Jedro

Izvrševanje lastniške posesti predstavlja večjo kvaliteto posesti kot se zahteva za priposestvovanje služnosti, kjer priposestvovalec uporablja tujo stvar, zato je, ob upoštevanju načela, da je v več tudi manj, mogoče priposestvovanje služnosti stanovanja, če posestnik na njem izvršuje posest kot lastnik.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni tako, da izrek sedaj v celoti pravilno glasi: "V korist tožnikov obstaja služnost stanovanja na nepremičninah parc. št. 161, 162 in 163, pripisanih pri vl. št. ... k.o. ..., kjer sta zemljiškoknjižna lastnika toženca.

Zavrne se preostanek tožbenega zahtevka: V korist tožnikov obstaja služnost užitka nepremičnin s parc. št. 161, 162 in 163 pripisanih pri vl. št. ... k.o. ... in sta toženca dolžna tožnikoma izstaviti listino, na podlagi katere se bo pri nepremičninah parc. št.161, 162 in 163, pripisanih pri vl. št. ..., k.o. ... vknjižila služnost stanovanja in pravica užitka v korist tožnikov v 15 dneh, ker bo sicer tako listino nadomestila sodba: Tožnikoma se dovoljuje vknjižba služnosti stanovanja in pravica užitka pri nepremičninah parc. št. 161, 162 in 163, pripisanih pri vl. št. ..., k.o. ....

Tožnika sta dolžna plačati tožencema pravdne stroške v znesku 345,52 (tristo petinštirideset 52/100) EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča prve stopnje, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje." V ostalem se pritožba zavrne.

Toženca sta dolžna tožnikoma nerazdelno povrniti njune stroške pritožbenega postopka v višini 478,01 (štiri sto oseminsedemdeset 01/100) EUR, v roku 15 dni od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da v njuno korist obstaja služnost stanovanja in služnost užitka nepremičnin parc. št. 161, 162 in 163, pripisanih pri vl. št. ... k.o. ..., katerih zemljiškoknjižna lastnika sta toženca. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek tožnikov s katerim sta od tožencev zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se bo pri nepremičninah parc. št. 161, 162 in 163 pripisanih pri vl. št. ..., k.o. ..., vknjižila služnost stanovanja in pravica užitka v korist tožnikov ter da se tožnikoma dovoljuje vknjižba služnosti stanovanja in služnost užitka pri omenjenih nepremičninah. Odločilo je še, da sta tožnika dolžna tožencema nerazdelno povrniti njune pravdne stroške v znesku 817,93 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper takšno odločitev sta se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožila tožnika, in sicer iz vseh v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) predvidenih razlogov in predlagala razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba sodišču prve stopnje očita kršitev pravil pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je neutemeljeno zavrnilo tožnikov dokazni predlog po zaslišanju prič ..., s čimer je bila tožnikoma kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem. V materialnopravnem pogledu pa je nevzdržen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika na predmetni nepremičnini nista pridobila služnostne pravice s priposestvovanjem, ker sta mislila, da sta na njej pridobila lastninsko pravico. V obravnavanem primeru tudi ne gre za prekarij, saj služnost ni bila dovoljena do preklica. Materialnopravno zmoten je prav tako zaključek sodišča prve stopnje o tem, da tožnika na predmetni stanovanjski hiši nista pridobila stanovanjske pravice po Zakonu o stanovanjskih razmerjih.

Toženca na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu oziroma delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. V takšnem obsegu opravljen pritožbeni preizkus pa je pokazal , da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa za odločitev v tej zadevi odločilna pravno relevantna dejstva vendar zmotno uporabilo materialno pravo, kar je terjalo ugoditev pritožbi in posledično spremembo izpodbijane sodbe.

