku dejanske ugotovitve, da je bil G. član Kulturbunda, ni izpodbijala. Napada jo šele v tožbi z navedbo, da nekatere osebe sploh niso vedele za to, da so včlanjene v navedeno organizacijo. Takšen ugovor, ki v dejanskem pogledu predstavlja tožbeno novoto, pa še ne more vzbuditi dvoma glede vprašanja članstva O.G. v Kulturbundu, posebno še, ker tožnica konkretne trditve glede G. niti ne postavlja. Toda ne glede na navedeno po presoji sodišča v izpodbijani odločbi vendarle ni bilo dovolj upoštevano pravilo postopka iz 143. člena zakona o splošnem upravnem postopku, da ima stranka pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki utegnejo vplivati na rešitev stvari. Tožnica je namreč domnevi nelojalnosti O.G. ugovarjala v upravnem postopku in ji ugovarja tudi v tožbi. Po odločbi Ustavnega sodišča z dne 20.3.1997 je namreč uporaba določbe 3. odstavka 63. člena ZDen v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave Republike Slovenije, kolikor se uporablja tako, da zoper domnevo nelojalnosti osebe nemške narodnosti iz 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu FLRJ ni dopusten nasprotni dokaz. Tožnica je domnevi nelojalnosti O.G. ugovarjala v upravnem postopku in ji ugovarja tudi v tožbi. Sodišče se sicer ne strinja s tožbenim stališčem, da je za obstoj nelojalnosti treba dokazati neka aktivna ravnanja, saj se nelojalnost po navedeni določbi ZDen domneva že na podlagi ostalih dveh pogojev iz 2. odstavka 35. člena zakona o državljanstvu (da je šlo za osebo nemške narodnosti in da je ta ob uveljavitvi navedene določbe živela v tujini), vendar pa meni, da bi morala biti tožnici kot prizadeti stranki v upravnem postopku dana možnost, da dokazuje lojalnost pok. O.G. Takšna možnost pa tožnici ni bila dana, zato je izpodbijana odločba nezakonita. Po navedenem je bilo torej tožbi ugoditi.

Svojo odločitev je sodišče oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot Republiški predpis.