Up-308/98

31. 5. 2000

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 31. maja 2000

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 112/98 z dne 1. 9. 1998 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 306/97 z dne 27. 2. 1998 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 871/95 z dne 14. 1. 1997 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožniku je leta 1992 prenehalo delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu. Po večkrat ponovljenem postopku je bil z izpodbijanimi sodbami zavrnjen njegov zahtevek za razveljavitev sklepov o prenehanju in vrnitvi nazaj na delo. Pritožnik se s tako odločitvijo ne strinja in meni, da je nezakonita in tudi v nasprotju z Ustavo, zatrjuje pa tudi kršitev pravice do enakega varstva pravic in do pritožbe (22. in 25. člen Ustave).

2.Določbe 2., 154. in 155. člena Ustave ne vsebujejo človekovih pravic, temveč splošna ustavna načela - druga dva člena izrecno o ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov. Na te določbe se v utemeljevanju ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati. Z očitkom nezakonitosti in nestrinjanjem z izpodbijanimi sodbami pritožnik v bistvu zatrjuje, da sodišča pri odločanju o njegovi zadevi niso prav uporabila materialnega prava. Presoja o tem sama po sebi tudi ni stvar ustavne pritožbe. Ustavna pritožba namreč ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, ampak je poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče ne more preverjati meritorne odločitve oziroma dokazne ocene organa, ki je izdal posamični akt; ugotavlja le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Dejansko stanje, ki ga Ustavno sodišče lahko ugotavlja, ni dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev organov delodajalca in sodišča o prenehanju delovnega razmerja pritožnika, ampak samo dejansko stanje zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe torej ne more presojati pravilnosti dokazne ocene sodišč in pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, pač pa lahko v zvezi z izvedbo dokaznega postopka presoja, ali je bila v tem postopku spoštovana ustavna zahteva po enakopravnem položaju obeh strank in ali je bila zagotovljena pravica stranke, da se v postopku izjavi glede dejanskih ter pravnih vprašanj, predlaga dokaze, se opredeli do dokaznih predlogov nasprotne stranke ter do rezultatov dokazovanja.

Okoliščin, ki bi izkazovale kršitev teh ustavnih zahtev, pa pritožnik ni izkazal.

3.Navedba pritožnika, da izjavi dveh ravnateljev, ki ju je sicer imel namen predlagati kot priči, nista bili upoštevani, ne drži. Kot je razvidno iz sodbe prvostopnega sodišča št. I Pd 871/95 z dne 14. 1. 1997 je sodišče v dokaznem postopku prebralo tudi izjavi bivših ravnateljev z dne 24. 5. 1993. Ta dokaz je sodišče skupaj z drugimi dokazi ocenilo in se v obrazložitvi tudi opredelilo do odločilnih dejstev, ki jih je ugotovilo v dokaznem postopku.

4.Iz predložene kopije zapisnika javne obravnave dne 29. 10. 1996 izhaja, da je pritožnik na obravnavi predložil več listin, na isti obravnavi pa je bil tudi zaslišan. Zato ni jasno, s čim naj bi mu sodišče odvzelo možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo sodbe. Prav tako pritožnik ne pove, kako naj bi mu sodišče odvzelo možnost preučiti vlogo šole (in katere vloge).

5.Po določbi 51. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. V zvezi s to določbo Ustavno sodišče zahteva le izčrpanje vseh učinkovitih pravnih sredstev, zato se pred vložitvijo ustavne pritožbe ne zahteva vedno izčrpanja tudi obnovitvenega postopka. V obravnavanem primeru pa pritožnik zatrjuje kršitev človekove pravice s trditvijo, da je pri izdaji revizijske odločbe sodelovala sodnica, ki bi morala biti izločena zato, ker je v isti zadevi sodelovala v postopku pred nižjimi sodišči. To pa je tudi obnovitveni razlog (1. točka 394. člena ZPP - prej 421. člena ZPP-77). O tem bi torej lahko predhodno odločalo redno sodišče v postopku za dovolitev obnove, ki je v takem primeru učinkovito pravno sredstvo za odpravo zatrjevane kršitve. Ustavno sodišče ne odloča na prvi stopnji, kadar obstaja možnost odprave zatrjevane kršitve pred rednim sodstvom. Zato v tem delu niso bila izčrpana vsa pravna sredstva.

6.Člen 22 Ustave pomeni aplikacijo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega in drugega varstva pravic. Gre za poseben primer načela pravne enakosti, ki vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodišči, drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil. Poseg v to ustavno pravico bi bil podan, če bi bil posamični akt sprejet v postopku, v katerem bi pritožnik ne mogel uveljavljati ali bi le omejeno lahko uveljavljal svojo pravico, kar bi lahko posledično prizadelo tudi kakšno drugo njegovo pravico.

7.Iz določbe 22. člena Ustave izhaja dvoje. Po eni strani sodišče stranke ne sme obravnavati neenakopravno s tem, da bi v njeni zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča v vsebinsko podobnih primerih. Po drugi strani pa mora biti zagotovljena enakopravnost med strankami, udeleženimi v postopku, kar predstavlja enega izmed temeljnih jamstev poštenega postopka. V pravdnem postopku mora vsaka stranka imeti možnost predstaviti svoja stališča, vključno z dokazi, pod pogoji, ki je ne postavljajo v vsebinsko slabši položaj nasproti drugi stranki. Iz navedene zahteve izhaja pravica do kontradiktornega postopka kot temeljna človekova pravica. Zahteva za "enakost orožij", to je za takšno ureditev in vodenje pravdnega postopka, ki zagotavlja enakopraven položaj strank, je najpomembnejši izraz pravice do enakega varstva pravic pred sodiščem, kot jo opredeljuje 22. člen Ustave. Iz 22. člena Ustave izhaja, da se mora pravdni postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. Stranki mora zato biti omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da se v sporu izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj. Enako kot drugi stranki ji mora biti zagotovljena pravica navajati dejstva in dokaze, možnost, da se izjavi o navedbah nasprotne stranke ter o rezultatih dokazovanja, kot tudi pravica, da je prisotna ob izvajanju dokazov. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, pa na drugi strani odgovarja obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost ter da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.

8.V obravnavani zadevi so se sodišča obširno in prepričljivo opredelila do vseh tistih navedb, ki so bila za odločitev pravno relevantna in odločilna. Zato za zatrjevano kršitev pravic iz 22. in 25. člena Ustave očitno ne gre. Kolikor pa se pritožnik tudi v ustavni pritožbi še vedno ne strinja z dokazno oceno sodišč, je bilo že zgoraj navedeno, zakaj Ustavno sodišče o tem ne more presojati.

9.Ustavno relevanten bi lahko bil očitek pritožnika, da naj bi sodišče v njegovem primeru odločilo drugače kot v siceršnjih podobnih primerih. Če namreč sodišče samovoljno in arbitrarno odloči drugače, kot sicer redno odločajo sodišča v podobnih primerih, je lahko kršena pravica do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Vendar je v obravnavani zadevi ta očitek neutemeljen. Ustavno sodišče po pregledu objavljene sodne prakse Vrhovnega sodišča ugotavlja, da je to sodišče odločilo enako tudi v drugih primerih glede enake dejanske in pravne problematike: kadar je šlo za ukinitev delovnega mesta, na katerem je bil razporejen le en delavec, katerega delo je s tem postalo trajno nepotrebno (na primer Odločbe Delovno-socialnega oddelka Vrhovnega sodišča, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1998; stran 100).

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko.

Milojka Modrijan