Jedro

Pri odločanju o zakonitosti dokazov, pridobljenih v tujini (v Republiki Italiji in v Republiki Avstriji) je potrebno opraviti presojo skladnosti delovanja tujih (pravosodnih) organov s tujo zakonodajo, torej, ali je delovanje tujih pristojnih organov bilo skladno z ustavno in zakonsko določenimi procesnimi pravili, ki veljajo v državi, ki je tako procesno dejanje opravila. Odstop od tega načela pa je dopusten le izjemoma v primeru izrecnega zaprosila države prosilke.

Izrek

Pritožbe zagovornikov vseh treh obtožencev se zavrnejo kot neutemeljene in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom predloge za izločitev nedovoljenih dokazov zagovornikov obtoženih M. A., E. H. in S. L.zavrnilo kot neutemeljene.

2. Tako odločitev napadajo zagovorniki vseh treh obtožencev, pri čemer zagovornik obt. M. A. izpodbijani sklep napada iz vseh pritožbenih razlogov, zagovornica obt. E. H. z uveljavljanjem pritožbenim razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zagovornik obt. S. L. pa sklep izpodbija prav tako zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Obramba vseh treh obtožencev predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in ugoditev njihovemu predlogu za izločitev listin in dokazov, podredno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovljen postopek.

3. Vse tri pritožbe so neutemeljene.

4. V predmetni kazenski zadevi je s strani ODT ... bila zoper vse tri v uvodu imenovane obtožence dne 10. 8. 2017 vložena obtožnica z očitkom, da naj bi storili kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem v zvezi s prvim odstavkom člena 186 KZ-1, istočasno je z vložitvijo obtožnice bil podaljšan tudi pripor vsem trem obtožencem, ki se v priporu nahajajo od 15. 6. 2017 dalje. Prvostopno sodišče je 3. 11. 2017 opravilo predobravnavni narok, na katerem je obramba vseh treh obtožencev podala predloge za izločitev nedovoljenih dokazov, zagovornica obt. E. H. pa je predlog za izločitev nedovoljenih dokazov podala v obsežni vlogi že dne 30. 10. 2017. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb člena 83 in 285.e ZKP sprejelo odločitev v izpodbijanem sklepu, ki je pritožbeno problematizirana s strani obrambe vseh treh obtožencev, pri čemer se pritožba obt. M. A. v izogib ponavljanju sklicuje na vse dosedanje predloge za izločitev dokazov zagovornikov preostalih soobtožencev, enako pa se tudi pritožba obtoženega S. L. pridružuje pritožbenim navedbam preostalih dveh soobdolžencev.

K predlogu za izločitev dokazov, pridobljenih v Republiki Italiji:

5. Prvostopno sodišče je v izpodbijanem sklepu (točka 2) natančno povzelo navedbe iz sicer obsežnega predloga za izločitev nedovoljenih dokazov zagovornice obt. E. H. z dne 30. 10. 2017, ki je bil ponovljen na predobravnavnem naroku 3. 11. 2017 in s katerim se je predlagala izločitev vseh v tujini pridobljenih dokazov in listin, ki se nahajajo v spisovnem gradivu te zadeve, s takim predlogom za izločitev teh dokazov pa je soglašala tudi obramba preostalih dveh soobtožencev. V izogib ponavljanju pritožbeno sodišče napotuje na te povzetke v izpodbijanem sklepu in jih zato na tem mestu ne ponavlja, natančnemu povzemanju pa tudi ni oporekala pritožba obt. E. H., ki vztraja pri svojih dosedanjih predlogih za izločitev dokazov, pridobljenih v Republiki Italiji oziroma vseh dokazov, ki se nanašajo na zaseg droge K. K. v M. dne 8. 5. 2016, izločuje pa tudi dokaze, pridobljene v Republiki Avstriji (tajno opazovanje v kazenskem postopku proti A. H. Š.) po odredbi Državnega tožilstva v L. z dne 11. 1. 2016 ter odredbi za nadzor komunikacij in pridobitev podatkov o prometu v telekomunikacijskem omrežju, ki jo je v kazenskem postopku proti temu obtožencu izdalo prav tako Državno tožilstvo v L. dne 21. 1. 2016 in zaradi katere je v nadaljevanju Deželno sodišče v L. izdalo sklep, da se odreditev ukrepov s strani Državnega tožilca v G. odobri na podlagi razlogov, ki so bili navedeni v odredbi.

6. Skupni očitek pritožb vseh treh obtožencev v zvezi z dokazi, pridobljenimi v tujini (Republika Italija in Republika Avstrija) je v tem, da je z dokazi, pridobljenimi v Republiki Italiji ob zasegu droge K. K. dne 8. 5. 2016 bilo protipravno poseženo v njegovo zasebnost v nasprotju z določbami Zakona o kazenskem postopku Republike Italije in v nasprotju s členi 215 in 218 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) RS in tudi z Ustavama obeh navedenih držav in, da bi prvo sodišče moralo v tem primeru preverjati najprej zakonitost tako pridobljenih dokazov z veljavno italijansko zakonodajo in nato opraviti še presojo, ali je ta zakonodaja skladna s slovensko, pri čemer pa pritožba obt. E. H. izrecno oporeka zaključkom v izpodbijanem sklepu o tem, da zakonitost tako pridobljenih dokazov z italijansko zakonodajo pred prvostopnim sodiščem ni bila problematizirana. Trdi nasprotno in sicer, da so tako pridobljeni dokazi v Republiki Italiji in tudi v Republiki Avstriji pridobljeni v nasprotju s predpisi v teh državah in istočasno še s predpisi v Republiki Sloveniji.

7. Pritožbeno sodišče glede takih očitkov, izhajajoč pri tem iz sedaj že ustaljene sodne prakse pritrjuje prvemu sodišču, da je pri odločanju o zakonitosti dokazov, pridobljenih v tujini (v Republiki Italiji in v Republiki Avstriji) potrebno opraviti presojo skladnosti delovanja tujih (pravosodnih) organov s tujo zakonodajo, torej, ali je delovanje tujih pristojnih organov bilo skladno z ustavno in zakonsko določenimi procesnimi pravili, ki veljajo v državi, ki je tako procesno dejanje opravila. Odstop od tega načela pa je dopusten le izjemoma v primeru izrecnega zaprosila države prosilke. V vseh drugih primerih pa je naše sodišče pristojno preveriti le, če je imelo delovanje tujih organov zakonito podlago v tisti državi, kjer se je procesno dejanje opravilo. Z drugačnim pristopom, če bi torej slovensko sodišče vsebinsko preverjalo odločitve tujih pravosodnih organov po slovenski zakonodaji, v konkretnem primeru celo pravosodnih organov držav, ki sta obe članici EU, pa bi na ta način nedopustno poseglo v suvereno odločanje tujih pravosodnih organov, zato je pristojnost domačega sodišča zamejena le s preverjanjem, ali je imelo določeno procesno ravnanje v tuji državi zakonito podlago in če je bilo deležno (pravo)sodne kontrole.1 Če slednje naše sodišče ugotovi, ni nobene dileme o (ne)zakonitosti v državi izvora pridobljenih dokazov, saj si v nasprotnih primerih zaradi raznolikosti zakonodajne ureditve v zvezi s pridobivanjem dokazov v tujih državah ni mogoče predstavljati učinkovitega pregona težjih kaznivih dejanj, ki se zlasti v hudodelskih združbah izvršujejo v različnih izvršitvenih oblikah in v daljšem časovnem zaporedju, lahko sočasno ali v daljšem obdobju v več članicah EU. Po povedanem je torej pritožbeni očitek v smeri, da bi bilo potrebno dokaze, ki so v obravnavanem postopku bili pridobljeni v tujini in na katerih deloma temelji obtožba, preverjati še s slovensko zakonodajo (ZKP) in z Ustavo RS na tem področju, neutemeljen.