Pritožba sodišču prve stopnje očita kršitev pravil pravdnega postopka - kršitev načela kontradiktornosti (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog po zaslišanju prič ... . Takšen očitek je po prepričanju sodišča druge stopnje neutemeljen. Odločitev o zavrnitvi tožnikovega dokaznega predloga za zaslišanje omenjenih prič je sodišče prve stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 287. člena ZPP ustrezno obrazložilo. Pritožbena graja postopanja sodišča prve stopnje s tem v zvezi se izkaže za jalovo že spričo lastnih trditev v pritožbi, ko tožnika priznavata, da sta šele na zadnjem naroku ponovno predlagala zaslišanje omenjenih prič in kaj bi naj omenjene priče še lahko izpovedale. Tako se pokaže, da njun dokazni predlog za zaslišanje navedenih prič sploh ni bil (pravočasno) substanciran, čeprav so stranke (že v tožbi) in najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo dolžne konkretizirano navesti dejstva, na katera opirajo svoj zahtevek, in dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo (prvi odstavek 180. člena ZPP in 212. člena ZPP ter prvi odstavek 286. člena ZPP). Prav tako pa tožnika nista zatrjevala, zakaj tega nista mogla brez svoje krivde navajati že prej (drugi odstavek 286. člena ZPP).

V obravnavani zadevi sta tožnika zatrjevala, da živita v stanovanjski hiši, stoječi na parc. št. 161, 162 in 163, pripisanih pri vl. št. ... k.o. ... v dogovoru s staršema prvotožnika in sorojenci, in sicer neprekinjeno že od leta 1958, ko sta se tedaj v nedograjeno stanovanjsko hišo vselila in jo gradbeno dokončala. Navajala sta, da sta nepremičnino uživala kot lastnika, kar sta dokazovala tudi v pravdnem postopku, vodenem pod opr.št. P 121/96 , v katerem pa je bila njuna lastninskopravna tožba zavrnjena, zato sta prepričana, da sta z neprekinjenim bivanjem v omenjeni stanovanjski hiši v času od leta 1958 do leta 1996 pridobila vsaj pravico služnosti stanovanja oziroma služnosti užitka predmetne nepremičnine.

Materialnopravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku v tej zadevi predstavljajo pravna pravila Občnega državljanskega zakonika (ODZ). Po paragrafu 480 ODZ se je pridobila služnostna pravica na podlagi pogodbe, na podlagi poslednje volje, na pravoreku, izrečenem pri delitvi skupnih zemljišč ali na podlagi priposestvovanja (zastaranja).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da tožnika služnosti stanovanja ali služnosti užitka na podlagi ustnega dogovora nista pridobila. Takšen zaključek je povsem sprejemljiv, saj iz izpovedb v postopku zaslišanih prič izhaja, da se je tožnik vselil v omenjeno stanovanjsko hišo z namenom, da bi skrbel za mamo in da posebnega dogovora med tožnikom in njegovim bratom J.Š., kot takratnim lastnikom služeče stvari, o rabi in uživanju spornega stanovanja ni bilo. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek na obstoj služnostne pravice na podlagi pogodbe.

V zvezi s priposestvovanjem služnosti tožnikov na sporni stanovanjski hiši, pa je sodišče zaključilo, da tožnika nista pridobila pravice služnosti s priposestvovanjem in tožbeni zahtevek tudi iz tega naslova zavrnilo kot neutemeljen. Svojo odločitev je obrazložilo s tem, da sta tožnika imela stanovanjsko hišo v posesti kot lastnika, zato je nista mogla imeti v posesti kot služnostna upravičenca, saj se omenjeni pravici med sabo izključujeta. Prav tako tožnika nista dokazala, da sta na stanovanjski hiši izvajala posest v dobri veri, za svoje osebne potrebe bivanja. Bivanje tožnikov v stanovanjski hiši je opredelilo kot prekarij oziroma neobvezno posodbo do preklica, kakor ga opredeljuje paragraf 974 ODZ, ker da se tožnik z bratom J.Š. ni dogovoril niti o trajanju rabe niti o namenu rabe stanovanjske hiše. Takšni zaključki sodišča prve stopnje pa so materialnopravno zmotni.

