Jedro

Če tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanca, mu tega ni mogoče odreči zato, ker hkrati izpolnjuje tudi pogoje za priznanje vojnega veterana.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, opr. št. U 125/98-14 z dne 17.9.1999 in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.3.1998. Z njo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo proti odločbi Upravne enote K. z dne 7.3.1997, s katero mu je bil priznan status žrtve vojnega nasilja - izgnanca ter pravice do doživljenjske mesečne rente od 1.2.1996 dalje, vendar za obdobje od 13.6.1941 do 3.9.1944, ne pa tudi od tedaj dalje do vrnitve v domovino 31.7.1945. Po presoji tožene stranke tožnik za obdobje po 3.9.1944 ni izkazal trajanja prisilnega ukrepa okupatorja.

Sodišče prve stopnje se s presojo tožene stranke strinja. Navaja, da je tožniku obdobje od 4.9.1944 do 15.5.1945 zaradi aktivnega in organiziranega dela za NOB že priznano v pokojninsko dobo v dvojnem trajanju in je s tem pridobil tudi pravice, ki gredo udeležencem NOB. S tožnikovo odločitvijo, da prostovoljno sodeluje za cilje NOB je bila prekinjena vzročna zveza med začetim ukrepom okupatorja in tožnikovim izgnanstvom. Zato mu za to obdobje status žrtve vojnega nasilja ne gre. V istem časovnem obdobju tožnik, po presoji sodišča prve stopnje, ni mogel biti udeleženec NOB (vojni veteran po Zakonu o vojnih veteranih, v nadaljevanju ZVV) ter kot civilna oseba izpostavljen prisilnim ukrepom okupatorja, torej žrtev vojnega nasilja.

Tožeča stranka v pritožbi smiselno uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. in 3. točka 1. odstavka 72. člena ZUS). Ne strinja se s presojo sodišča prve stopnje, da se statusa žrtve vojnega nasilja in vojnega veterana vsebinsko in pojmovno izključujeta, saj takšnih določb nimata niti Zakon o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) niti ZVV. Navaja, da iz dokazov v upravnih spisih izhaja, da se njegov status ves čas izgnanstva (od 13.6.1941 do 31.7.1945) ni spreminjal. Obdobje po 3.9.1944 ima priznano v pokojninsko dobo zaradi sodelovanja v mladinski delovni brigadi, za kar mu je priznan tudi status vojnega veterana po ZVV. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla izključno na odločbo skupnosti Pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji z dne 5.8.1980, s katero je bilo tožniku obdobje od 4.9.1944 do 15.5.1945, torej obdobje za katerega uveljavlja status in pravice žrtve vojnega nasilja, všteto v pokojninsko dobo v dvojnem trajanju kot obdobje sodelovanja v NOB. Zgolj sklicevanje na takšno sodelovanje tožnika in navajanje, da lahko tožnik iz tega naslova uveljavlja status vojnega veterana in pravice, ki mu gredo po določbah ZVV, po presoji pritožbenega sodišča, po določbah ZZVN ni razlog za odločitev, da je bila zaradi tega prekinjena vzročna povezava med začetim prisilnim ukrepom izgona in izgnanstvom tožnika. Določb ZZVN ni mogoče razlagati tako, da statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati osebi, ki izpolnjuje, poleg pogojev za priznanje takšnega statusa, tudi pogoje za priznanje statusa vojnega veterana po določbah ZVV. Določb o nezdružljivosti statusov v ZZVN in ZVV ni. ZZVN ima le določbo 2. odstavka 9. člena o prepovedi kumuliranja istovrstnih pravic iz različnih statusov.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 74. člena ZUS razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišč prve stopnje v nov postopek.