8. Iz teh razlogov je neutemeljena pritožbena navedba obrambe obt. E. H., da se je K. K., ki je bil v Republiki Italiji že pravnomočno obsojen s sodbo opr. št. 15761/16 R.G.N.R. z dne 21. 12. 2016 in s katero mu je bila med drugim izrečena tudi zaporna kazen v trajanju 8 let s sočasnim izrekom denarne kazni v višini 40.000,00 EUR odpovedal garancijam glavne obravnave in zaslišanju, zaradi katerega se po mnenju pritožbe v tem delu lahko dokazom, ki so zbrani med preiskavo, pripiše tista dokazna vrednost, ki jo običajno nimajo v rednem postopku in bi torej v primeru izvedenega dokaznega postopka tudi sodišče v Republiki Italiji lahko ocenilo, da so bili tako pridobljeni dokazi v predkazenskem postopku z opravo hišne preiskave hotelske sobe in njegovega vozila Renault Laguna, pridobljeni nezakonito. Iz prej citirane sodbe sodišča v M., ki jo pritožba izpostavlja namreč izhaja, da je bil K. K. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja posedovanja skupno 51.103 kg (bruto) kokaina v notranjosti osebnega vozila Renault Laguna s slovensko registrsko označbo CE ... (ključi tega vozili so bili najdeni v sodbi št. 734), ki ga je imel na razpolago in je bilo najdeno na parkirišču hotela ... v M., sodni postopek pa je bil izveden v skrajšanem postopku. Iz obrazložitve te sodbe izhaja, da se je obtoženec izvajanju dokazov in garancijam glavne obravnave sicer odpovedal, zlasti pa zaslišanju, zaradi česar se lahko dokazom, ki so zbrani med preiskavo, pripiše tista dokazna vrednost, ki je sicer običajno nimajo v rednem postopku. Vendar pa iz obrazložitve te sodbe v nadaljevanju jasno izhaja, da je sodišče, ki je to sodbo izreklo, opravilo kontrolo postopka, ki ga je v predkazenskem postopku vodila skupina Davčne policije M. in izvršila hišno preiskavo in zaseg droge 8. 5. 2016 ob 4.20 uri in istočasno opravila tudi pregled notranjosti njegovega vozila, kar vse je sodečemu sodišču bila ključna podlaga za izrek sodbe, ki je postala pravnomočna. Pravnomočna odločitev torej temelji na dokazih, ki izhajajo iz obrazložitve citirane sodbe, zato se nikakor ni strinjati s hipotetičnimi pritožbenimi navedbami, da bi lahko italijansko sodišče v primeru rednega postopka ocenilo, da so dokazi, pridobljeni s hišno preiskavo hotelske sodbe in vozila Renault Laguna bili pridobljeni nezakonito, pri čemer pa, kot je izpostavilo že prvostopno sodišče (točka 14), je K. K. bil opozorjen na temeljne pravice, ki mu gredo v kazenskem postopku, iz zapisnika o hišni preiskavi (priloga A58 do A64) pa je razvidno, da je bil poučen tudi o pravici do zagovornika oziroma do navzočnosti zaupne osebe in se je tudi tej garanciji v času hišne preiskave odpovedal, prav tako pa po izvedeni hišni preiskavi ni zahteval sodne presoje tako opravljenega procesnega dejanja. Zato že iz teh razlogov in tudi iz razloga, ker je citirana sodba postala pravnomočna in K. K. po tej sodbi že prestaja zaporno kazen, v pravnomočno odločitev tujega sodišča nikakor ni več mogoče posegati, niti domnevati, da bi lahko bila ta odločitev, če bi bila sprejeta v rednem postopku, drugačna, saj gre za suvereno in pravnomočno odločitev tujega pravosodnega organa.

9. Za izločitev dokazov, pridobljenih na podlagi preiskave hotelske sobe 734 dne 8. 5. 2016 in osebnega vozila Renault Laguna, last K. K., se pritožba v nadaljevanju zavzema tudi iz razloga, ker je ta hišna preiskava bila opravljena brez predhodne odredbe in brez navzočnosti solenitetnih prič in navzočnosti B. S., na ime katerega je bila hotelska sodba rezervirana, pri čemer v obsežnih pritožbenih navedbah izpostavlja, da so italijanski varnostni organi (policisti Finančne straže) aktivnosti proti K. K. izvajali že vsaj od 4. 5. 2016 dalje, ko je Finančna straža sprejela namig, iz katerega naj bi izhajalo, da naj bi K. K. v prihodnjih dneh urejal premik pošiljke kokaina v količini približno 40 kg in da bi za ta premik naj uporabil vozilo Renault Laguna. Ob ugotovitvi, da je bilo vozilo odkrito na lokaciji na parkirišču hotela ... v M. že 5. 5. 2016 in da je bilo nato šele 8. 5. pri postopku nameščanja naprav potrebnih za prisluškovanje v notranjosti vozila Renault laguna odkritih 47 zavojev z vsebnostjo 51,1 kg snovi, bi po mnenju pritožbe morala obstajati pisna odredba, ki bi omogočala predhodno sodno kontrolo in s tem pravico do učinkovitega sodnega varstva v zvezi s posegom v zasebnost K. K., ne pa, da so v hotelsko sobo 734 policisti vstopili brez kakršnekoli odredbe, nato pa je bila preiskava razširjena na osebno vozilo, sicer v K. K. navzočnosti.

10. Zgoraj povzete navedbe pritožbe v tem delu v zvezi z nezakonitostjo hišne preiskave, so neutemeljene. Prvostopno sodišče je zakonitost tako izvedenih procesnih ravnanj v predkazenskem postopku presojalo v skladu z določbami člena 352 Zakona o kazenskem postopku Republike Slovenije (Codice di procedura penale) in v skladu z Odlokom predsednika republike št. 309/90 (Odlok PR 390/90), ki ima po petem odstavku člena 87 Ustave Republike Italije zakonsko moč. Ob pravilnem povzemanju dejstev, ki izhajajo iz zapisnika o hišni preiskavi (prevod v prilogi A64), ki jih na tem mestu pritožbeno sodišče ne ponavlja in katerim tudi pritožbe v tem delu ne nasprotujejo, je ugotovilo, da je 8. 5. 2016 bila izvedena hišna preiskava v hotelski sobi 734 hotela ... na naslovu ..., v kateri je bil nastanjen K. K. in katera je, tako, kot pravilno povzema pritožba, bila rezervirana na ime B. S. Opravljena pa je bila tudi preiskava vozila znamke Renault Laguna, reg. št. CE ..., ki je bilo parkirano na parkirišču tega hotela. Ob predhodnem Informativnem obvestilu Urada javnega tožilstva pri Okrožnem sodišču v M. (listna št. 439-450), ki ga pritožba neutemeljeno imenuje namig in iz katerega, kot je pravilno dokazno ocenilo prvostopno sodišče, izhajajo konkretne in objektivno preverljive informacije glede trgovine s prepovedanimi drogami, (-) ki naj bi jo izvajal K. K., (-) z opredeljeno količino droge, ki naj bi se pripeljala v države izven Italije in za kar naj bi bilo uporabljeno (-) vozilo znamke Renault Laguna, (-) kot tudi (pridobljene) glede na podatke o telefonskih številkah, ki naj bi se uporabljale pri izvedbi tega transporta ob upoštevanju, (-) da je K. K. v noči med 3. in 4. majem 2016 bil v tem hotelu skupaj z osebo B. S. (tja sta prišla 3. 5. 2016), medtem ko je bilo vozilo Renault Laguna locirano na varovanem parkirišču hotela ..., oba pa sta nato spremenila hotel in 6. 5. ponovno prenočila v hotelu ... (7. 5. je bila v tem hotelu znova rezervirana soba na ime B. S.), je prvo sodišče pravilno zaključilo, da je bila za potrditev tako pridobljenih informacij v tem informativnem obvestilu Urada javnega tožilstva pri Okrožnem sodišču v M. potrebna takojšnja izvedba procesnih dejanj in sicer preiskava hotelske sobe in osebnega vozila, takšna procesna dejanja pa je v zakonitem roku (8. 5. 2016) kot legitimno izvedena potrdil tudi tožilec M. B. Na prvi pogled ima sicer pritožba prav, da so pristojni organi v Italiji že pred dnem opravljene hišne preiskave razpolagali z objektivnimi informacijami, ki bi načeloma zadostovale tudi za pridobitev ustrezne odredbe za izvedbo hišne preiskave, vendar pa pritožba sama v svojih navedbah izpostavlja, da je bilo dne 8. 5. 2016 v zgodnjih jutranjih urah prav v postopku nameščanja naprav potrebnih za prisluškovanje v notranjosti vozila Renault Laguna odkritih 47 zavojev, ki so vsebovali prepovedano drogo, zato je bilo takšno poslovanje Skupine davčne policije v M., ki se je prav takrat odločila še za preiskavo hotelske sobe, povsem razumno, zato v tej zvezi ni oporekati zaključkom v izpodbijanem sklepu, da je bila takšna izvedba preiskovalnih dejanj nujna in ni v nasprotju s citiranim odlokom PR 390/90, kot to trdijo pritožbe. Predvsem pa take vrste ugovora v kazenskem postopku v Republiki Italiji K. K., kot obdolženec, ni uveljavljal, kasneje pa je zakonitost te hišne preiskave preizkusil in odobril tudi pristojni (pravo)sodni organ Republike Italije.