Paragraf 974 ODZ določa, da gre v primerih, ko nista dogovorjena niti trajanje niti namen rabe, za neobvezno posodbo do preklica oziroma prekarij. Navedeno pa pomeni, da mora med lastnikom služeče stvari in služnostnim upravičencem obstajati nek dogovor o rabi služeče stvari vključno z dogovorom o možnosti preklica. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da med tožnikom in njegovim bratom J.Š. ni obstajal dogovor o trajanju in rabi stanovanjske hiše, vendar je kljub temu njuno razmerje (po prepričanju sodišča druge stopnje zmotno) opredelilo kot prekarij oziroma služnost do preklica. Sodišče prve stopnje namreč samo zaključuje, da brat J.Š. ni od tožnika nikoli zahteval, da se iz stanovanjske hiše izseli. Tudi brat F.Š. je zaslišan kot priča izpovedal, da z bratom J.Š. niso bili v stiku že petdeset let in da se tudi ni zanimal za stanovanjsko hišo, dokler je ni v letu 1996 podaril tožencema (svoji hčeri in zetu). Sodišče prve stopnje v razloge sodbe tudi samo povzema zatrjevanja tožnikov, da sta nemoteno uživala posest stanovanjske hiše in da jima do leta 1996, ko sta toženca začela zatrjevati, da je hiša njuna, ni nihče nasprotoval njuni pravici bivanja in posesti stanovanjske hiše. Na podlagi takšnega dejanskega stanja ugotovljenega na prvi stopnji tako ni moč opredeliti razmerja med tožnikom in njegovim bratom J.Š. kot prekarij, kot je to materialno zmotno storilo sodišče prve stopnje, temveč ima njuno razmerje vse značilnosti služnosti stanovanja.

Služnost stanovanja je osebna služnost, ki upravičuje imetnika te pravice, da uporablja stanovanjske prostore za osebne potrebe, oziroma za potrebe svoje družine. Ustanovi se lahko na različne načine (ODZ paragraf 521 in 522), tudi s priposestvovanjem, kot originarnim pravnim naslovom. Pravna pravila ODZ določajo, da se v primeru, če se zastarana pravica (pravica, ki se v času določenem v zakonu, ni izvrševala - paragraf 1451 ODZ) na podlagi zakonite posesti prenese na nekoga drugega, se ta pravica imenuje priposestvovana pravica, pridobitni način pa priposestvovanje (paragraf 1452). Pogoje za priposestvovanje pa določajo pravna pravila ODZ v paragrafih 1460-1465. Za priposestvovanje se zahteva, da ima priposestvovalec stvar ali pravico v posesti, da je njegova posest pravična, poštena in pristna in da je trajala ves po zakonu določen čas.

