Jedro

Ker so bile poškodovane materialne dobrine, gre namreč vsekakor za škodo, ki presega običajne meje v smislu tretjega odstavka 133. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Prvo tožena stranka sama krije stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je lastnik nepremičnine, ki predstavlja priobalno zemljišče, saj meji na vodno zemljišče. V predmetni zadevi zahteva povrnitev škode na objektih, zgrajenih na tej nepremičnini. Zatrjuje, da je škoda nastala v posledici del po projektu za „Zagotovitev poplavne varnosti na porečju ... – lokalni ukrep ter ureditev poplavne varnosti na območju ...“. Za določena dela po gornjem projektu je bilo izdano gradbeno dovoljenje, za določena dela (vzdrževalna dela ter dela zaradi preprečitve naravne in druge nesreče) pa izdaja gradbenega dovoljenja ni bila potrebna. Zaradi nezmožnosti uporabe dela zemljišča, na katerem je imela prva toženka dve leti skladišče, gradbeni material ter gradbene stroje, tožnik zahteva plačilo uporabnine. Trdi, da je škoda nastala tudi zaradi toženkine uporabe zemljišča, zato zahteva tudi povrnitev te škode.

2. Z izpodbijanim delom sodbe in sklepa je sodišče prve stopnje pod I. točko sodbenega izreka prvo toženi stranki (v nadaljevanju prva toženka) in drugo toženi stranki (v nadaljevanju druga toženka) naložilo, da tožniku solidarno plačata 24.375,40 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pod III. točko izreka je toženkama naložilo, da tožniku solidarno plačata pravdne stroške.

3. V pravočasni pritožbi zoper zgoraj povzeti del sodbe prva toženka uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga ugoditev pritožbi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podredno vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču. Priglaša pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prva toženka v pritožbi izpostavlja, da tožnik ni upravičen do odškodnine, ker je škoda nastala pri izvedbi nujnih protipoplavnih ukrepov v korist širše družbene skupnosti in da se iz tega razloga ni moč ozirati na parcialne interese posameznika. Sklicuje se na tretji odstavek 39. člena1 in tretji odstavek 103. člena2 Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) ter na 164. člen Obligacijskega zakonika3 (v nadaljevanju OZ). Trdi, da je tožnik upravičen kvečjemu do vzpostavitve prvotnega stanja, ne pa do izplačila denarne odškodnine. Meni, da je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti, ker tožnik prve toženke (ter niti druge toženke) ni pozval na sanacijo – vzpostavitev prvotnega stanja, kar predstavlja procesno predpostavko za sprožitev in vodenje postopka.

6. Stališče pritožbe, da bi lahko tožnik s tožbo zoper prvo toženko zahteval povrnitev škode, v kolikor bi pred tem nanjo (ali na drugo toženko) naslovil zahtevek za sanacijo, ni pravilno. Takšen postopek namreč niti ni predviden, kaj šele, da bi bil obvezen. Dopustno je neposredno sodno varstvo.

7. Tožnik zahteva denarno odškodnino za škodo, ki jo je odpravil. Zahteva torej plačilo odškodnine za navadno škodo4 v smislu tretjega odstavka 39. člena ter tretjega odstavka 103. člena ZV-1. Po četrtem odstavku 164. člena OZ velja splošno pravilo, po katerem ima oškodovanec pravico do izbire med obema načinoma povrnitve premoženjske škode (med vzpostavitvijo prejšnjega stanja in plačilom denarne odškodnine) razen kadar so podane prav posebne okoliščine, ki opravičujejo le vzpostavitev prejšnjega stanja v naravi. Takšne okoliščine bodo podane le v izjemnih primerih, saj velikokrat vzpostavitev prejšnjega stanja (tudi če je ta mogoča) škode ne odpravi popolnoma. Stališče pritožbe, da je torej vzpostavitev prejšnjega stanja primarna obveznost tožnika, zaradi katere ne more zahtevati plačila denarne odškodnine, v konkretnem primeru ni sprejemljivo, saj je bila vzpostavitev prejšnjega stanja le delno mogoča, oškodovanec pa je po načelu popolne odškodnine upravičen do povrnitve celotnega obsega škode, za katero odgovarja odgovorna oseba. Uporabnino pa tožnik zahteva, ker mu je prva toženka preprečila, da bi uporabljal del nepremičnine (198. člen OZ). Zato se izkaže, da v konkretni zadevi niti zahtevek na plačilo odškodnine, niti zahtevek na plačilo uporabnine nista izključena.