11. Izhajajoč iz prej povzetega so neutemeljene tudi navedbe v smeri, da zato, ker preiskava hotelske sobe in vozila ni bila izvedena v navzočnosti dveh prič in B. S., le-ta ni zakonita. Kot je pravilno razlogovalo že prvostopno sodišče, tuji pravosodni organi opravljajo procesna dejanja v skladu s svojo Ustavo in zakonsko določenimi procesnimi pravili, ki veljajo v njihovi državi in, kot je bilo že predhodno pojasnjeno, lahko od tega odstopijo le takrat, ko bi ravnali izključno po zaprosilu pravosodnega organa druge države (države prosilke), ki bi v takem zaprosilu navedla posebne procesne zahteve pri izvedbi takega procesnega dejanja, pa to ne bi nasprotovalo notranjemu pravnemu redu zaprošene države. Za tak primer pa v obravnavanem postopku ni šlo, kajti postopek zoper K. K. v I. se je vodil neodvisno (ta je že zaključen pravnomočno) od sicer teka tega kazenskega postopka v Republiki Sloveniji zoper vse tri obtožence. Nedotakljivost stanovanja in v tej smeri pogoji za izvedbo hišne preiskave (člen 36 Ustave RS) pa so primerljivi tudi z določbami člena 14 Ustave Republike Italije, ki določa, da izvedba hišne preiskave ni dovoljena, razen v primerih in postopkih, ki so zagotovljeni za varstvo osebne svobode, na podlagi obrazložene sodne odločitve, v izjemnih primerih, ko je to nujno, pa lahko organi javne varnosti sprejmejo začasne ukrepe, ki pa morajo biti v naslednjih 48 urah predloženi pravosodnim organom v potrditev. Zato so na podlagi take zakonske podlage, ki velja v Republiki Italiji neutemeljene pritožbene navedbe, da bi tudi v obravnavanem primeru pri izvedbi hišne preiskave bila za organe v predkazenskem postopku nujna vnaprejšnja sodna kontrola, kajti le-to je, kot je pravilno pojasnilo že prvostopno sodišče mogoče doseči tudi z naknadno (pravo)sodno kontrolo, kar je izrecno določeno v citirani določbi Odloka PR. Smiselno enako pa izhaja tudi iz obstoječe prakse ESČP, ki izrecno sporoča, da za upravičenost posega v zasebnost predhodnost sodne odredbe ni odločujoča, ob izpolnjevanju določenih pogojev je namreč ta poseg upravičen celo brez odredbe.2 V konkretnem primeru je torej naknadna kontrola s strani pravosodnih organov, ki so v Italiji tudi državni (javni) tožilci, ki so izenačeni s položajem sodnika, bila v konkretnem primeru izvedena, zato je tudi na (ustavno)pravni ravni bila zavarovana pravica nedotakljivosti stanovanja pri hišni preiskavi, s katero se je v konkretnem primeru 8. 5. 2016 v zasebnost K. K. tudi poseglo in pri tem ni relevantno, če je bila kontrola opravljena pred ali po posegu, bistveno namreč je, da je glede na izjemne okoliščine primera, ki jih je prvostopno sodišče podrobno in vzorno ocenilo, opravljena po pristojnem (pravo)sodnem organu, čeprav je bila ta kontrola opravljena naknadno.3

12. Izločitev dokazov v zvezi z zatrjevano nezakonito preiskavo hotelske sobe se zatrjuje tudi iz razloga, ker pri izvedbi te preiskave ni bil navzoč B. S., na katerega ime je bila hotelska soba rezervirana, nista pa bili prisotni tudi dve solenitetni priči, vendar je tudi v tem delu pritožba neutemeljena. Prvostopno sodišče se je v tem delu tudi do takega očitka opredelilo z zaključki, da K. K. po izvedeni hišni preiskavi ni podal nobenih ugovorov, ki bi naknadno terjali sodno presojo tako opravljene hišne preiskave, kot pa je bilo že predhodno pojasnjeno, pa tudi izrek sodbe K. K. v skrajšanem postopku zakonitosti tako izvedenega procesnega ravnanja pristojnih organov v predkazenskem postopku ne more omajati. Tudi v tem delu zakonitosti izvedene hišne preiskave po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče presojati v luči pogojev, ki izhajajo iz določbe člena 36 Ustave RS in člena 215 ZKP, temveč v luči ravnanj, ki so jih tuji organi opravili v zvezi z namenom preprečiti premik večje količine droge iz območja Republike Italije in katera je bila s takim posegom tudi najdena v vozilu oziroma v hotelski sobi K. K. Zato povsem razumljivo prisotnost prič in S. B. ni mogla biti zagotovljena, tega pa ni problematiziral niti sam K. K. Takšno ravnanje italijanske policije je bilo pa v predpisanem roku (48 ur) ustrezno potrjeno s strani pristojnega pravosodnega organa. Ob dejstvu, da je na podlagi preteklih policijskih aktivnosti italijanske policije bilo mogoče utemeljeno pričakovati v vozilu oziroma v hotelski sobi prepovedano drogo, pa se je takšen nujen policijski poseg italijanske policije pokazal kot skladen s tretjim odstavkom člena 13 Ustave Republike Italije in tudi tretjim odstavkom člena 103 Odlokom PR, ki sicer z namenom, da se prepreči morebitno arbitrarno delo policije, zahteva naknadno kontrolo in odobritev s strani za to pristojnih pravosodnih organov, kar je bilo v konkretnem primeru tudi storjeno. Zato ima prav prvo sodišče, ki je tako izvedeno hišno preiskavo hotelske sobe in vozila ocenilo kot zakonito. Problematiziranje zakonitosti izvedene preiskave hotelske sobe 734 in osebnega vozila Renault Laguna, zgolj zaradi neupoštevanja procesnih pogojev, ki jih določata Ustava RS in ZKP RS (navzočnosti B. S., navzočnost dveh prič), pa pritožbeno sodišče šteje za neutemeljeno, saj ni razumno pričakovati, da bi se v tujih ustavnopravnih ureditvah predpisovali povsem enaki procesni pogoji, kot jih določa slovenska zakonodaja. Ob nadaljnji ugotovitvi, da pa so procesna dejanja italijanske policije imela zakonito pravno podlago v predpisih Republike Italije v zvezi s postopkom, ki je bil v Republiki Italiji že pravnomočno zaključen, pa so torej tudi iz tega razloga vse pritožbene navedbe v smeri nezakonito opravljene preiskave hotelske sobe in vozila neutemeljene, izpodbijani sklep prvostopnega sodišča v tem delu pa v svojih zaključkih pravilen in zakonit.4