Služnost na podlagi priposestvovanja nastane, ko so izpolnjeni vsi predpisani pogoji. Po pravilih paragrafa 1468 ODZ se lahko služnost priposestvuje po tridesetih letih. Po drugi svetovni vojni je bila z načelnim mnenjem zveznega vrhovnega sodišča priposestvovalna doba za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah skrajšana na dvajset let (načelno mnenje z dne 4.4.1960- zbirka sodnih odločb, št. V/1-1960), kar velja smiselno tudi za priposestvovanje služnosti. Navedeno pomeni, da mora za priposestvovanje služnosti obstajati določena kvaliteta posesti oziroma način izvrševanja pravice in da mora poteči določen čas. Služnost se lahko priposestvuje, če jo služnostni upravičenec določen čas izvršuje na zaznaven način, kar predvsem lastniku služeče nepremičnine kot tistemu, ki ga služnost bremeni, omogoča, da se seznani z njenim izvrševanjem in da ukrene vse potrebno za obrambo svoje lastninske pravice pred nastankom služnosti. Za obstoj dobroverne posesti pravice služnosti, potrebne za pridobitev pravice s priposestvovanjem, je potrebno, da se služnost kot pravica izvršuje in da lastnik pristaja na izvrševanje te pravice oziroma da temu ne nasprotuje.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je moč povzeti zaključek o dejanskem nemotenem bivanju tožnikov v sporni stanovanjski hiši v več kot tridesetletnem obdobju (od leta 1958 do leta 1996). Tožnika sta tudi izpovedovala, da sta izvrševala posest na stanovanjski hiši kot lastnika, kar predstavlja večjo kvaliteto posesti, kot se zahteva za priposestvovanje služnosti, kjer priposestvovalec uporablja tujo stvar. Če izhajamo iz načela, da je v več tudi manj, potem je popolnoma napačno razlogovanje sodišča prve stopnje, da tožnika služnosti stanovanja ne moreta priposestvovati, ker sta izvrševala posest, kot bi bila lastnika stanovanjske hiše. Tako je potrebno pritrditi stališču pritožbe, da sta tožnika upravičena vsaj do služnosti stanovanja, če že lastninske pravice nista priposestvovala.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in upoštevaje navedene materialnopravne določbe, sodišče druge stopnje ocenjuje, da gre v obravnavanem primeru za priposestvovanje pravice služnosti, ki sta jo tožnika izvrševala v obsegu in vsebini ter trajanju, ki so značilni za osebno služnost stanovanja. Ker je služnost stanovanja osebne narave, preneha s smrtjo upravičenca. Upoštevaje navedeno je tako zaključiti, da sta tožnika na podlagi priposestvovanja pridobila pravico služnosti stanovanja, to je pravico uporabe sporne stanovanjske hiše, ki preneha z njuno smrtjo. Ker sta tožnika priposestvovala služnost stanovanja, navedeno izključuje priposestvovanje služnosti užitka, zato je njun tožbeni zahtevek v tej smeri neutemeljen.

Za ustanovitev služnosti na nepremičninah je potreben vpis v zemljiško knjigo, ki se opravi na podlagi listine, ki je primerna za vpis v zemljiško knjigo. V primeru pravnoposlovnega prenosa lastninske pravice na nepremičninah se zahteva tudi zemljiškoknjižno dovolilo. Zemljiškoknjižno dovolilo je opredeljeno kot izrecna nepogojna izjava tistega, čigar pravica se prenaša, spreminja, obremenjuje ali preneha, da dovoljuje vpis v zemljiško knjigo. Ob tem je potrebno poudariti, da pride zemljiškoknjižno dovolilo v poštev le za pravnoposlovno razpolaganje s knjižnimi pravicami. Pri izvirnih (originarnih) načinih pridobitve stvarnih pravic zemljiškoknjižno dovolilo ne pride v poštev (npr. priposestvovanje). Izjema bi lahko bila le t.i. posadna listina, s katero zemljiškoknjižni lastnik prizna pravna dejstva, ki so podlaga za izvirno pridobitev.(1) Prav zaradi tega je v 3. točki prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) določeno, da se v teh primerih vknjižba stvarne pravice dovoli na podlagi pravnomočne sodne odločbe, s katero je sodišče ugotovilo obstoj, spremembo oziroma prenehanje pravice, katere vknjižba se predlaga. Tožbeni zahtevek in izrek sodbe se v tem primeru ne glasi "na izstavitev za vpis v zemljiško knjigo sposobne listine...", temveč na ugotovitev pravice služnosti, saj ne gre za pravnoposlovni prenos, spremembo ali prenehanje pravice, ampak je stvarna pravica že nastala izvirno; z izpolnitvijo v zakonu določenih pogojev.(2) Priposestvovanje je originarni (izviren) način pridobitve služnostne pravice, zato je vpis v zemljiško knjigo zgolj deklaratorne narave. Originarni način pridobitve služnostne pravice ima za posledico okoliščino, da služnostni upravičenec pravico služnosti pridobi še pred vpisom te pravice v njegovo korist v zemljiško knjigo, zemljiškoknjižni lastnik pa je omejen v svoji lastninski pravici že z nastopom pravnega dogodka. V primeru spora, predmet tožbenega zahtevka ne more biti zahteva po izpolnitvenem ravnanju, ki je potrebno, da bo tožnik pridobil stvarno pravico, ki je predmet pravnega posla, ampak ugotovitev pravice služnosti služnostnega upravičenca.(3) Tisti, ki pridobi služnostno pravico s priposestvovanjem, torej na originaren način, je ne izvaja iz prednikove pravice (derivativno), ampak neodvisno od nje pridobi toliko kot poseduje. Priposestvovanje ni pravna podlaga (pravni naslov) pridobitve služnostne pravice, do katere bi prišlo šele s pridobitnim načinom, ampak do priposestvovanja pride ipso iure, v trenutku, ko so za to izpolnjene vse predpostavke. Vpis služnostne pravice na podlagi priposestvovanja zato ni pogojen z voljo tožencev oziroma z njunim posebnim razpolagalnim dejanjem. Tožnika sta pridobila svojo lastninsko pravico že pred njenim vpisom v zemljiško knjigo. Dajatveni zahtevek je potreben le takrat, kadar je pridobitev služnostne pravice odvisna od izpolnitve tožene stranke, ki ji je naložena s sodbo ali od njene prisilne izpolnitve po pravilih izvršilnega postopka. Do vknjižbe služnostne pravice pridobljene s priposestvovanjem zato lahko pride na podlagi sodbe, s katero sodišče ugotovi obstoj služnostne pravice tožeče stranke (3. točka prvega odstavka 40. člena ZZK-1).(4) Tožnika pa sta s tožbenim zahtevkom zahtevala ugotovitev, da obstaja v njuno korist služnost stanovanja in služnost užitka na spornih nepremičninah in hkrati postavila obligacijski dajatveni tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki pa v primeru priposestvovanja ni pravilen. Ker je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem delu že zavrnilo, sodišče druge stopnje soglaša z njegovo zavrnitvijo, vendar iz drugih materialnopravnih razlogov, ki so navedeni zgoraj.

