Jedro

Le potek celotnega dogajanja, vključno z ravnanjem tožnika samega, lahko da odgovor na vprašanje, ali je bilo ravnanje policistov še vedno v dovoljenih okvirih ali pa so policisti prekoračili pooblastila z uporabo večje sile od tiste, ki je bila v konkretnem primeru potrebna glede na namen njihove akcije.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se zato izpodbijana sodba r a z v e l j a v i ter zadeva vrne prvostopnemu sodišču v nadaljnje odločanje.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano vmesno sodbo odločilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožeči stranki za škodo na vozilu Audi, ki ji je nastala dne 25.1.1995 v S. ob trčenju vozil tožene stranke v desni prednji del in desni zadnji del (v predelu zadnjih vrat in kolesa) tožnikovega vozila. Ugotovilo je, da je od petih zatrjevanih trčenj tožena stranka odgovorna tožniku za škodo, povzročeno pri tretjem in petem zadetju s tožnikovim vozilom v akciji, ki so jo organi za notranje zadeve izvajali s civilnimi avtomobili. Do trčenja je prišlo po oceni prvostopnega sodišča po krivdi policistov, ki so tožnika zaustavljali na način, za katerega niso imeli podlage v Zakonu o notranjih zadevah in v predpisih izdanih na njegovi podlagi, predvsem pa ne v navodilu o uporabi prisilnih sredstev. Predpisi namreč ne predvidevajo ustavljanja vozil osumljencev s trčenjem s policijskimi vozili, prav to pa naj bi v obravnavanem primeru ob izvajanju akcije storili delavci organov za notranje zadeve. Zato po oceni prvostopnega sodišča ni pomembno, ali so tožniku policisti dali na parkirišču jasen ukaz, da se mora ustaviti in ali je tožnik ta ukaz zaznal, ker je ocenilo, da kazniva dejanja, za katera je bil sumljiv, niso opravičevala uporabe takšnega prisilnega sredstva.

Zoper vmesno sodbo se pritožuje tožena stranka po zastopniku. V pritožbi najprej izpodbija zaključke prvostopnega sodišča o samem poteku akcije oz. o načinu posameznih trčenj. Opozarja na dve različni verziji dogodka, ki sta jih podala tožnik in priča D.Z., prvostopno sodišče pa je napačno ocenilo njuni izpovedi kot enaki.

Tožnik je tudi povedal, da je po drugem trčenju vozil naprej, logično pa bi bilo, da bi se takrat ustavil ter ugotovil, kdo je v avto trčil, zlasti še zato, ker zatrjuje, da je bil avtomobil brez policijskih oznak. Uradna izjava priče B.K. nima nobene zveze z drugim trčenjem, na katerega se sklicuje izpodbijana sodba. Iz te izjave namreč sledi, da je bil avto Passat rjave barve za tožnikovim vozilom, tožnik pa trdi, da mu je bil razbit prednji desni del. Passat ga torej ni mogel udariti. Neresnične so tudi trditve, da tožena stranka ni hotela sodelovati v postopku. Njena vozila so bila namreč vsa zavarovana in zato popravljena, pred tem pa fotografirana in se zato iz fotografij in zapisnika preiskovalnega sodnika da ugotoviti poškodbe vozil. Voznik B.K. pa vsekakor pri tretjem trčenju ni bil udeležen, ker je vozil kombi. Po tožnikovi izpovedi pa je kombi udaril v zadnja leva vrata tožnikovega vozila. Vse to in mnenje izvedencev Č. ter J., ki prav tako nista mogla ugotoviti s potrebno gotovostjo, na kakšen način je prišlo do posameznih poškodb, kaže, da gre za tako očitna nasprotnja, da je sklep sodišča o poteku tretjega trčenja popolnoma nesprejemljiv. Neskladni sta izpovedbi tožnika in priče D.Z. tudi v zvezi s petim trčenjem. Če je prvostopno sodišče dvomilo v izpoved priče B.K. glede previsa, ki mu je zastiral pogled na tožnikovo vozilo, bi si lahko teren ogledalo. Ugotovitev, da je kombi zadel v tožnikovo vozilo pod kotom 90 stopinj, pa je tudi v nasprotju z ugotovitvami izvedenca Č., ki trdi, da je bil kombi poševno usmerjen. Popolnoma nesprejemljivo pa je stališče sodišča, da je šlo v konkretnem primeru za namerno ustavljanje tožnikovega vozila po krivdi policistov. Dejansko je namreč šlo za aretacijo tožnika po odredbi sodišča, po načrtnem planu zaradi kaznivega dejanja preprodaje orožja, kar vse izhaja iz kazenskega spisa. Sodba ni dala odgovora, zakaj je tožnik zbežal, zakaj se ni ustavil že pri tretjem trčenju ter je naprej bežal, še posebej glede na izpoved zaslišanih policistov, ki so soglasno povedali, da se tožnik ni ustavil na znak Policija Stoj in ko mu je bila pokazana službena značka. Vsi so bili v neposredni akciji tudi oblečeni v identifikacijske anorake. Ker se sodba sodišča prve stopnje ni spuščala v sam pobeg tožnika, je to po mnenju tožene stranke nesprejemljivo. Če bi se tožnik ustavil in ne bi bežal, bi se akcija končala brez poškodb njegovega vozila. Naloga, ki jo je sodišče dalo izvedencema, je bila napačno zastavljena. Ocena izpovedi tožnika in zaslišanih prič, ki naj bi jih preverila izvedenca, je namreč stvar sodišča in ne izvedenca. Prvostopno sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi zato, ker je uporabilo 178., 176. in 170. čl. ZOR, ki nimajo prav nobene zveze z navedenim dogodkom. V konkretnem primeru namreč ni šlo za prometno nesrečo temveč organizirano akcijo policije po odredbi sodišča zaradi tožnikove aretacije. Določba 170. čl. ZOR pa se nanaša na odgovornost organizacije združenega dela, med katere tožena stranka ne spada.

Pritožbo zaključuje s trditvijo, da v konkretnem primeru ravnanje tožene stranke ni imelo značaja protipravnega dejanja, saj je bilo opravljeno v mejah zakonskih pooblastil. Nikakršne logike ni za stališče prvostopnega sodišča, da bi se šli policisti namerno zaletavati ter razbijati službene avtomobile. Predlaga razveljavitev sodbe.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem pritrjuje zaključkom prvostopnega sodišča tako glede ugotovljenega dejanskega stanja kot glede uporabe materialnega prava in predlaga zavrnitev pritožbe tožene strake.

Pritožba je utemeljena.

Tožena stranka utemeljeno opozarja, da v obravnavanem primeru za odločanje ne prihaja v poštev določilo 178. čl. ZOR, ki ureja odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, saj nedvomno ne gre za škodo iz prometne nesreče. Podlago za odškodninsko odgovornost tožene stranke (države), je potrebno presojati po določbi 1. odst. 26. čl. Ustave Republike Slovenije, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljenjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s svojim protipravnim ravnanjem stori oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Ključno vprašanje v zadevi je torej, ali so delavci organov za notranje zadeve prekoračili pooblastila, ki jim jih je dajal Zakon o notranjih zadevah (Ur.list SRS št. 28/80, 38/88, 27/89, 19/91 in 4/92) in Navodilo o uporabi prisilnih sredstev (Ur.list SRS št. 25/81). Glede na potek dogodka je zato potrebno ugotoviti, ali je šlo ob zatrjevani uporabi sile za takšno ravnanje, ki je bilo glede na okoliščine še vedno v dovoljenih okvirih, ali pa so policisti prekoračili pooblastila z uporabo večje sile od tiste, ki je bila potrebna v konkretnem primeru in je prav ta prekoračitev pooblastil povzročila škodo na tožnikovem vozilu. Zato je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da za odločitev v zadevi ni bistveno, da je bila v konkretnem primeru v teku akcija prijetja osumljencev v zvezi s storitvijo kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa z orožjem, med katerimi je bil tudi tožnik ter da ni pomembno, ali so tožniku policisti dali na parkirišču jasen ukaz, da se mora ustaviti in ali je ta ukaz zaznal. Opis dogodka, kot ga je prvostopno sodišče ugotovilo v dokaznem postopku, namreč kaže, da je šlo za enovito akcijo, ki se je končala s prijetjem osumljencev, med njimi tudi tožnika in ki jo je policija izvajala na podlagi posebnih ukrepov. Okoliščina, da je bilo trčenj tožnikovega vozila z vozili organov za notranje zadeve kar pet, pa kaže, da je akcija prijetja trajala dalj časa in da se je tožnik prijetju izmikal, pri čemer ni mogoče posameznih trkov vozil obravnavati ločeno oz. neodvisno drugo od drugega, kot je to storilo prvostopno sodišče, temveč z vidika akcije kot celote. V zvezi s tem tudi ni mogoče pritrditi prvostopnemu sodišču, da v Zakonu o notranjih zadevah policisti niso imeli podlage za ustavljenje tožnikovega osebnega vozila na noben drug način kot tisti, ki ga v ta namen predvideva navodilo o uporabi prisilnih sredstev (ustavljanje vozil z bodičastimi trakovi), saj 54. čl. Zakona o notranjih zadevah določa, da imajo pooblaščene uradne osebe pravico uporabiti fizično silo, (ki jo v nadaljevanju našteva in so njene oblike podrobneje razgrajene v Navodilu o uporabi prisilnih sredstev) in druga sredstva, ki omogočijo izvršitev uradnih nalog, če drugače ne morejo obvladati upiranja osebe, ki se ne pokorava zakonitim ukazom.

Utemeljeni pritožbi tožene stranke je zato pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Pri ponovnem obravnavanju zadeve bo torej moralo prvostopno sodišče izhajati iz poteka akcije kot celote, torej ne eni strani iz ravnanja tožnika (ki je pri zaslišanju že povedal, da je ob prvem zadetju vozila vedel "da se nekaj dogaja" in "da je potrebno iti stran", da je torej bežal) ter na drugi strani oceniti sorazmernost ravnanja organov za notranje zadeve. Pri dokazni oceni o poteku dogajanja pa bo potrebno upoštevati tudi utemeljene pritožbene navedbe o pomenu izjave B.K. ter deloma neskladne izpovedbe tožnika in priče Z. (1. odst. 370. čl. ZPP/1977).