13. Pritožbi obt. E. H. ni mogoče pritrditi tudi v delu, ko izpodbijanemu sklepu očita bistveno kršitev določb postopka (11. točka prvega odstavka člena 371 ZKP), ker je prvostopno sodišče svojo odločitev obrazložilo tudi z načelom vzajemnega priznavanja sodnih odločb in načelom sorazmernosti in meni, da je v konkretnem primeru šlo za postopek na mednarodni ravni, postopek pa je bil sprožen na podlagi zaprosil slovenskih sodnih oblasti, kar izhaja tudi iz informativnega obvestila Urada javnega tožilca pri Okrožnem sodišču v M., zaradi česar naj bi bili razlogi v izpodbijanem sklepu v tem delu nasprotujoči. 14. Prvostopno sodišče se je glede zakonitosti izvedenih procesnih dejanj v predkazenskem postopku v Republiki Italiji in Republiki Avstriji opredelilo na podlagi obstoječe spisovne dokumentacije, ki priča o procesnih dejanjih tujih organov v predkazenskem postopku, istočasno pa je v podkrepitev svoje odločitve v smeri presoje skladnosti delovanja tujih pravosodnih organov s tujo zakonodajo v naših postopkih podkrepilo še načeli, ki izhajajo iz Pogodbe o Evropski uniji in ki se odražajo tudi v Listini o temeljnih pravicah EU oziroma Evropski konvenciji o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (EKČP) in pri tem zavzelo pravilno stališče, da med državami članicami EU velja brezpogojno načelo vzajemnosti priznavanja sodnih odločb in načelo vzajemnega priznavanja dokazov, ki so pridobljeni v državah članicah EU brez sodelovanja druge države, pri čemer se je utemeljeno sklicevalo tudi na Lizbonsko pogodbo z dne 13. 12. 2007 in okvirni sklep Sveta 2008/978/PNZ z dne 18. 12. 2008 o Evropskem dokaznem nalogu za namene pridobitve do predmetov, dokumentov in podatkov za uporabo v kazenskem postopku, kjer je povsod poudarjeno, da področje Evropske unije zajema tudi Evropsko pravosodno področje in da pravilno delovanje le-tega temelji na načelu vzajemnega priznavanja in da pri tem ne sme prihajati do neutemeljenih razlik v pravosodnih sistemih, ki bi omogočale nekaterim storilcem izognitev kazenskemu pregonu in kazenskem postopku s prečkanjem meja, s čemer bi bil onemogočen učinkovit pregon težnih kaznivih dejanj. Takšni razlogi prvostopnega sodišča so pravilni in jim ni več ničesar dodati, jih pa tudi pritožbeno sodišče šteje le kot podkrepitev pravilnih predpostavk za presojo zakonitosti v tujini pridobljenih dokazov, pri čemer izrecno izpostavlja, da so v konkretnem primeru tuji pravosodni organi v Republiki Italiji suvereno pristopili k procesnim dejanjem v predkazenskem postopku, kar se je kasneje odrazilo tudi v pravnomočni in izvršljivi kazenski sodbi proti K. K., pri čemer se pritožbeno sodišče tudi strinja z zaključki v izpodbijanem sklepu o tem, da gre v primeru izvedene hišne preiskave hotelske sobe in vozila Renault Laguna izključno za kršitev pravic tretjih oseb (K. K.), o čemer je skladno z Ustavo Republike Italije in Zakonom o kazenskem postopku Republike Italije odločalo pristojno sodišče v Republiki Italiji, zato je v tem postopku pretirano poudarjanje kršitve pravice do zasebnosti K. K., ki se je tem garancijam v kazenskem postopku, ki se je vodil proti njemu v Republiki Italiji glede na sedaj pravnomočno in izvršljivo sodbo celo odpovedal. V tej zvezi se tudi ni v celoti strinjati s pritožbo obt. E. H., da bi vsi trije obtoženci v tem kazenskem postopku naj storili eno kaznivo dejanje v povezavi s K. K., kar naj bi bila podlaga, da se znova v tem postopku preverja tudi zakonitost v tujini pridobljenih dokazov. Natančno branje prej citirane pravnomočne in izvršljive sodbe v Republiki Italiji, ki je bila izrečena K. K. pokaže, da se le-temu očita posedovanje večje količine kokaina v notranjosti osebnega vozila Renault Laguna s slovensko registrsko označbo, ki ga je imel na razpolago in ki je bilo parkirano na parkirišču hotela ..., medtem, ko iz obtožnice proti vsem trem obtožencem v tem kazenskem postopku izhaja očitek, da so se skupaj z ločeno obravnavanim K. K. združili v hudodelsko združbo za izvedbo kaznivih dejanj neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami in v okviru te združbe neupravičene zaradi prodaje kupovali in hranili substanco, ki je razvrščena kot prepovedana droga, pri čemer so se posamezni obtoženci dogovarjali za nakup vrste in količine prepovedane droge, ki naj bi bila nabavljena v Italiji, nato pa prevzeta za prevoz v Slovenijo, kjer naj bi bila v nadaljevanju prodana različnim odjemalcem. K. K. se torej očita ena izvršitvena oblika (posest droge v vozilu), obtožencem v tem kazenskem postopku pa ob predhodnem dogovoru s K. K. nakup in prevoz v Slovenijo, čeprav se je strinjati s pritožbo, da je informativno obvestilo Urada javnega tožilca pri Okrožnem sodišču v M. glede na pridobljene informacije, ki so se sproti dopolnjevale in stopnjevale vse do 8. 5. 2016 izkazovalo nedvomno povezanost vseh vpletenih, kar pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne izključuje procesnih možnosti za ločeno obravnavanje vsakega izmed obtožencev, kar se je v konkretnem primeru odrazilo z vložitvijo obtožnice v tem postopku z dne 10. 8. 2017. Slednje pa vsekakor ne omogoča zaključkov, da je tudi iz tega razloga dopustno kakorkoli posegati v suverene odločitve pravosodnih organov v Republiki Italiji v zvezi s postopkom, ki je proti K. K. pravnomočno zaključen.

15. Za izločitev dokazov v tem delu se vse tri pritožbe zavzemajo tudi iz razloga, ker preiskava hotelske sobe in vozila Renault Laguna naj ne bi bila dopustna iz razloga, ker K. K. v hotelski sobi ni bil zaloten pri izvrševanju kaznivega dejanja, v tem trenutku naj bi v tej sobi le spal in če je Finančna straža že od 4. 5. 2017 izvajala aktivnosti proti K. K., bi lahko že takrat izvedla preiskavo brez odredbe, ne pa da je to storila šele 8. 5. 2016, vendar tudi v tem delu pritožbi ni priznati uspeha. Drži, da je K. K. 8. 5. 2016 ob vstopu pristojnih organov v hotelsko sobo 734 bil sam, v hotelski sobi ob televizijskem sprejemniku je bila zaznana manjša količina (3 g belega prahu), nato pa je bil opravljen še pregled njegovega vozila, kjer je bila najdena prej navedena količina prepovedane droge. O stanju zalotenosti je mogoče govoriti takrat, ko je storilec ujet v dejstvo izvrševanja kaznivega dejanja oziroma, ko je po izvršitvi sledenj s strani sodne policije in nato odkrit, vendar pa zgolj dejstvo, da je v hotelski sobi bila manjša količina droge (3 g), pretežna količina pa se je nahajala v vozilu, ni mogoče sprejeti pritožbenega naziranja, da K. K. ni bil zaloten v zvezi s posestjo droge, saj to nazorno izhaja tudi iz opisa pravnomočne sodbe, kajti hotelske sobe, v kateri so se nahajali ključi in pred hotelom na varovanem parkirišču parkirano vozilo v zvezi z očitkom posesti droge in tozadevne zalotenosti K. K. pri posesti le-te ni mogoče pojmovno ločevati na način, kot to neutemeljeno navajajo pritožbe, ki so tudi v tem delu neutemeljene.