Po obrazloženem je sodišče druge stopnje odločilo kot izhaja iz izreka te sodbe ( 4. točka 358. člena ZPP).

V posledici spremembe odločitve o glavni stvari je bilo potrebno spremeniti tudi odmero pravdnih stroškov na prvi stopnji, saj sta tožnika sedaj uspela s svojim zahtevkom v delu, ki se nanaša na služnost stanovanja, ne pa v delu, ki se nanaša na služnost užitka, zato je pravdni uspeh tožnikov oceniti s 50 %, enak pa je pravdni uspeh tožencev. Ob tem pa podatki spisa ne izkazujejo, da bi pooblaščenec tožnika dejansko vložil stroškovnik oziroma opredeljeno priglasil pravdne stroške, razen plačila sodnih taks za tožbo in sodbo 15.200,00 SIT (63,44 EUR) in 63,44 EUR. Priznani stroški toženih strank po sodišču prve stopnje v izpodbijani sodbi pa znašajo 817,93 EUR, pri čemer konkretna odmera ni predmet pritožbene graje. Tožečima strankama glede na njun pravdni uspeh tako pripada 50 % stroškov sodnih taks oziroma 63,44 EUR, toženima pa 408,96 EUR, po medsebojnem pobotanju pa sta tožnika sedaj dolžna povrniti tožencema pravdne stroške v znesku 345,52 EUR, namesto 817,93 EUR kot je odločilo sodišče prve stopnje.

O stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje odločilo v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je tožnikoma priznalo stroške za sestavo pritožbe 375 točk, 2% manipulativne stroške (7,5 točke), 20% DDV v višini 382,50 EUR kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,4590 skupaj znaša 351,14 EUR in takso za pritožbo višini 126,88 EUR. Ker sta tožnika s pritožbo uspela v celoti, sta jima toženca dolžna povrniti njune pritožbene stroške v višini 478,01 EUR.

op. št. 1 Nina Plavšak, Renato Vrenčur, Zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, Pravna praksa, št. 15, 2004, stran 27. op. št. 2 Nina Plavšak, Zakon o zemljiški knjigi (ZZK-1) - Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 62. op. št. 3 Sodba Vrhovnega sodišča VS II Ips 137/2005 z dne 18.1.2007. op. št. 4 Sodba in sklep VSL II Cp 7552/2006 z dne 7.3.2007.