8. Urejanje poplavne varnosti je gotovo splošno koristna dejavnost, o tem ni nikakršnega dvoma. Po tretjem odstavku 133. člena OZ je v primeru nastanka škode pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, mogoče zahtevati samo povrnitev škode, ki presega običajne meje. Vendar to dejstvo v predmetni zadevi niti ni odločilno. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile poškodovane materialne dobrine, gre namreč vsekakor za škodo, ki presega običajne meje v smislu tretjega odstavka 133. člena OZ5. 9. Pritožba nadalje izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi dokaznemu predlogu za določitev drugega izvedenca, ker angažirani izvedenec mnenja ni izdelal strokovno, o določenih vprašanjih pa se ni mogel izjasniti.

10. Sodišče prve stopnje je dokaz z izvedencem izvedlo, strankam pa omogočilo, da se o njem izjasnijo. Izvedenec je podal mnenje, da se temelji pomožnih objektov niso direktno nalagali na oporni zid ter da se je s porušitvijo opornega zidu porušila zaledna meljasta zemljina tudi pod temelji objektov, kar je povzročilo tako poškodbo garaže in pomožnih objektov, da jih je bilo potrebno odstraniti. Ker je izvedensko mnenje jasno, izčrpno in razumljivo, brez notranjih nasprotij ali pomanjkljivosti, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso podane okoliščine, ki bi terjale dopolnitev oziroma ponovitev dokazovanja z istim ali drugimi izvedenci (drugi in tretji odstavek 254. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

11. Pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja ter odločilnih dejstev, ugotovljenih na podlagi mnenja izvedenca, pritožba s trditvijo o neobstoju temeljev oziroma o stiku temeljev objekta in podpornega zidu potoka, ne more izpodbiti. Enako velja za pritožbene trditve, da je bil objekt zgrajen nelegalno ter da je vzrok za poškodbe objektov v nekvalitetni in nesolidni gradnji. Gre namreč za lastno dokazno oceno, s katero pa dokazne ocene sodišča in s tem pravilnosti na taki podlagi narejenih zaključkov, ni moč omajati.

12. Pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker ni podana niti kakšna od kršitev, na katero pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), se je pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, s katerim je bila prva toženka obsojena na solidarno plačilo, potrditi (353. člen ZPP).

13. Prva toženka ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ter prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 Določba 39. člena ZV-1 določa:(1) Lastnik ali drug posestnik vodnega, priobalnega ali drugega zemljišča mora zaradi izvajanja javne službe po tem zakonu ali javne službe varstva okolja izvajalcu javne službe dovoliti izvajanja z javno službo povezanih del in omogočiti neškodljiv dostop na to zemljišče. (2) Izvajalec javne službe mora pri izvajanju dejavnosti iz prejšnjega odstavka v čim manjši meri vplivati na stanje zemljišč iz prejšnjega odstavka, po opravljenih delih pa odpraviti škodo, povzročeno z izvedenimi deli. (3) Lastnik ali drug posestnik vodnega, priobalnega ali drugega zemljišča zaradi omejitev iz prvega odstavka tega člena nima pravice do odškodnine, razen za tisto navadno škodo, ki je izvajalcu javne službe ni uspelo odpraviti v skladu z določbami prejšnjega odstavka. 2 Določba 103. člena ZV-1 določa:(1) Lastnik ali posestnik vodnega ali priobalnega ali drugega zemljišča na ogroženem območju mora dovoliti dostop in začasno uporabo teh zemljišč za izvajanje javne službe iz 93., 94., 95. in 98. člena tega zakona. (2) Izvajalec javne službe mora pri izvajanju dejavnosti iz prejšnjega odstavka v čim manjši meri vplivati na stanje zemljišč iz prejšnjega odstavka, po opravljenih delih ali prenehanju ogroženosti zaradi škodljivega delovanja voda pa odpraviti škodo, povzročeno z izvedenimi deli ali ukrepi. (3) Lastnik ali posestnik iz prvega odstavka tega člena ima zaradi omejitev iz 93., 94., 95. in 98. člena tega zakona pravico do odškodnine za tisto navadno škodo, ki je izvajalcu javne službe ni uspelo odpraviti v skladu z določbami prejšnjega odstavka. 3 Določba 164. člena OZ določa:(1) Odgovorna oseba je dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. (2) Če se z vzpostavitvijo prejšnjega stanja škoda ne odpravi popolnoma, je odgovorna oseba dolžna plačati za ostanek škode denarno odškodnino. (3) Kadar vzpostavitev prejšnjega stanja ni mogoča ali kadar je sodišče mnenja, da ni nujno, da bi to storila odgovorna oseba, odloči, da mora ta izplačati oškodovancu ustrezno denarno odškodnino. (4) Sodišče prisodi oškodovancu denarno odškodnino, če jo ta zahteva, razen če okoliščine danega primera opravičujejo vzpostavitev prejšnjega stanja. 4 Navadna škoda je po 132. členu OZ zmanjšanje premoženja. 5 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 13/2014 z dne 25. 11. 2015.