Jedro

Za nastanek veljavne najemne pogodbe ni potrebno, da bi bil najemodajalec lastnik predmeta najema.

Ni dolžnost sodišča, da iz zatrjevanih dokazov samo izbere dejstva, ki podpirajo zahtevke ali ugovore strank, temveč nora dejstva stranka zatrjevati sama (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine; na njegovem temelju je izvršilno sodišče izdalo sklep o izvršbi. Tožeča stranka je predlogu za izvršbo priložila dva računa. Ker je tožena stranka vložila ugovor zoper sklep o izvršbi, se je postopek nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog.

Prvostopenjsko sodišče je sklep o izvršbi v celoti vzdržalo v veljavi in ugodilo zahtevku tožeče stranke na plačilo obeh zneskov iz računov (skupaj 5.610.762,70 SIT).

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo drugostopenjskega sodišča izpodbija z revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. in 3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zavrne zahtevek tožeče stranke, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Na začetku revizije je revident zgolj navedel, da izpodbija sodbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka; revizija pa glede kršitev določb pravdnega postopka ne vsebuje določnih navedb. To velja tudi za očitek drugo in prvostopenjski sodbi, da nista vsebovali odgovorov na razloge, ki jih je tožena stranka podala v pritožbi in med prvostopenjskim postopkom. Revident se je glede tega zgolj skliceval na svoje že podane navedbe, natančneje pa ni opredelil, kakšne so te navedbe bile. Glede na 3. točko 335. člena v povezavi s 383. členom ZPP morajo biti revizijski razlogi opredeljeni. Ker pa kršitve določb pravdnega postopka niso bile opredeljene, se z njimi revizijsko sodišče ni ukvarjalo (371. člen ZPP).

Tožeča stranka kot najemodajalec in tožena stranka kot najemnik sta 24.4.1997 sklenili najemno pogodbo. Z njo je tožeča stranka dala v najem poslovne prostore; lastnik teh prostorov je bila Republika Slovenija. Za najemnino je tožeča stranka izstavila dva računa, enega z dne 5.7.1997 za najemnino za julij 1997 za 421.251,60 SIT, drugega pa z dne 6.7.1998 za najemnino za čas od avgusta 1997 do julija 1998 za 5.189.511,10 SIT.

Tožena stranka je v reviziji menila, da tožeča stranka v svojem imenu in za svoj račun ni mogla dati poslovnega prostora v najem, ker ta ni bil v njeni lasti in na njem tudi nima pravice uporabe. Takšno stališče tožene stranke je pravno zmotno. Najemodajalec je glede na prvi odstavek 567. člena ZOR in glede na prvi odstavek 14. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (Ur. l. SRS, št. 18/74 in 34/88, v nadaljevanju: ZPSPP) dolžan izročiti poslovni prostor v rabo; dolžan je torej preskrbeti neposredno posest. To pa je tožeča stranka storila. Za nastanek veljavne najemne pogodbe torej glede na navedene zakonske določbe ni potrebno niti, da bi bil najemodajalec lastnik predmeta najema, niti da bi bil uporabnik.

Takšna je glede lastninske pravice najemodajalca tudi dosedanja sodna praksa Vrhovnega sodišča (npr. sodba III Ips 51/2001).

Tožena stranka je v teku postopka zgolj zatrjevala, da je imela stroške z izboljšavo stvari (l. št. 8). Dejstev v zvezi z domnevnimi stroški, kot na primer vrste izboljšave in višine stroškov, ni zatrjevala nikoli. S takšnim ravnanjem tožena stranka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu, ki ji ga nalagata prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP. Tožena stranka je kot dokaz predlagala vpogled v spis Okrožnega sodišča v Krškem z opr. št. Pg 198/2000. Iz navedenih določb ZPP izhaja, da ni dolžnost sodišča, da iz zatrjevanih dokazov samo izbere dejstva, ki podpirajo zahtevke ali ugovore strank, temveč mora dejstva stranka zatrjevati sama. Takšna je tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča (sodbi III Ips 56/2001 in III Ips 106/2001).

Po prvem odstavku 122. člena ZOR ni nobeden od pogodbenikov dolžan izpolniti svoje obveznosti, če tudi drugi pogodbenik ni pripravljen izpolniti svoje obveznosti. Če bi bila izstavitev računov samostojna obveznost, kot to v reviziji nakazuje tožena stranka, potem bi obveznost tožene stranke glede plačila najemnine ne nastala pred izstavitvijo računov. Vendar pa je glede na okoliščine primera vseeno, ali je izstavitev računov sama po sebi samostojna obveznost ali breme (ki ga nosi tožeča stranka kot upnik iz najemne pogodbe) in ali nastane obveznost plačila najemnine tudi brez izstavitve računa. Iz ugotovljenih dejstev namreč izhaja, da je tožeča stranka račun z dne 6.7.1998 za 5.189.511,10 SIT za najemnino za čas od avgusta 1997 do julija 1998 izstavila 6.7.1998. Najkasneje od tedaj naprej je obveznost tožene stranke nastala in sicer ne glede na to, kako se opredeli pravni pomen izstavitve računa. Ker tožeča stranka ni zahtevala zamudnih obresti od najemnin za posamezne mesece, temveč je uveljavljala zamudne obresti od skupnega zneska najemnine za obdobje od avgusta 1997 do julija 1998 šele od poteka zadnjega meseca naprej, tožena stranka zaradi izstavitve računa v enkratnem znesku ni bila v ničemer prizadeta niti glede najemnine same niti glede zamudnih obresti. Podobno velja tudi za račun z dne 5.7.1997 za najemnino za julij 1997 za 421.251,60 SIT, ki je bil izstavljen sproti. Zato odločitev drugostopenjskega sodišča (in pred njim prvostopenjskega) ni v ničemer prikrajšala tožene stranke ne glede na to, ali je bila dolžna plačati najemnino že pred izstavitvijo računa, ali ne.

V reviziji zastopano stališče, da je tožena stranka z opustitvijo sprotne izstavitve računov konkludentno priznala, da so se stekli pogoji za nakup poslovnih prostorov, ni v nikakršni vzročni povezavi s plačilom najemnine. Tožena stranka je bila najemnino dolžna poravnati ne glede na to, ali je pridobila pravico do nakupa nepremičnin ali ne, saj je najemna pogodba v času med julijem 1997 in julijem 1998 veljala in je bila s strani tožeče stranke izpolnjena.

Prvi odstavek 10. člena ZPSPP določa, da družbenopolitične skupnosti ali druge družbenopravne osebe lahko oddajajo v najem poslovni prostor, če ga iz upravičenih razlogov same ne morejo uporabljati. Prvi odstavek 10. člena ZPSPP ne more biti razlog za to, da bi tožena stranka ne bila dolžna plačati najemnine. Zaradi morebitne kršitve prvega odstavka 10. člena ZPSPP najemna pogodba ne bi bila neveljavna, saj takšne posledice prvi odstavek 10. člena ZPSPP ne določa. Ker pritožbeno sodišče materialnega prava ni uporabilo zmotno, je revizija neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).