16. Pritožba obt. E. H. v zvezi z zakonitostjo dokazov, pridobljenih v Italiji trdi, da bi prvostopno sodišče moralo zaslišati v tej zvezi K. K. in L. E., M. P., I. C., B. C., C. F. G., F. D. in D. M. V., ki so policisti, ki so v zapisniku o zasegu prepovedane droge z dne 8. 5. 2016 in ob aretaciji sodelovali in bi lahko pojasnili potek preiskave. Ker pa je sodišče prve stopnje gradilo svoje zaključke samo na listinskih dokazih, pa naj bi dejansko procesno stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Take pritožbene navedbe v smeri neizvedbe dokazov, predlaganih v zvezi z zakonitostjo dokazov, pridobljenih v Italiji so novote, kajti ti dokazi niso bili predlagani v pisnem predlogu za izločitev, niti na PN dne 3. 11. 2018, obramba pa je zaslišanje istih prič predlagala v posebni vlogi glede dokaznih predlogov (oddani na PN dne 3. 11. 2017) v primeru, če sodišče ne bi sledilo zahtevi za izločitev dokazov. Zato je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, neutemeljen.

17. Pritožba obt. E. H. problematizira tudi odredbe za nadzor komunikacij in pridobitev podatkov v prometu v telekomunikacijskem omrežju, ki jo je v kazenskem postopku proti A. H. S. izdalo državno tožilstvo v L. 21. 1. 2016, glede katerih je nato Deželno sodišče v L. izdalo sklep, da se odreditev takih ukrepov odobri. Pritožba meni, da sama odobritev sodišča za posege v komunikacijsko osebnost ne zadostuje, v konkretnem primeru pa tudi ni obrazložena takšna sodna odredba, zato je le-ta dokaz nedovoljen in bi se moral iz spisovnega gradiva izločiti. Tudi v tem delu pritožbi ni pritrditi.

18. Identični pritožbeni očitki izhajajo že iz zahteve za izločitev dokazov z dne 30. 11. 2017, na katere je izčrpno odgovorilo že prvostopno sodišče (točki 24 in 25). Natančno je povzelo vsebino odredbe v zvezi z ukrepom tajnega opazovanja z dne 11. 1. 2016 in ob proučitvi procesne zakonodaje v predkazenskih postopkih v Republiki Avstriji pravilno ugotovilo, da je odreditveni organ za ukrep tajnega opazovanja v Avstriji Državno tožilstvo. Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom prvostopnega sodišča, da v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti o neobrazloženosti teh odredb, kajti iz obeh izhajajo utemeljeni razlogi za sum glede A. H. Š. v zvezi z očitanim kaznivim dejanjem trgovanja z drogami (paragraf 28a Zakona o prepovedanih drogah) na območju Linza in drugih krajih Češke in deloma Nemčije. Kot je pravilno povzelo že prvostopno sodišče in kar podatkovno ne problematizira pritožba, so v odredbah navedeni razlogi o nujnosti in sorazmernosti pridobivanja teh podatkov, takšen način zbiranja teh podatkov v predkazenskem postopku pa je bil odobren tudi s strani Deželnega sodišča v L. s sklepom 20. 1. 2016. Tudi v tem primeru je prvostopno sodišče ravnanje organov v Republiki Avstriji v predkazenskem postopku presojalo v skladu s suverenostjo Republike Avstrije, saj je tako njihovo ravnanje v predkazenskem postopku bilo neodvisno tudi od sodelovanja naših organov, pri čemer pa je pravilno ponovno izpostavilo načelo vzajemnega priznavanja sodnih odločb in priznavanja dokazov, pridobljenih v državi članici brez sodelovanja druge članice, zato tudi v tem primeru ni najti razlogov za dvom v pravilne zaključke prvostopnega sodišča o tem, da sta bili tudi obe navedeni odredbi za pridobivanje dokazov zakoniti. Strinjati se je tudi s pojasnitvijo prvostopnega sodišča glede na primerjavo zadeve Dragojević proti Hrvaški (zahteva št. 68955/2011), ki se nanaša izključno na razlago določb hrvaškega ZKP glede vsebine teh odredb, ki jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne ponavlja, zato ni pritrditi pritožbi v smeri izločitve obeh navedenih odredb in dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi teh dveh odredb, zaradi česar je tudi v tem delu pritožba neutemeljena.

V zvezi s predlogom za izločitev dokazov pridobljenih po odredbah izdanih po določbi člena 149b ZKP (dokazov in listin, ki se nanašajo na pridobljene prometne podatke in analitične informacije):

19. Obramba obt. E. H. se je v predlogu za izločitev dokazov in listin že pred prvostopnim sodiščem zavzemala za izločitev odredb preiskovalnega sodnika za pridobitev podatkov o prometu o elektronskem komunikacijskem omrežju od operaterjev, pri čemer znova v pritožbenih navedbah izpostavlja odredbe preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. I Kpd 15366/2016 z dne 20. 4. 2016, I Kpd 22139/2016 z dne 6. 6. 2016, I Kpd 29170/2016 z dne 19. 7. 2016 in I Kpd 31059/2016 z dne 1. 8. 2015, navezujoč se na analitično poročilo PU Celje št. 0102-2-2017 z dne 8. 5. 2017 in v tej zvezi vseh priloženih tabel o komunikaciji med opazovanimi telefonskimi številkami, ki jih v pritožbi izrecno navaja. Na vsebinsko enake pomisleke obrambe v tej zvezi je odgovorilo že prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu (točke 17 do 23). Izhajajoč iz odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-65/2013 z dne 3. 7. 2014, s katero so bile razveljavljene določbe členov 162-169 Zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-1) v zvezi s hrambo prometnih in lokacijskih podatkov, s katero je US RS sledilo stališču sodišča EU, ki je Direktivo o hrambi podatkov razglasilo za neveljavno, se je prvostopno sodišče utemeljeno sklicevalo na obstoječo sodno prakso v tej zvezi.5 Ključni očitek pritožbe v tem delu je, da so vsi dokazi, ki izvirajo iz t.i. retencijske baze, brezpogojno nedovoljeni, saj je njihovo protiustavnost ugotovilo že Ustavno sodišče, zato je izključeno kakršnokoli tehtanje rednih sodišč o sorazmernosti in nujnosti odrejenih ukrepov s poudarkom, da pravica do informacijske zasebnosti sicer ni neomejena pravica, omejitev pa je dopustna le takrat, če je skladna z načeli pravne države, vendar pa morajo take omejitve varstva zasebnosti biti vnaprej določene, določeno pa mora biti tudi kateri podatki se smejo shraniti, zbirati, za kakšne namene je to dovoljeno, mora pa biti določen tudi nadzor nad zbiranjem in obdelovanjem osebnih podatkov ter varstvo le-teh. Pritožba poudarja, da še doslej noben predpis v RS ni uredil hrambe in uporabe prometnih podatkov na ta način, da bi jih omejil vnaprej za določena huda kazniva dejanja, zato je takšen poseg nezakonit in protiustaven in meni, da bi moral zakonodajalec vnaprej jasno in natančno določiti, katera so sploh tista huda kazniva dejanja, za katera se lahko pridobivajo in uporabljajo prometni podatki, takšne ureditve pa slovenska zakonodaja še vedno nima, čeprav je razveljavljena Direktiva o hrambi podatkov namen hrambe omejila le za preiskovanje in odkrivanje ter pregon hudih kaznivih dejanj, kar pa sedaj ni določeno niti v ZKP ni v ZEKom-1, zato ne obstaja nobena omejitev glede teže kaznivega dejanja, zaporne kazni in vrste kaznivega dejanja in takšen ukrep nesorazmerno posega v pravico iz prvega odstavka člena 38 Ustave. Ob pravilnem povzemanju teoretičnih izhodišč v zvezi z nujnostjo, primernostjo in sorazmernostjo takšnega ukrepa v ožjem pomenu pa se pritožba tudi v tem delu z zaključki prvostopnega sodišča ne strinja in meni, da v konkretnem primeru tudi ni obstajala sorazmernost za tak poseg v zasebnost E. H. in ostalih, zato so pridobljeni dokazi, katerih izločitev je bila zahtevana, nedovoljeni. Ker jih sodišče ni izločilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka člena 371 ZKP.

20. S takšnimi pritožbenimi izvajanji se pritožbeno sodišče ne more strinjati. V izpostavljenih odločbah je Ustavno sodišče kot ključni razlog za razveljavitev določb ZEKom-1 navedlo, da je ta zakon omogočal preventivno in neselektivno hrambo prometnih podatkov vseh državljanov, ne da bi bila hramba omejena le na določeno časovno obdobje, geografsko območje ali krog oseb, ki bi lahko bile v določeni zvezi z namenom, ki ga ukrep zasleduje, s tem pa je prispeval k neoprijemljivemu občutku stalnega nadzora. Vendar pa iz odločitve Ustavnega sodišča med drugim izhaja tudi, da je zakonodajalec za poseg v pravico do varstva osebnih podatkov imel ustavno dopusten cilj in sicer preprečevanje, preiskovanje in pregon hudih oblik kaznivih dejanj, obrambe države in zaščito državne varnosti z namenom zagotavljanja varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin na drugih temeljih pravnih dobrot pred protipravnimi napadi nanje. Kot pa je v svojih razlogih pravilno navedlo že prvo sodišče, pa Ustavno sodišče RS z omenjeno odločbo nikakor ni ugotovilo protiustavnosti člena 149b ZKP, ki ureja prikrito pridobivanje prometnih podatkov in prikrito pridobivanje osebnih podatkov o naročniku. Ukrep, ki je bil odrejen na podlagi člena 149b ZKP pa ne pomeni več neosredotočenega in preventivnega pridobivanja hrambe podatkov, kar je bil temeljni razlog za razveljavitev določb ZEKom-1, kajti za odreditev in izvršitev ukrepa morajo organi kazenskega postopka (organi odkrivanja) razpolagati s konkretnimi dejstvi in okoliščinami o storjenem kaznivem dejanju. Uničenje prometnih podatkov, na podlagi razveljavljenega prvega odstavka člena 163 ZEKom-1, kar pritožba izrecno izpostavlja, pa je Ustavno sodišče naložilo operaterjem, ne pa tudi organom kazenskega postopka, ki po pridobitvi na podlagi (nerazveljavljenega) prvega odstavka člena 154 ZKP hranijo in obdelujejo take prometne podatke. Prometni podatki, ki pa so pridobljeni na podlagi izdane odredbe sodišča, kar je bilo tudi v obravnavanem primeru s prej citiranimi odredbami preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v Celju in nato uporabljeni pri preiskovanju kaznivega dejanja, ki je predmet tega postopka, pa pomenijo takšen poseg v pravico do varstva osebnih podatkov, ki jo zagotavlja člen 38 Ustave, saj, kot pritožba sama izpostavlja in kar je pravilno obrazložilo tudi prvostopno sodišče, sama pravica do varstva osebnih podatkov nikakor ni neomejena in absolutna, zato je potrebno v vsakem primeru posebej presojati, ali takšen ukrep pridobivanja podatkov v elektronskem komunikacijskem omrežju, prestane test sorazmernosti.

21. V konkretni zadevi so torej vsi prometni podatki bili pridobljeni na podlagi določb člena 149b ZKP, prvostopno sodišče pa je v izpodbijanem sklepu svoje razloge pravilno vezalo na sporočilo citirane ustavne odločbe v smeri, ki organom pregona in sodiščem nalaga merila oziroma pogoje, pod katerimi bi bil poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine (prvi odstavek člena 38 Ustave) še dopusten, zaradi česar je posledično pritrditi razlogom v izpodbijanem sklepu (točka 19) tudi glede sorazmernosti, ki jo prvostopno sodišče pravilno razloguje s težo očitanih kaznivih dejanj in nujnostjo posega s predhodno kontrolo takšnega ukrepa in strinjati se je z zaključki prvega sodišča v tem delu, da prav vsakršno ustvarjanje baz prometnih podatkov pri operaterjih in pridobivanje teh podatkov s strani sodišča ni vselej nezakonito, kot to trdi pritožba. Ker je takšen poseg izrecno utemeljen zaradi potreb kazenskega postopka, pa ga je potrebno presojati tudi z vidika odredb, ki jih pritožba izpostavlja in katerih izločitev tudi zahteva. Prvo sodišče je v zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem upoštevalo težo le-tega (predpisana zaporna kazen, kvalificirana oblika po tretjem odstavku člena 186 KZ-1) razsežnost te zadeve izven meja Republike Slovenije in da so se v času izdaje izpostavljenih odredb že izvajali nekateri prikriti preiskovalni ukrepi, ki so samo še dodatno potrjevali obstoj zahtevanega dokaznega standarda po členu 149b ZKP, saj naj bi šlo za dobro organizirano in koordinirano obliko izvrševanja, kar vse pa je iz citiranih odredb, ki izhajajo iz spisovnega gradiva tudi razvidno. Zato je pritrditi prvostopnemu sodišču, da ni nobene dileme o tem, da je ob upoštevanju teh kriterijev in zahtevanega standarda razlogov za sum, ki je bil osredotočen na točno določene pozicionirane akterje, ta aktivnost pa je bila tudi časovno omejena, mogoče zaključiti, da je s takim ravnanjem prvostopnih organov bil zasledovan legitimen cilj, torej pridobitev obdelanih prometnih podatkov, ki so bili torej v javnem interesu, njihova pridobitev pa je bila nujna, saj le-teh ni bilo mogoče pridobiti z manj invazivnimi ukrepi. Po povedanem torej ni pritrditi pritožbi, da v konkretnem primeru ni bila podana sorazmernost in nujnost, saj je takšna presoja prvostopnega sodišča pa je brez dvoma prestala test sorazmernosti in posledično tudi skladnosti s členom 38 Ustave RS, kajti preiskovanje oziroma odkrivanje kaznivih dejanj, kot je obravnavano, je, kot je obrazložilo že prvostopno sodišče v skladu z delovanjem pravne države. Pritožbi ni pritrditi tudi ne v delu, ko graja razloge prvostopnega sodišča (točka 22) v zvezi z razlago člena 151 ZEKom-1 glede predplačniških storitev oziroma pridobivanje prometnih podatkov v tej smeri, za katere pritožba vztraja na stališču, da se sploh ne bi smeli hraniti, saj bi prometni podatki predplačniku v vsakem primeru morali biti takoj anonimizirani. Strinjati se je s prvim sodiščem, da ZEKom-1 po razveljavitvi vsebuje le še splošno opredelitev prometnih podatkov, ki torej prometne podatke predplačniku posebej ne ureja, pri čemer pa člen 151 ZEKom-1 ni bil razveljavljen in posledično še vedno obstaja ustrezna pravna podlaga za hrambo vseh prometnih podatkov. Razlikovanja podatkov predplačnikov in tistih z naročniškim razmerjem ZEKom-1 torej ne ločuje, temveč govori zgolj o prometnih podatkih naročnikov in uporabnikov, zato tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi takšni podatki iz predplačniških storitev morali biti v vsakem primeru kar takoj izbrisani. Takšno razlogovanje bi lahko postavilo pod vprašaj učinkovito odkrivanje in pregon takšnih kaznivih dejanj, ki so vezani na tovrstno komunikacijo iz predplačniških storitev, kar je v primeru tovrstnih kaznivih dejanj običajno, kar zopet tako, kot je bilo že predhodno obrazloženo, ni v skladu z legitimnim ciljem, ki ga država zasleduje v boju zoper najhujši kriminal. Ker Ustavno sodišče ni poseglo v določbo člena 149b ZKP in ker so bili odrejeni ukrepi sorazmerni, nujni in upravičeni in skladni z Ustavo RS (členi 37 in 38) in ker torej izpostavljene odredbe ter vse na podlagi le-teh pridobljeni prometni podatki (analitično poročilo in tabele) ne predstavljajo nedovoljenih dokazov, je v tem delu pritožba tudi po oceni pritožbenega sodišča neutemeljena, razlogi prvostopnega sodišča v izpodbijanem sklepu pa pravilni.

