Jedro

Tožeča stranka je zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede nedobrovernosti tožene stranke. Zato je procesno trditveno (in dokazno) breme o morebitnih okoliščinah, ki bi navkljub navedenemu omogočale zaključek, da je tožena stranka v tem primeru vendarle bila dobroverna, prešlo na toženo stranko. Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja "z dovoljenjem" tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.

Dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke je v konkretnem primeru neprimeren za dokazovanje števila naročnikov, saj bi zakoniti zastopnik tožene stranke lahko izpovedal le o tem, kaj naj bi izhajalo iz poslovnih listin tožene stranke. To pa ob upoštevanju poročila AKOS še ne dokazuje, da je število naročnikov v poslovnih listinah tožene stranke dejansko takšno, kot bi izpovedal zakoniti zastopnik.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene pritožbene stroške v znesku 466,65 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je kolektivna organizacija, ki je v spornem obdobju upravljala s pravicami kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. V tem postopku je od tožene stranke (kabelskega operaterja), s katero ni uspela pogodbeno urediti razmerja, vtoževala plačilo običajnega nadomestila za kabelsko retransmisijo glasbe v televizijskih programih v letu 2014. Tožena stranka je namreč kabelsko retransmisirala glasbo, ki je spadala v repertoar varovanih del tožeče stranke, brez dovoljenja.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo nadomestila v višini 6.818,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 1. 2015 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 178,05 EUR s pripadki (III. točka izreka).

3. Zoper I. in III. točko izreka izpodbijane sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).1 Trdila je, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki zmotno prisodilo zakonske zamudne obresti od 16. 1. 2015 dalje. Sodišču prve stopnje je očitala tudi, da je zmotno ugotovilo število naročnikov ter da je kršilo določila pravdnega postopka, ker v zvezi s številom naročnikov ni izvedlo vseh predlaganih dokazov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podrejeno je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pri izračunu nadomestila upošteva število naročnikov skladno z njenimi trditvami ter da tožeči stranki prisodi zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe dalje. Še podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Tožeča stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka je v tem primeru svoj zahtevek za plačilo primernega oziroma običajnega nadomestila za uporabo avtorskih pravic temeljila na določilih o neupravičeni obogatitvi. Glede na navedeno je treba upravičenost do zakonskih zamudnih obresti presojati po določilu 193. člena Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju: OZ)2 in ne določilu prvega oziroma drugega odstavka 299. člena OZ. Skladno z določilom 193. člena OZ mora tisti, ki vrača, kar je bilo neupravičeno pridobljeno vrniti plodove in plačati tudi zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka. Dobrovernost pridobitelja se do vložitve tožbe domneva. Trditveno in dokazno breme o nedobrovernosti pridobitelja je primarno na stranki, ki trdi, da je pridobitelj nedobroveren, torej na tožeči stranki.

7. Dobra vera je prepričanje, da nekdo s svojim ravnanjem ne posega v pravice drugih oseb, to prepričanje pa predstavlja opravičljivo zmoto, da nekomu neka pravica pripada, čeprav mu na osnovi pravnih razmerij ne pripada. Nepošteni oziroma nedobroverni pridobitelj je torej tisti, ki ve, da je nastal položaj neupravičene pridobitve oziroma tisti, ki odgovarja za nastanek tega položaja.3

8. Tožeča stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da je tožena stranka v spornem obdobju kabelsko retransmisirala glasbo v televizijskih programih, čeprav z njo ni uredila pogodbenega prenosa pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Ti dejstvi med pravdnima strankama nista bili sporni. Zato je po njenem mnenju uporabljala pravice brez dovoljenja. Trdila je tudi, da je tožena stranka večletni uporabnik repertoarja tožeče stranke in da se je proti njej že večkrat vodil pravdni postopek, zato bi morala vedeti, da mora za uporabo pravic pridobiti dovoljenje in plačati ustrezno in pošteno nadomestilo. S temi trditvami je tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede nedobrovernosti tožene stranke.

9. Zato je procesno trditveno (in dokazno) breme o morebitnih okoliščinah, ki bi navkljub prej navedenemu omogočale zaključek, da je tožena stranka v tem primeru vendarle bila dobroverna, prešlo na toženo stranko. Tožena stranka bi torej morala podati konkretne trditve o dejstvih na podlagi katerih bi bilo mogoče, če bi se izkazala za resnična, zaključiti, da je utemeljeno menila, da pravice uporablja „z dovoljenjem“ tožeče stranke oziroma, da je zaradi kakšnega njenega ravnanja ali ravnanja tožeče stranke pridobila pravico do uporabe pravic kabelske retransmisije glasbe v televizijskih programih. Trditev o takšnih okoliščinah pa tožena stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala.

