Jedro

Tudi po pravnih pravilih bivšega ODZ se je lastninska pravica pridobila na podlagi določenega naslova in ustreznega pridobitnega načina. Tako je za prehod lastninske pravice na nepremičnini pogodba morala biti sklenjena v predpisani obliki in vpisana v zemljiško knjigo. Kupna pogodba sama po sebi še ni dala lastninske pravice. Že iz tega razloga je neutemeljen tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice. Tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine pa je neutemeljen zato, ker ni dokazana sklenitev kupne pogodbe. Če bi bila dokazana, bi bilo lahko pravno pomembno tudi vprašanje plačila kupnine, saj se je v sodni praksi v 60 letih prejšnjega stoletja že začela uveljavljati teorija o realizaciji pravnega posla. Napaka v obliki pravnega posla se je v takem primeru štela za ozdravljeno oziroma konvalidirano. Tudi v takem primeru pa samo na podlagi ozdravljenega pravnega posla ni prišlo tudi do prehoda lastninske pravice, saj je manjkal še pridobitni način.

Izrek

Revizija proti sodbi sodišča druge stopnje se zavrne, proti sklepu sodišča druge stopnje pa zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za ugotovitev njegove lastninske pravice na več parcelah v katastrski občini Domžale in za izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere bi se opravil prenos lastninske pravice na njegovo ime.

Ugodilo pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku toženk in tožniku naložilo, da mora toženkama plačati 40.126.610 SIT kot tržno vrednost spornih parcel, na katerih je tožnik zgradil objekte.

Pritožbeno sodišče je tožnikovi pritožbi delno ugodilo, s sklepom razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje o nasprotnem tožbenem zahtevku in v tem obsegu zadevo vrnilo v novo sojenje. S sodbo pa je zavrnilo pritožbo proti odločitvi o zavrnitvi tožnikovega tožbenega zahtevka in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik v pravočasni reviziji proti sodbi in sklepu sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga tako spremembo izpodbijane odločbe, da se njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi, zahtevek iz nasprotne tožbe pa zavrne, podrejeno pa razveljavitev odločbe in vrnitev celotne zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Revizija zatrjuje, da sta vsaka sodba zase in obe skupaj v močnem nasprotju in ju ni mogoče preizkusiti, da sta oba izreka popolnoma nerazumljiva, zlasti pa nasprotujeta razlogom sodbe oziroma da sodišči za odločitvi sploh nimata razlogov. Nobeno od sodišč ni upoštevalo 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh skupaj. Tožnik povzema podatke iz zemljiškoknjižnega izpiska, iz katerega je razviden historiat in velika zadolženost tožnikovega brata, celo uvedba dražbenega postopka, ki pa je bil kasneje ustavljen. To po tožnikovem mnenju pomeni, da so bili bratovi dolgovi poplačani, in sicer da so bili poplačani prav z njegovo kupnino. S tem je dokazana prodaja materinih diamantov in tudi, da je bila kupnina od te prodaje porabljena prav za sporna zemljišča. Tožnik v reviziji povzame del toženkine izpovedi in nato zaključi, da je z njo potrjena trditev, da njegov objekt in zemljišča na drugi strani industrijskega kanala niso bili v interesu brata, to pa tudi pomeni, da je vse prodal. Tožnik je sporne nepremičnine imel v mirni posesti in najemnine ni plačeval. Sedaj je iz arhivov uspel dobiti tudi listino z dne 17.1.1948, ki jo prilaga reviziji. Ta listina dokazuje, da so bila nacionalizirana zemljišča tudi v tožnikovi lasti. Sedaj je uspel najti tudi pričo, ki bo vedela povedati, da je še po vojni želel nadaljevati z gradnjo. Če pa je že sprejeti stališči in odločitvi obeh sodišč o tožbenem zahtevku, je nerazumljiva njuna odločitev o nasprotnem tožbenem zahtevku. Če kupna pogodba ni bila sklenjena, tožnik ni dolžan plačati ničesar. Napačno je tolmačenje pisem tožnikovega sina, ki ni vedel za družinske okoliščine, saj je zanje vedel samo tožnik. Pri predložitvi nove listine in vztrajanju na zaslišanju nove priče se tožnik sklicuje na 372. člen ZPP.

Revizija je bila vročena toženkama, ki nanjo nista odgovorili in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP).

Revizija proti odločitvi o tožbenem zahtevku ni utemeljena, proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku pa ni dovoljena.

Dejanska podlaga spora o tožbenem zahtevku, ki sta jo ugotovili sodišči prve in druge stopnje ter nanjo oprli svojo odločitev, je v tej zadevi naslednja. Tožnik je zatrjeval, da je njegov brat leta 1935 kupil več parcel v Domžalah, leta 1939 pa je s tožnikom sklenil za zemljišče preko industrijskega kanala ustno kupno pogodbo in se v njej dogovoril za kupnino 500.000 dinarjev. Tožnik je še zatrjeval, da je kupnino bratu plačal z materino pomočjo, ker je mati prodala zbirko draguljev, prejeta kupnina pa je bila porabljena za plačilo kupnine bratu za sporna zemljišča. Zatrjeval je torej realizacijo ustno sklenjene kupne pogodbe. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka pa sta obe sodišči ocenili, da tožnik ni dokazal sklenitve ustne pogodbe, ker to ne izhaja niti iz njegove izpovedi, niti iz drugih okoliščin, dokazal pa tudi ni plačila zatrjevano dogovorjene kupnine.

Revizijsko sodišče in stranke so zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezani na tiste odločilne dejanske okoliščine, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijsko sodišče je podrobno povzelo tožnikove revizijske trditve. Iz njih jasno izhaja, da se tožnik ne strinja z dokazno oceno obeh sodišč. Dokazna ocena vseh izvedenih dokazov v tej zadevi se nanaša na ugotavljanje odločilnih dejstev, ali je bila sploh sklenjena zatrjevana ustna pogodba in ali je tožnik na podlagi nje bratu plačal kupnino. Odgovor obeh sodišč je bil negativen.

Tožnikovo drugačno vrednotenje izvedenih dokazov (pismi tožnikovega sina, iz celote iztrgan del izpovedi ene od toženk itd.) pomeni zatrjevanje drugačnega dejanskega stanja. Prav tega pa na revizijski stopnji zaradi že pojasnjenih razlogov ni mogoče uveljavljati. S tem v zvezi je neutemeljeno tudi tožnikovo sklicevanje na 8. člen ZPP o prosti in pravilni dokazni oceni vsakega dokaza posebej in vseh skupaj.

Sklicevanje na neizvedene dokaze (historični izpisek iz zemljiške knjige) ni utemeljeno. Pritožbeno sodišče je tožniku na enako pritožbeno trditev pravilno odgovorilo, zakaj vsebina zemljiškoknjižnih izpiskov ne more potrditi njegovih trditev o plačilu kupnine in zakaj ta okoliščina ob nedokazani sklenitvi pogodbe niti ni več odločilna.

Po presoji revizijskega sodišča skuša tožnik izpodbiti dokazno oceno tudi z novo listino in novo pričo. Ker v reviziji ni dovoljeno izpodbijati dejanskega stanja, o njem tudi ni mogoče predlagati nobenih novih dokazov. Zakaj naj bi šlo za dokaze v smislu 372. člena ZPP, torej za dokaze o zatrjevanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, revizija ne konkretizira in zato te trditve revizijsko sodišče ni moglo obravnavati.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnikovo uveljavljanje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP nekonkretizirano, saj predstavlja le smiseln prepis dela zakonskega besedila, ni pa pojasnjeno, kateri razlogi so si v nasprotju v eni ali drugi ali obeh sodbah in njunih izrekih oziroma kateri odločilni razlogi manjkajo. Zato teh trditev ni bilo mogoče obravnavati. Če bi se po tožnikovih revizijskih izvajanjih lahko sklepalo, da se zatrjevane procesne kršitve nanašajo (tudi) na razveljavitveni del pritožbene odločbe, pa tožnik s takimi trditvami utemeljuje tisti del svoje revizije, ki ni dovoljen iz razlogov, ki jih bo revizijsko sodišče pojasnilo v nadaljevanju.

Po vsem obrazloženem revizijsko sodišče povzema odločilni dejanski ugotovitvi, da tožnik ni dokazal, da je v letu 1939 z bratom sklenil ustno pogodbo o nakupu spornih nepremičnin, in tudi ne, da je plačal zatrjevano dogovorjeno kupnino. Ob takih dejanskih izhodiščih obeh sodišč je materialnopravno pravilna tudi odločitev o neutemeljenosti njegovega tožbenega zahtevka za ugotovitev lastninske pravice in za izstavitev za zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice sposobne listine. Glede na zatrjevani čas sklenitve pogodbe sta se sodišči pravilno sklicevali na pravna pravila bivšega Občnega državljanskega zakonika (ODZ). Tudi po teh pravilih se je lastninska pravica pridobila na podlagi določenega naslova in ustreznega pridobitnega načina. Tako je za prehod lastninske pravice na nepremičnini pogodba morala biti sklenjena v predpisani obliki in vpisana v zemljiško knjigo (pravna pravila paragrafov 424, 431, 432 ODZ). Kupna pogodba sama po sebi še ni dala lastninske pravice (pravno pravilo paragrafa 425 ODZ). Že iz tega razloga je neutemeljen tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice. Tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine pa je neutemeljen zato, ker ni dokazana sklenitev kupne pogodbe. Če bi bila dokazana, bi bilo lahko pravno pomembno tudi vprašanje plačila kupnine, saj se je v sodni praksi v 60 letih prejšnjega stoletja že začela uveljavljati teorija o realizaciji pravnega posla (ki se je kasneje odrazila v 73. členu Zakona o obligacijskih razmerjih). Na podlagi te teorije se je štelo, da je bil v pomanjkljivi obliki sklenjen pravni posel zaradi njegove realizacije vseeno pravno veljavno sklenjen. Napaka v obliki pravnega posla se je v takem primeru štela za ozdravljeno oziroma konvalidirano. Navedena teorija in sodna praksa pa sta pomenili samo to in nič več. Pravni posel se je zaradi realizacije sicer štel za veljavno sklenjenega, ni pa samo na podlagi njega prišlo tudi do prehoda lastninske pravice, saj je manjkal še pridobitni način.

Razlogi pritožbenega sodišča o pravnem pomenu realizacije v pomanjkljivi obliki sklenjenega pravnega posla so torej pravilni.

Tožnik v uvodu revizije, v predlogu revizijske odločitve in v razlogih revizije izpodbija tudi odločitev sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe prvega sodišča v izreku pod tč. II o nasprotnem tožbenem zahtevku. Ta del pritožbene odločbe je sklep in ne sodba. Vsebinsko ne predstavlja pravnomočne odločitve o nasprotnem tožbenem zahtevku in zato tudi ne pravnomočnega končanja postopka. Nasprotno, o tem delu bo zaradi razveljavitve prvo sodišče v ponovljenem postopku ponovno odločalo. To pa pomeni tudi, da tožnikova revizija proti temu delu odločbe pritožbenega sodišča ni dovoljena. Po izrecni določbi prvega odstavka 384. člena ZPP lahko stranka vloži revizijo proti takemu sklepu sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. in 377. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe. Izrek zajema tudi odločitev o tožnikovih priglašenih revizijskih stroških (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).