Glede zavrnitve predloga za izločitev dokazov, ki so bili pridobljeni na podlagi izvajanja prikritih ukrepov (členi 150, 151 in 149 ZKP):

22. Pritožbe v tem delu nasprotujejo zaključkom prvostopnega sodišča o zavrnitvi predloga glede izločitve odredb, s katerimi so bili odrejeni in nato vsakič podaljšani prikriti preiskovalni ukrepi, pri čemer pritožba izpostavlja zlasti odredbe za obt. E. H., problematizirajo pa tudi nezakonitost odredb ukrepa tajnega opazovanja (člen 149a ZKP), ki so bile izdane s strani SDT. Primerjava pritožbenih navedb v tej smeri s predlogom za izločitev teh dokazov pred prvostopnim sodiščem pokaže, da je na tozadevne očitke v zvezi z izvajanimi ukrepi prav tako izčrpno odgovorilo že prvostopno sodišče (točke 26-37). Le-to je v izpodbijanem sklepu posamezne odredbe v zvezi z izvajanjem ukrepa nadzora elektrokomunikacij s prisluškovanjem in snemanjem ter kontrolo in zavarovanja dokazov v vseh oblikah komuniciranja za vse tri obtožence natančno analiziralo, posebej pa se je opredelilo še do odredb obt. E. H. za odreditev oziroma za podaljšanje tega ukrepa v zvezi s prisluškovanjem in opazovanjem v tujem stanovanju oziroma v drugih prostorih z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje s tajnim vstopom v prostore, kar pritožba obt. E. H. posebej problematizira. Nima prav pritožba, da za tovrstne odreditve ukrepov ni bil podan ustrezni dokazni standard, ki je (utemeljeni razlogi za sum) pogoj za utemeljeno sklepanje, da je določena oseba vpletena v kriminalno dejavnost v zvezi s temi dejanji in ki je po ustaljeni (ustavno)sodni praksi, kot sicer pravilno razloguje tudi pritožba, predstavlja višjo stopnjo suma od razlogov za sum in se po sami kvaliteti in kvantiteti zbranih podatkov in njihovi preverljivosti zelo približuje utemeljenemu sumu, to je visoki stopnji artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Strinjati se je s pritožbo, da je obstoj tega dokaznega standarda v takih primerih še posebej pomemben iz razloga, ker je kakršnakoli kontradiktornost v takem postopku odrejanja nemogoča. Takšni dokazni standard pa ni izpolnjen takrat, ko so edina podlaga za sklepanje, da je bilo oziroma bo izvršeno kaznivo dejanje samo splošne oziroma v odnosu do kaznivega dejanja nevtralne okoliščine, ki jim ni mogoče pripisati neposredne povezave z izvrševanjem kaznivega dejanja in nakazujejo zgolj na zelo oddaljeno oziroma neoprijemljivo možnost, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje, zato mora odredbodajalec razpolagati s takšnimi dokazi, da lahko utemeljene razloge za sum opre na lastno presojo in na objektivne podatke, ki jih ima na razpolago.6 Natančno branje vseh pritožbeno izpostavljenih odredb za vse tri obtožence pa pokaže, da je prvo sodišče pravilno dognalo, da utemeljeni razlogi za sum ne izhajajo zgolj iz dejstev in okoliščin, ki jih obramba znova izpostavlja v zvezi z odredbo Pp 4/2016 z dne 20. 6. 2016, ki naj bi temeljila zgolj na domnevah o vpletenosti obt. E. H. v kaznivo dejanje zaradi komunikacije z M. A. in zaznani skupni vožnji obeh v vozilu Peugeot 3008 črne barve in srečanje s S. L. Tudi pritožbeno sodišče se strinja, da iz te odredbe izhajajo konkretna dejstva in okoliščina, ki ponujajo objektivno navezavo na podatke, pridobljene z do tedaj izvajanimi tajnimi ukrepi (prestreženih pogovorov poročil o tajnem opazovanju, ki so bili pridobljeni iz Avstrije), o komunikaciji med obt. E. H. in M. A. (pogovori v šifrah), pri čemer se tudi pritožbeno sodišče strinja, da ni mogoče spregledati podatkov s strani Interpola iz Haaga, kar je preiskovalni sodnik v citirani odredbi posebej izpostavil in opravil presojo tako ugotovljenih okoliščin, preden je bila izdana odredba dne 20. 6. 2016 in nato še 25. 8. 2016, s katero je zoper obt. E. H. bilo odrejeno prisluškovanje in opazovanje v tujem stanovanju. Drži sicer, da razlogov, ki utemeljujejo potrebno stopnjo verjetnosti, da je določen storilec storil kaznivo dejanje, ni mogoče presojati za nazaj in da morajo biti taki razlogi podani v času odreditve, vendar pa za napadene odredbe česa takega ni mogoče trditi, tudi ne v odnosu v zvezi z izdanimi odredbami za odreditev in podaljšanje ukrepa zoper obt. E. H. o dovolitvi ukrepa prisluškovanja v točno določenem osebnem vozilu (Peugeot 3008 črne barve), saj tudi ta odredba, kot pravilno zaključuje prvo sodišče, vsebuje analizo pridobljenih prestreženih pogovorov in tajnega opazovanja. Presoja tako zbranih podatkov s strani preiskovalnega sodnika je sicer nakazovala na previdne in skope informacije vseh vpletenih, ki so pogovore opravljali v šifrah, komunikacija pa je potekala v zaprtem prostoru (osebno vozilo), ki je bil v uporabi tedaj osumljenega E. H. Sicer ima pritožba prav, da iz same odredbe sicer ne izhaja konkretna povezava obt. E. H. s prepovedanimi drogami (oba naj bi bila le poslovno povezana), vendar pa je na drugi strani vsebina pridobljenih prestreženih pogovorov in tajnega opazovanja tudi po oceni pritožbenega sodišča zadostna podlaga za izdajo tovrstne odredbe in ni pritrditi pritožbi, da naj bi se odredba Pp 4/2016 z dne 25. 8. 2016 nanašala predvsem na obt. M. A., ne pa tudi na obt. E. H., saj je v tem primeru šlo za izredno previdno vzpostavljeno komunikacijo med vsemi vpletenimi v relativno varnem okolju, zato je ravno ta okoliščina nakazovala na nujnost odreditve še prikritega ukrepa po prvem odstavku člena 151 ZKP. Pritožbeno sodišče enako kot prvostopno sodišče takega postopanja preiskovalnega sodnika ne ocenjuje kot postopanja, ki bi temeljilo na domnevah ali izmišljenih podatkih, temveč nasprotno, odločitev temelji na konkretnih dejstvih in okoliščinah, ki so v tesni povezavi z ugotovitvami do tedaj pridobljenih in izvajanih tajnih ukrepov. Sočasno izvajanje prikritih ukrepov (člen 150 in 151 ZKP) pa se je v obdobju od 25. 8. 2016 do 25. 11. 2016 le še dograjevalo v zvezi z odkrivanjem načina izvrševanja povezane kriminalne dejavnosti.