10. Trditve tožene stranke o sporih med tožečo stranko, kabelskimi operaterji ter ZKOS glede višine primernega nadomestila, ravnanja pravdnih strank, monopolnega položaja tožeče stranke, nepoštenosti tožeče stranke, nepozivanju tožeče stranke k plačilu, namreč same po sebi, kot je že pojasnilo VSRS v sodbi II Ips 260/2020 z dne 6. 2. 2020, niso takšne, da bi omogočale zaključek, da je bila dobroverna. Iz njih namreč ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka, ki se je nedvomno zavedala dolžnosti plačila nadomestila za uporabo pravic, utemeljeno menila, da pravice upravičeno uporablja.

11. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka na podlagi določila 193. člena OZ dolžna tožeči stranki plačati tudi zakonske zamudne obresti od neupravičene obogatitve dalje.

12. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o kršitvah določil pravdnega postopka v zvezi z ugotavljanjem števila naročnikov in o posledično zmotno ugotovljenem številu naročnikov tožene stranke. Tožeča stranka je v okviru svojih zaznavnih zmožnosti v tožbi in prvi pripravljalni vlogi navedla število naročnikov tožene stranke kot izhaja iz javno objavljenega poročila AKOS-a. V sodni spis je kot dokaz vložila navedeno poročilo (priloga 15). S tem je zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede števila naročnikov tožene stranke.

13. Procesno trditveno in dokazno breme glede manjšega števila naročnikov je tako prešlo na toženo stranko. V odgovoru na tožbo je tožena stranka s strani tožeče stranke zatrjevanemu številu naročniku le pavšalno nasprotovala. Trdila je le, da zatrjevano število naročnikov ni pravilno (glej list. št. 18). V prvi pripravljalni vlogi z dne 12. 10. 2020, ki jo je vložila na prvem naroku za glavno obravnavo, pa je navedla, da je imela v letu 2014 v povprečju 2.343 naročnikov na mesec, torej 28.116 naročnikov letno. Kot dokaz je priložila nepodpisano mesečno poročilo za A. TV in A. AT za marec 2014 (priloga B5) in predlagala zaslišanje svojega zakonitega zastopnika.

14. Upoštevajoč zgoraj povzete trditve pravdnih strank in predložene oziroma predlagane dokaze je sodišče prve stopnje na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP) pravilno ugotovilo število naročnikov tožene stranke. Razlogi sodišča so jasni, logični in prepričljivi. Zato jim pritožbeno sodišče v celoti sledi in dodaja.

15. Sodišče prve stopnje pri presoji števila naročnikov tožene stranke skladno z določilom petega odstavka 286.a člena ZPP pravilno ni upoštevalo navedb tožene stranke v drugi pripravljalni vlogi z dne 5. 2. 2021 in k drugi pripravljalni vlogi predloženih dokazov. V 30. točki obrazložitve sodbe je navedlo obširne in prepričljive razloge za takšno postopanje. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje, ki jih tožena stranka v pritožbi niti ne konkretno izpodbija, strinja in jim v celoti sledi. Trditve tožene stranke glede števila naročnikov v drugi pripravljalni vlogi namreč ne prestavljajo odgovora na trditve o novih dejstvih in dokazih tožeče stranke iz njene vloge z dne 26. 10. 2020. V vlogi z dne 26. 10. 2020 tožeča stranka ni navedla nobenih novih dejstev ali predlagala novih dokazov glede števila naročnikov, kar bi skladno z pozivom sodišča z dne 7. 12. 2020 (list. št. 44) toženi stranki dalo možnost navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov. Glede na navedeno so tako v tem delu neutemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi pravice do izjave.

16. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka, ker je glede števila naročnikov zavrnilo predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke. Ta dokazni predlog je tudi po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru neprimeren za dokazovanje števila naročnikov, saj bi zakoniti zastopnik tožene stranke lahko izpovedal le o tem, kaj naj bi izhajalo iz poslovnih listin tožene stranke.4 To pa ob upoštevanju poročila AKOS še ne dokazuje, da je število naročnikov v poslovnih listinah tožene stranke dejansko takšno, kot bi izpovedal zakoniti zastopnik. Kabelski operaterji so namreč AKOS-u dolžni redno posredovati podatke o številu naročnikov, ki jih nato AKOS tudi javno objavlja. Poleg tega je imela tožena stranka možnost pravočasno predložiti neposreden dokaz, tj. podpisan izpis o številu naročnikov iz svojih poslovnih listin za celotno leto 2014, česar pa ni storila. Priložila je le nepodpisano poročilo za en mesec. Glede na navedeno očitana kršitev pravice do izjave tudi v tem delu ni podana.

17. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

19. Stroški odgovora na pritožbo so bili potrebni. Zato mora tožena stranka tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)5 ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 16.338,71 EUR in vrednost točke 0,60 EUR. Toženi stranki je priznalo zahtevanih 625 točk za odgovor na pritožbo ter 2 odstotne materialne stroške (12,5 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 777,75 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,6 EUR pa 466,65 EUR. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 466,65 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji. 3 Primerjaj: N. Plavšak, R. Venčur v Obligacijsko pravo, splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 697. 4 Primerjaj: VSL sodba I Cpg 6/2017 z dne 21. 8. 2018. 5 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednje.