Jedro

Pravilno je stališče prvega sodišča, da zgolj pravnomočen sklep o začasni odredbi o zavezančevi obveznosti prenesti upravičencu v začasno uporabo posamezne poslovne prostore in stanovanja še ne povzroči prenehanja pravice tožnikov do odškodnine oziroma do nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen. Za nastop takšne posledice je treba dokazati, da je bil poslovni prostor oziroma stanovanje res izročen v posest upravičencu. Z začasno odredbo se podržavljeno premoženje ni vrnilo upravičencu v last, zato sklep o začasni odredbi ne more imeti enakih učinkov kot pravnomočna odločba o denacionalizaciji.

Ni pomembno, ali je toženka tudi po 7. 12. 1991 z imetniki stanovanjske pravice sklepala najemne pogodbe za stanovanja za neprofitno najemnino. Bistveno je, kakšno korist bi tožniki lahko dosegli, če bi zgradbo lahko uporabljali oziroma upravljali. Iz ugotovitev prvega sodišča izhaja, da so stanovanja v zgradbi uporabljali imetniki stanovanjske pravice, zato bi jim bili tudi tožniki dolžni ta stanovanja oddajati za neprofitno najemnino (125. člen in 150. člen SZ). Prvo sodišče je zato pravilno upoštevalo neprofitno najemnino.

Izrek

I. Pritožbi prvih treh tožnikov se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v prvi, drugi in tretji alineji I. točke, v prvi, drugi in tretji alineji II. točke, v prvi, drugi in tretji alineji III. točke, v IV. točki v delu, ki se nanaša na zavrnilni del odločitve o tožbenem zahtevku prvih treh tožnikov, in v V. točki v delu, ki se nanaša na pravdno razmerje med prvimi tremi tožniki in toženko, ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi sedme tožnice in toženke se zavrneta ter se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Sedma, trinajsta, štirinajsta in petnajsta tožeča stranka ter tožena stranka krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka prvih treh tožnikov se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je ugotovilo obstoj terjatev tožnikov do tožene stranke v višini, kot je to razvidno iz I. točke izreka. Ugotovilo je tudi obstoj terjatev tožene stranke do tožnikov v višini, kot je to razvidno iz II. točke izreka, pri čemer je še odločilo, da višja v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke ne obstaja. Zaradi pobota terjatev je prvo sodišče naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožnikom zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je to razvidno iz III. točke izreka. Kar so tožniki zahtevali več ali drugače je prvo sodišče zavrnilo (IV. točka izreka) in odločilo, da pravdne stranke nosijo svoje pravdne stroške (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujejo prva, druga, tretja in sedma tožeča stranka ter tožena stranka. Prvi trije tožniki uveljavljajo vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlagajo, da pritožbeno sodišče sodbo v zavrnilnem delu in glede odločitve o stroških spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. V bistvenem navajajo, da se prvo sodišče ni opredelilo, koliko stanovanj oziroma kolikšno skupno kvadraturo je upoštevalo. Prvo sodišče tudi ni navedlo cene najemnine oziroma odmene za kvadratni meter stanovanja. Glede poslovnih prostorov sodišče ni navedlo cene najemnine oziroma odmene za kvadratni meter, zato izračuna prvega sodišča ni mogoče preveriti. Sodba je tudi v tem delu neobrazložena. Napačno je stališče prvega sodišča, da je potrebno višino koristi obračunati upoštevajoč neprofitno najemnino za stanovanja. Za posamezna stanovanja bi moralo prvo sodišče določiti najemnino po profitni najemnini. Napačen je tudi zaključek prvega sodišča, da se upoštevajo stroški upravljanja in vzdrževanja v hipotetičnih zneskih. Toženka v zvezi s temi stroški ni podala trditvene podlage. Izkazala je zgolj stroške, ki jih je imela v zvezi z vzdrževanjem, upravljanjem in zavarovanjem. Hipotetični izračun stroškov ni utemeljen tudi zato, ker toženka objekta ni ustrezno vzdrževala in upravljala. Če bi toženka primerno vzdrževala objekt, do porušitve dela objekta ne bi prišlo. Prvo sodišče ni pravilno odločilo, ko ni priznalo odmene za stanovanja, ki so bila ob delnem porušenju zgradbe leta 1995 popolnoma ali delno uničena in zato neuporabna. Zmoten je zaključek sodišča, da ugovor zastaranja glede pobota terjatev tožene stranke ni utemeljen. V pobot ugovarjana terjatev tožene stranke je v celoti zastarana. V konkretnem primeru ne gre za predpravdni (materialni pobot), zato se pogoji za pobot niso stekli. Pritožniki pritrjujejo ugotovitvi prvega sodišča, da ni podlage za odškodninsko odgovornost tožnikov v zvezi z zahtevkom po pobotnem ugovoru. Zmotna pa je ugotovitev prvega sodišča, da je temelj zahtevka iz pobotnega ugovora v določilih o verziji. Rušitev objekta je v celoti v domeni tožene stranke in A. A. Pritožniki zavračajo stališče prvega sodišča, da so prekludirani glede navedb o sodno ugotovljeni odgovornosti tožene stranke za rušenje objekta. Na poziv tožečih strank in sodišča je toženka po naroku 13. 9. 2011 predložila v spis tožbo proti A. A. ter sodbo v zadevi III P 286/1998, s katero je sodišče ugotovilo, da sta tožena stranka in A. A. nerazdelno odgovorna za plačilo odškodnine stanovalcem ... Tožniki so navedbe o soodgovornosti tožene stranke za delno porušitev objekta podali takoj potem, ko jim je bil omogočen vpogled v ustrezne listine, iz katerih izhaja priznanje toženke o deljeni odgovornosti za porušitev objekta, pravočasno pa so podali tudi navedbe v zvezi z mnenjem izvedenca S., da objekt ni bil primerno vzdrževan ter da do poruštve ... sploh ne bi prišlo, če bi bil ustrezno vzdrževan. Nepravilna je odločitev o priznanju stroškov, ki jih toženka uveljavlja v pobotnem ugovoru. Stroški reševalnega dela civilne zaščite niso utemeljeni. Enako velja za stroške v zvezi z zagotavljanjem nadomestnih stanovanj in stroške preselitev stanovalcev. Nadomestna stanovanja so v lasti toženke in zato tožniki od njihovega nakupa nimajo nobene koristi. Sodišče bi hipotetično lahko priznalo toženi stranki le razliko med tržno najemnino za enakovrstna stanovanja in neprofitno najemnino, za katero je dajala toženka stanovanja v najem preseljenim stanovalcem. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških.

3. Sedma tožnica uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo prvega sodišča tako, da v zavrnilnem delu ugodi zahtevku tožnice, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka. Navaja, da je prvo sodišče v celoti sprejelo pobotni ugovor tožene stranke ne glede na ugovor staranja in ugovor tožnikov, da ni podan temelj zahtevka. Za porušitev dela objekta je toženka sokriva. Sodišče prve stopnje ni sprejelo kot dokaz sodbe P 286/1998-III, ki je pravnomočna in s katero je bilo nerazdelno naloženo toženki in A. A., da plačata odškodnino za škodo, ki izhaja iz porušitve objekta. Za porušitev objekta je bila ugotovljena sokrivda A. A. in tožene stranke. Tožniki so pravočasno predložili pravnomočno sodbo P 286/1998-III. Napačna je ugotovitev prvega sodišča, da so tožniki navajali, da je za porušitev objekta izključno kriv A. A. Tožniki so na večih mestih navajali, da je za porušitev kriva tudi toženka. Sodišče je napačno uporabilo določila o pobotanju in zastaranju zahtevkov, saj je zastaralni rok štelo od zadnjega stroška za vse, ne pa tako, kot so posamezni izdatki nastali. Vsak strošek je postavka zase in ne morejo biti obravnavani kot celota, saj ne gre za redne ponavljajoče se obveznosti.

4. Toženka izpodbija sodbo prvega sodišča v celoti, razen v IV. točki izreka. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo prvega sodišča razveljavi in mu vrne zadevo v novo odločanje. V bistvenem navaja, da je napačno stališče sodišča, da je bila tožba vložena pravočasno. Potrdilo o pravnomočnosti odločbe 16. 4. 1999 je napačno. V zvezi z ugovorom zastaranja je napačno tudi stališče višjega sodišča. Ne strinja se, da bi morala toženka trditi, da zoper odločbo Ministrstva za kulturo ni bil sprožen upravni spor. Tožniki so šele na naroku 4. 5. 2010 navedli novo dejstvo, da naj bi toženka sprožila upravni spor zoper denacionalizacijsko odločbo ter umaknila tožbo 14. 4. 1999, sklep o ustavitvi postopka pa je bil s strani upravnega sodišča izdan 16. 4. 1999. O tem tožniki niso predložili nobenega dokaza. Sodišče je neenako obravnavalo pravdni stranki. Za prepozno navajanje dejstev in predlaganje dokazov s strani tožnikov v zvezi z ugovorom toženke o zastaranju vtoževane terjatve ni opravičljivih razlogov. Toženka je v svojem ugovoru zastaranja navedla vsa potrebna dejstva za sklepčnost ugovora zastaranja. Zmoten je zaključek prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča, da bi morala toženka zatrjevati tudi, da upravni spor v roku za tožbo ni bil sprožen. Napačen je tudi zaključek prvega sodišča, da tožniki upravičeno niso navajali dejstev v zvezi z ugovorom zastaranja toženke zato, ker so se zanašali na konkludentno stališče sodišča, da ugovora zastaranja ne šteje za utemeljenega. Tožniki niso pravočasno odgovorili na substanciran in jasen ugovor zastaranja, zato je bil njihov zahtevek kot zastaran s prvo sodbo pravilno zavrnjen. Prvo sodišče je napačno uporabilo materialno pravo glede začetka teka zamudnih obresti. Tožnikom lahko pripadajo zamudne obresti šele od dneva izdaje sodbe dalje oziroma najprej od dneva prejema popolnega izvedenskega mnenja. To stališče potrjujejo tudi posamezni judikati v sodni praksi. Glede na številna nerešena sporna dejanska in pravna vprašanja, bi bilo prestrogo stališče do toženke, da je v zamudi že od dneva vložitve tožbe. Toženka nasprotuje stališču sodišča, da ni razloga, da bi pravica do odmene prenehala že s pravnomočnostjo sklepa o začasni odredbi, ki toženki nalaga obveznost vrniti določena stanovanja v posest tožnikom. Odmena po drugem odstavku 72. člena ZDen lahko pripada upravičencem le do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Ni razlogov, da bi glede začasnih odredb veljalo kaj drugega. Prvo sodišče ni pojasnilo, zakaj je sledilo stališču izvedenca, da niso bili primerni, potrebni in utemeljeni stroški za najem gradbenega odra in stroški za neobrazložene postavke. Sodišče je zgolj povzelo izvedensko mnenje, ni pa se opredelilo do ostalih dokazov toženke. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog toženke, da sodišče pridobi mnenje ZRMK glede potrebnosti najema gradbenega odra oziroma da to mnenje pridobi sodni izvedenec in ga vključi v svoje mnenje. S tem je prvo sodišče storilo kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Trinajsta, štirinajsta in petnajsta tožeča stranka v odgovorih na toženkino pritožbo predlagajo njeno zavrnitev. Ostali tožniki in toženka niso odgovorili na vročeno pritožbo nasprotne stranke.

6. Pritožba prvih treh tožnikov je utemeljena. Pritožba sedme tožnice in pritožba toženke nista utemeljeni.

O pritožbi toženke

7. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da toženkin ugovor zastaranja (prvotnega) tožbenega zahtevka ni utemeljen. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom prvega sodišča o neutemeljenosti ugovora zastaranja, poleg tega pa se v izogib ponavljanju sklicuje tudi na razloge svojega sklepa I Cp 3822/2010 z dne 11. 5. 2011 (4. in 5. stran) in svojega sklepa I Cp 412/2013 z dne 12. 6. 2013 (5. in 6. točka obrazložitve). K temu še dodaja, da toženka ne more uspeti z ugovorom zastaranja tudi v primeru, če bi se štelo, da je bil ugovor dovolj substanciran. S trditvijo „rok za pritožbo (v resnici tožbo) proti delni odločbi je iztekel 3. 4. 1999, takrat pa je delna odločba postala pravnomočna“, je toženka zavestno ustvarila lažen vtis, da upravni spor ni bil sprožen, saj je bila toženkina tožba v upravnem sporu v resnici vložena (in je zaradi njenega umika delna odločba o denacionalizaciji res postala pravnomočna na dan izdaje sklepa o ustavitvi postopka 16. 4. 1999). Toženka je svojo trditev priredila potrebam tega postopka, s čimer je kršila načelo iskrenosti oziroma popolnosti (9. člen ZPP), saj ni navedla relevantne okoliščine za to zadevo, da je upravni spor sprožen. Ker je toženka kršila svojo dolžnost govoriti resnico, vprašanje uporabe pravil o prekluziji ni aktualno tudi iz tega razloga. Pritožbeni očitki toženke o kršitvah postopka in ustavnih pravic v zvezi z ugovorom zastaranja so zato neutemeljeni.

8. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da gredo tožnikom zakonske zamudne obresti od vtoževane terjatve od dneva vložitve tožbe dalje (drugi odstavek 324. člena ZOR, sedaj drugi odstavek 299. člena OZ), kar je pritožbeno sodišče pojasnilo že v sklepu I Cp 412/2013 z dne 12. 6. 2013. Toženka zmotno razlaga sodbo II Ips 114/2010, saj je Vrhovno sodišče RS tudi v njej glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti izhajalo iz načelnega pravnega mnenja njegove Občne seje z dne 26. 6. 2002, da gredo zakonske zamudne obresti od uveljavitve OZ 1. 1. 2002 oziroma od dneva zamude, če je ta nastala po 1. 1. 2002. Toženka je prišla v zamudo z dnem vložene tožbe (drugi odstavek 299. člena OZ). Njeno stališče o začetku teka zakonskih zamudnih obresti šele od dneva izdaje sodbe dalje oziroma od dneva zadnje dopolnitve izvedenskega mnenja je napačno, prav tako tudi stališče sodišča v zadevi I Cp 1471/2008, na katerega se sklicuje pritožba. Odločba II Cp 1287/2011 ni uporabna v tej zadevi, saj se nanaša na drugačno dejansko in pravno situacijo. Stališče sodne prakse od uveljavitve OZ oziroma od sprejema prej omenjenega pravnega mnenja z dne 26. 6. 2002 je ustaljeno, in sicer da dolžnik pri nečisti denarni terjatvi, pri kateri izpolnitveni rok ni določen, pride v zamudo, ko upnik od njega zahteva izpolnitev obveznosti, kar je v tej zadevi od dneva vložitve tožbe (na primer II Ips 98/2015, II Ips 348/2010). Okoliščine, ki jih v tem pogledu izpostavlja toženka (spornost višine terjatve tožnikov, ugotavljanje njene višine s sodnim izvedencem, uveljavljanje pobotnega ugovora, dolgotrajnost postopka), ne vplivajo na nastop njene zamude oziroma začetek teka zakonskih zamudnih obresti.

9. Toženka oporeka načinu izvedbe pobota le zaradi po njenem mnenju napačnega stališča prvega sodišča o začetku teka zakonskih zamudnih obrestmi. Kot je bilo obrazloženo, je prvo sodišče pravilno odločilo, od kdaj tečejo zakonske zamudne obresti za terjatev tožnikov, zato je pri izvedbi pobota na pravilen način obračunalo zakonske zamudne obresti do trenutka pobota. Toženkina trditev o previsokih zneskih prisojene terjatve tožnikov je zato neutemeljena.

10. Pravilno je stališče prvega sodišča, da zgolj pravnomočen sklep o začasni odredbi o zavezančevi obveznosti prenesti upravičencu v začasno uporabo posamezne poslovne prostore in stanovanja še ne povzroči prenehanja pravice tožnikov do odškodnine oziroma do nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen. Za nastop takšne posledice je treba dokazati, da je bil poslovni prostor oziroma stanovanje res izročen v posest upravičencu. Z začasno odredbo se podržavljeno premoženje ni vrnilo upravičencu v last, zato sklep o začasni odredbi ne more imeti enakih učinkov kot pravnomočna odločba o denacionalizaciji. Če na njeni podlagi vrnjena nepremičnina ob vrnitvi v last ni tudi izročena v posest, gre upravičencu nadomestilo po pravilih o neupravičeni pridobitvi, v tem primeru na podlagi 219. člena ZOR (sedaj 198. člen OZ). Možnost izvršbe začasne odredbe v tem pogledu ne spremeni ničesar.

11. Prvo sodišče je obrazložilo, zakaj ni priznalo stroškov za najem gradbenega odra in stroškov za neobrazložene postavke. Potrebnosti teh stroškov toženka ni izkazala oziroma v tem delu toženka ni zmogla svojega trditvenega bremena in je bil ta del pobotnega ugovora nesubstanciran. Za neobrazložene postavke v višini 112.435,30 EUR toženka ni pojasnila, na kaj se nanašajo in zanje tudi ni predložila dokazil. Glede gradbenega odra je prvo sodišče prav tako utemeljeno sledilo izvedencu S., ki je pojasnil, zakaj tudi ta postavka 131.898,44 EUR ni utemeljena oziroma ti stroški niso izkazani. Izvedenec je ugotovil, da lahko sodijo o potrebnosti najema odra za čas od 15. 3. 1995 do 13. 4. 1999 le strokovnjaki ZRMK, ki so izdelali projekt sanacije zgradbe ... Po njegovem mnenju je bil oder nedvomno potreben nekaj časa, vendar pa ne more ugotoviti, koliko časa, ker to ni razvidno iz podatkov spisa, torej iz toženkinega trditvenega in dokaznega gradiva. Na poziv sodišča, da sam dopolni izvedensko mnenje glede odra je izvedenec še pojasnil (odgovor z dne 10. 4. 2015), da glede potrebnosti gradbenega odra sam ne more zavzeti samostojnega stališča, ker ga ni videl in ker o njem v spisu ni potrebnih podatkov. Navedeno pomeni, da bi bil predlagani dokaz s pridobitvijo mnenja ZRMK informativen in zato nedovoljen, saj bi toženka z njim dopolnjevala oziroma nadomeščala svojo trditveno podlago. Prvo sodišče ga je zato utemeljeno zavrnilo. Očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je zato neutemeljen, razen tega pa neupošteven že zato, ker toženka te domnevne kršitve na zadnjem naroku 14. 4. 2015, ko je prvo sodišče zavrnilo ostale dokazne predloge (pred tem je pravdne stranke seznanilo z izvedenčevim odgovorom z dne 10. 4. 2015), ni uveljavljala (prvi odstavek 286.b člena ZPP).

O pritožbi prvih treh tožnikov

12. Pritožniki utemeljeno grajajo, da prvo sodišče ni obrazložilo, koliko stanovanj je upoštevalo pri izračunu nadomestila po drugem odstavku 72. člena ZDen, koliko znaša njihova skupna površina in kolikšna je neprofitna najemnina za ta stanovanja, ki jo je upoštevalo v izračunu nadomestila. Prvo sodišče tudi ni obrazložilo, kolikšno najemnino je upoštevalo za izračun nadomestila zaradi nezmožnosti uporabe poslovnih prostorov. V tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

13. V zvezi z obračunom nadomestila za stanovanja (ali je treba upoštevati profitno ali neprofitno najemnino) določba 88. člena ZDen nima pomena, saj se nanaša na prepoved razpolaganja v okviru pravnega prometa s podržavljenim premoženjem in na prepoved njegovega obremenjevanja s stvarnimi pravicami. Najem kot pravica obligacijskega prava sem ne sodi. Ni pomembno, ali je toženka tudi po 7. 12. 1991 z imetniki stanovanjske pravice sklepala najemne pogodbe za stanovanja v ... za neprofitno najemnino. Bistveno je, kakšno korist bi tožniki lahko dosegli, če bi zgradbo lahko uporabljali oziroma upravljali. Iz ugotovitev prvega sodišča izhaja, da so stanovanja v zgradbi uporabljali imetniki stanovanjske pravice, zato bi jim bili tudi tožniki dolžni ta stanovanja oddajati za neprofitno najemnino (125. člen in 150. člen SZ). Prvo sodišče je zato pravilno upoštevalo neprofitno najemnino. Pritožniki sicer izpostavljajo, da naj bi bilo mogoče za več stanovanj sklepati najemne pogodbe s tržno najemnino (ker naj bi šlo za prazna stanovanja ali nezakonito zasedena stanovanja ali najemniki niso imeli stanovanjske pravice oziroma so jo izgubili), vendar ne obrazložijo, za katera stanovanja naj bi šlo in kolikšna je njihova površina, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

14. Prvi trije tožniki utemeljeno grajajo tudi odločitev prvega sodišča o upoštevanju hipotetičnih stroškov upravljanja in vzdrževanja. Toženka je bila v okviru svojega trditvenega in dokaznega bremena dolžna opredeljeno zatrjevati stroške, ki bi jih tožniki imeli z oddajanjem prostorov zgradbe v najem, zaradi katerih bi se znižala najemnina oziroma nadomestilo. Morala bi trditi, za katere stroške vzdrževanja in upravljanja gre ter da bi jih morali nositi tožniki. Toženka takšnih trditev ni podala, saj je uveljavljala le dejanske stroške vzdrževanja, upravljanja in zavarovanja, ki so ji nastali z obravnavanimi stanovanji in poslovnimi prostori. Zato prvo sodišče ni imelo podlage, da bi nadomestilo iz drugega odstavka 72. člena ZDen zniževalo za hipotetične stroške upravljanja in vzdrževanja, saj bi moralo upoštevati dejanske stroške.

15. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo (sicer iz drugih razlogov), da ugovor zastaranja tožečih strank ni utemeljen. Do konca prvega naroka je tožeča stranka le pavšalno ugovarjala zastaranje. V pripravljalni vlogi z dne 30. 12. 2004 je zgolj splošno navedla, „da ugovarja pobotu terjatev iz razloga zastaranja terjatev tožene stranke, da je splošni zastaralni rok pet let oziroma za občasne terjatve tri leta“. Ugovora zastaranja, ki ima svojo dejansko podlago, tožeča stranka ni obrazložila oziroma substancirala. Minimum dejstev, ki bi jih tožniki morali navesti v ugovoru zastaranja, zajema navedbe o tem, kdaj je toženki nastala škoda oziroma kdaj je zvedela za svojo zatrjevano škodo (predmet pobotnega ugovora je potrditvah toženke njena odškodninska terjatev za nastalo škodo), kdaj je začel teči subjektivni zastaralni rok in kdaj se je iztekel. Ker tožniki niso podali potrebnih trditev je bil njihov ugovor zastaranja nesklepčen in zato neutemeljen.

16. Toženka je med drugim trdila, da je rušenje zgradbe povzročil najemnik tožnikov A. A., ki je z nedovoljenim in nestrokovnim posegom prenavljal najeti poslovni prostor, zaradi česar se je podrl del objekta, da je nosila stroške v zvezi s sanacijo poškodovane stavbe, reševanjem stanovalcev in zagotavljanjem nadomestnih stanovanj in da je zato utrpela škodo, za katero odgovarjajo tožeče stranke, ki so vedele za (nedopustno) ravnanje svojega najemnika A. A. pri prenovi, pa niso ukrepale in mu niso preprečile tega dela (tožniki do konca prvega naroka niso prerekali teh trditev) ter da zato odgovarjajo za nastalo škodo. Iz navedb toženke izhaja, da svojo terjatev, ki je predmet pobotnega ugovora, temelji na odškodninski podlagi. Glede na trditveno podlago toženke temelj v pobot uveljavljane terjatve ne more biti določba 197. člena OZ, saj ne gre za uveljavljanje verzijskega zahtevka. V času porušenja dela zgradbe je bila njena lastnica toženka. Tožniki so bili imetniki poslovnega prostora, katerega najemnik je povzročil rušenje dela zgradbe. Tožniki so torej bili imetniki dela zgradbe, v njihovo sfero pa je spadalo tudi ravnanje njihovega najemnika A. A., ki je povzročil delno rušenje stavbe (paragraf 1319 ODZ, primerjaj 160. člen OZ). Glede na to je vprašljiv zaključek prvega sodišča, da ni videti podlage za odškodninsko odgovornost tožnikov.

17. S tem v zvezi prvi trije tožniki utemeljeno uveljavljajo, da njihove trditve o (so)odgovornosti toženke za delno porušenje zgradbe niso bile prepozne. Potem ko je toženka 14. 9. 2011 predložila tožbo zoper A. A. (list. št. 415), je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 7. 10. 2011 (ko se je predhodno seznanila z novimi listinami) podala obrazložene trditve o toženkinem soprispevku k nastali škodi, ki bi jih prvo sodišče moralo upoštevati in se do njih opredeliti (četrti odstavek 286. člena ZPP). Če se ugotovi, da sta za rušenje dela zgradbe odgovorni obe pravdni stranki, sta v razmerju njune odgovornosti dolžni trpeti tudi nastalo škodo.

18. V zvezi s stroški reševalnega dela civilne zaščite pritožbeno sodišče meni, da je ugotovitev prvega sodišča o višini teh stroškov pravilna. V tem delu je sodišče utemeljeno sledilo sodnemu izvedencu A. A., ki je potrebnost in utemeljenost teh stroškov lahko preveril na podlagi dokaznih listin toženke in svojih neposrednih ugotovitev, saj je bil osebno angažiran kot sodni izvedenec v prvih dneh po rušenju dela zgradbe. Izvedenec je pojasnil, da so bila vsa zatrjevana dela v sklopu reševalnega dela civilne zaščite nujno potrebna, zato je pritožbeni očitek o pavšalni višini teh stroškov neutemeljen. Prvo sodišče je zato v tem delu v skladu z načelom proste presoje dokazov pravilno ugotovilo, da so ti stroški toženke izkazani. ZPP ne pozna formalnih dokaznih pravil in vrednostnih stopenj dokaznih sredstev, zato ni pomembno, da ne obstajajo računi o vseh reševalnih delih ali da ni dokazil o plačilu vseh teh stroškov.

19. Glede stroškov v zvezi z zagotovitvijo nadomestnih stanovanj in preselitvijo stanovalcev pritožbeno sodišče soglaša s pritožniki, da sodba v tem delu nima razlogov, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Prvo sodišče je v tem delu zgolj sledilo sodnemu izvedencu in mu prepustilo odločitev, ne da bi napravilo svojo dokazno oceno o utemeljenosti in višini tega dela zatrjevane škode. Pritožniki utemeljeno izpostavljajo, da so nadomestna stanovanja toženkina last in da za izkaz škode v določenem odstotku od nakupne vrednosti nadomestnih stanovanj glede na toženkino trditveno podlago tega dela pobotnega ugovora ni videti tehtnih razlogov.

20. Prvo sodišče pri ugotavljanju nadomestila za nemožnost uporabe objekta po 13. 3. 1995 pravilno ni upoštevalo uničenih oziroma poškodovanih in s tem neuporabnih stanovanj, saj o doseganju koristi od uničene oziroma neuporabne stvari že pojmovno ni mogoče govoriti. Od tedaj dalje (za uničeno stvar) ni mogoče uveljavljati zahtevka za nadomestilo zaradi nemožnosti uporabe po drugem odstavku 72. člena ZDen. Tožniki bi lahko v tem delu uveljavljali odškodninski zahtevek (v obsegu toženkine odgovornosti za nastalo škodo), vendar pa takšnega zahtevka ne vtožujejo.

O pritožbi sedme tožnice

21. Tožniki so navadni sosporniki (po sklepu o dedovanju „D“ II D 242/99 z dne 21. 10. 2002 so postali solastniki ... po določenih deležih, s čimer je skupnost dedičev prenehala), zato učinki pritožbe prvih treh tožnikov ne vplivajo na položaj sedme tožnice. Slednja v pritožbi ponavlja ugovor tožnikov, da je toženka sokriva za porušitev dela objekta in da je zato sama dolžna nositi stroške sanacije, pri čemer se sklicuje na pravnomočno sodbo P 286/1998-III. Stališče prvega sodišča, da je tožnica prekludirana s trditvijo, da je toženka odgovorna za porušenje ..., in s predložitvijo dokazov A 93 in A 94 (sodba P 286/1999-III in sodba II Cp 3499/2009), sicer ni pravilno, saj so tožniki podali te trditve in dokazne predloge pravočasno, že v pripravljalni vlogi z dne 5. 10. 2011 (potem, ko je toženka na naroku 13. 9. 2011 navedla, da je zoper A. A. vložila tožbo na vrnitev denarja, ki ga je plačala stanovalcem, svojim najemnikom za škodo v škodnem dogodku 13. 3. 1995 in ko je toženka 14. 9. 2011 predložila prvemu sodišču izvod tožbe zoper A. A. ter sodbi P 286/1998-III in II Cp 3499/2009 – B252). Kljub temu pa sama sodba P 286/1998-III za odločitev v tej zadevi ni relevantna (sedma tožnica v pritožbi ne pojasni, zakaj naj bi bila že sama sodba pomembna za odločitev prvega sodišča), glede na subjektivne meje pravnomočnosti sodne odločbe (v tej zadevi in v zadevi P 286/1998-III tožeča stranka in tožena stranka nista isti). Pritožbena trditev sedme tožnice, da je za rušenje dela objekta kriva tudi toženka, je tako presplošna in zato neupoštevna, saj sedma tožnica ne obrazloži, v čem se kaže soodgovornost toženke in kateri dokazi jo utemeljujejo. Pritožničine trditve, da je prvo sodišče napačno uporabilo določila o zastaranju, ker je štelo zastaralni rok (kdaj je začelo zastaranje teči) od zadnjega stroška za vse izdatke, ne glede na to, kdaj so posamezni izdatki nastali, so neupoštevne, ker predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 338. člena ZPP), saj tožeča stranka do konca prvega naroka ni substancirala svojega ugovora zastaranja.

Sklepno

22. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi prvih treh tožnikov in sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša nanje ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen in 355. člen ZPP). V ostalem je pritožbi sedme tožnice in toženke zavrnilo ter v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Glede na obrazloženo posebni napotki prvemu sodišču niso potrebni.

23. Sedma tožnica in toženka krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi njunih pritožb (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Trinajsta, štirinajsta in petnajsta tožeča stranka prav tako krijejo svoje stroške pritožbenega postopka, ker z odgovoroma na pritožbo niso prispevale k rešitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka prvih treh tožnikov je bila pridržana za končno odločbo (prvi odstavek 165. člena ZPP).