23. Pritožbi obt. E. H. ni pritrditi niti v delu, ko problematizira zavrnitev predloga za izločitev odredb (in na podlagi teh odredb pridobljenih dokazov) SDT 18/2016 BJ-KT z dne 20. 6. 2016 do 17. 3. 2017. Neutemeljeno trdi, da tudi v tem delu niso podani utemeljeni razlogi za sum, saj naj bi te odredbe bazirale zgolj na komunikaciji M. A. in E. H. ter srečanje z S. L., kar naj bi bila domnevno skrivnostna komunikacija, ki naj bi potekala v šifrah, zato ni bilo podlage za odreditev prikritega ukrepa po členu 149a ZKP - tajnega opazovanja. Tudi primerjava vsebine teh odredb, kar izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pokaže obstoj argumentiranih razlogov glede dokaznega standarda utemeljenih razlogov za sum v smeri, da se načrtuje organizacija in izvršitev kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami in prav ti ukrepi potrjujejo utemeljeno sklepanje odredbodajalca, da z drugimi ukrepi ne bi bilo mogoče zbrati takšnih dokazov, ki bi lahko privedli do učinkovitega odkrivanja tega kaznivega dejanja, oziroma bi pridobitev le-teh bila povezana z nesorazmernimi težavami. Prvo sodišče je natančno tudi v tem delu analiziralo vse izdane odredbe in odredbe za podaljšanje že izvajanih ukrepov (za A. H. S., D. A. in M. A.) in jih povezovalo z izsledki dotedanjih ukrepov za obtoženega E. H., ki so se izvajali tudi po odredbi preiskovalnega sodnika Pp 4/2016 z dne 20. 6. 2016. Strinjati se je s prvim sodiščem, da je tožilstvo v odredbah za obtoženega M. A. z dne 18. 5. 2016, za obtoženega E. H. z dne 20. 6. 2016 in za obtoženega S. L. z dne 19. 10. 2016 navedlo zadostne razloge v zvezi z izvršitvijo načrtovane kriminalne dejavnosti in se pri tem povsem logično oprlo še na izsledke do tedaj izvajanih ukrepov. Ker sta za obtoženega E. H. bili sočasno izdani tako odredba preiskovalnega sodnika, kot tudi tožilska odredba, pa je razumljivo, da dokazni standard v obeh odredbah temelji na razlagah identičnih okoliščin in dejstev, ki so obstajala v času izdaje. Iz obrazložitve le-teh, kot pravilno zaključuje tudi prvo sodišče, pa izhajajo tudi zadostni razlogi o tem, zakaj je bila odreditev tega ukrepa nujna in, da pridobitev dokazov s sicer ustaljenimi postopki ni bila mogoča in primerna. Sicer pa je slednje presojal tudi že izvenobravnavni senat v svoji odločbi (zakonitost in utemeljenost ukrepa tajnega opazovanja).

K pritožbi zagovornika obt. M. A.:

24. Uvodoma se pritožba sicer sklicuje na vse dosedanje predloge in obrazložitve za izločitev dokazov in na predloge, ki sta jih sama ali pa po svojih zagovornikih podala tekom kazenskega postopka soobtoženca. Na načelni ravni brez ustrezne konkretizacije problematizira zakonitost oziroma ustavnost zbiranja dokazov s prikritimi preiskovalnimi ukrepi v obdobju do dne 8. 5. 2016, zlasti ukrep tajnega opazovanja (prvi odstavek člena 149.a ZKP) in odredbe tožilstva (SDT Kt Pp-Z/18/2016 z dne 19. 4. 2016 in 20. 4. 2016 ter odredbe preiskovalnega sodnika, opr. št. Pp 4/2016 v zvezi z odrejenim ukrepom nadzora elektrokomunikacij in meni, da prav ti prikriti preiskovalni ukrepi, ki niso dosegali predpisanih standardov in ki so se izvajali zoper obtožence, predstavljajo edini temelj očitkov zoper vse tri obtožence, vendar pa so dokazi na podlagi tako izvajanih preiskovalnih ukrepov sadež zastrupljenega drevesa in posledično nezakoniti.

25. Take pritožbene navedbe, ki niso niti ustrezno konkretizirane le na splošno grajajo odločitev prvostopnega sodišča v zvezi z zavrnitvijo predlogov za izločitev dokazov, o čemer je bilo v tem sklepu predhodno že odgovorjeno, zato se stališča pritožbenega sodišča na tem mestu ne ponavljajo. Enako velja za očitek v zvezi z dovoljenostjo izpisa telefonskega prometa v navezi z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-65/2013 z dne 3. 7. 2014, o čemer je pritožbeno sodišče prav tako podalo odgovor v predhodnih izvajanjih.

K pritožbi obt. S. L.:

26. Pritožba najprej problematizira odredbo za prisluškovanje v prostorih zapora, kjer se je K. K. nahajal v sobi za obiske in se tam sestal s sestro K. F. in njenim sinom. Obramba opozarja na razmak med datumom odredbe sodnika za preliminarne preiskave in državnega tožilca v Italiji ter sam čas izvedbe tega prisluškovanja, saj se postavlja vprašanje o tem, če se je odredba iz junija 2016 se sploh lahko nanašala na prisluškovanje v decembru leta 2016. 27. Na identične pomisleke, kot jih pritožba izpostavlja, je odgovorilo že prvostopno sodišče v izpodbijanem sklepu (točka 15), ko je pojasnilo, da se je dejansko izvajal ukrep tajnega nadzora komunikacij s prisluškovanjem pogovorov v prostoru za obiske v zaporu med K. K. in njegovo sestro in da je tak ukrep bil dovoljen s sklepom 27. 6. 2016, dovolil pa ga je preiskovalni sodnik sodišča v M. (R. A.). Pogovor med K. K. in K. F. je bil posnet tako, kot pritožba pravilno navaja, šele 24. 12. 2016, vendar pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče na podlagi listinskih dokazov, ki jih je na predobravnavnem naroku predložila tudi okrožna državna tožilka, pravilno zaključilo, da je napačno razlogovanje obrambe obtoženega S. L., da bi bilo potrebno odredbo sodnika z dne 27. 6. 2016 realizirati v 15-ih dneh od danega dovoljenja (od 27. 6. 2016). Pravilno je obrazložilo, da je predlagani ukrep smel trajati 15 dni od dneva namestitve ustreznega tehničnega sredstva (od aktivacije), torej od nastopa okoliščin, ko se je lahko ta ukrep sploh lahko pričel izvajati, to pa je bilo izvedljivo le v primeru obiska. Ker se je torej ukrep prisluškovanja in snemanja pogovorov K. K. s svojci začel izvajati 24. 12. 2016, tak ukrep pa je bil predhodno izdan s strani pristojnega organa v Italiji (državnega tožilca), ki je zapovedal tudi način in obseg (čas) prisluškovanja, prvostopno sodišče upravičeno ni podvomilo v zakonitost takega ukrepa, zaradi česar je tudi takemu dokazu, ki je bil pridobljen v tujini, priznalo status veljavnosti in predlogu za izločitev v tem delu ni pritrdilo. Zato pritožbeno sodišče presplošne pritožbene navedbe pritožbe v tem delu šteje za neutemeljene, zaključke prvostopnega sodišča pa prepričljive.

28. V zvezi z neutemeljenimi pritožbenimi navedbami o zakonitosti izvedbe hišne preiskave v hotelski sobi 734 v M., v kateri je bival K. K. in namestitvijo naprav za prisluškovanje v njegovem osebnem vozilu, za kar italijanski varnostni organi naj ne bi imeli ustrezne zakonske podlage, je bilo s tem sklepom odgovorjeno že v sklopu pritožbenih navedbe v zvezi z izločitvijo dokazov, pridobljenih v tujini (v Italiji in Avstriji), zato pritožbeno sodišče svojih odgovorov v tem delu ne ponavlja in napotuje na predhodna izvajanja. Enako je mogoče trditi tudi glede pritožbeno problematizirane zalotenosti K. K. pri sami izvršitvi kaznivega dejanja in ocene nujnosti opravljene hišne preiskave, za kar naj ne bi bilo podlage v Odloku predsednika republike št. 309/90 in v tej zvezi opravljene hišne preiskave in preiskave K. K. osebnega vozila, kar vse naj bi bilo opravljeno brez vnaprejšnje pisne odredbe.

29. Pritožba v nadaljevanju izrecno problematizira enako, kot na predobravnavnem naroku obseg informacij, s katerimi so razpolagali italijanski varnostni organi že 4. 5. 2016, ko naj bi preko mednarodnega sodelovanja pridobili konkretne informacije v zvezi s premikom droge iz Italije v druge države članice EU, ko po mnenju pritožbe takšen namig ni vseboval dovolj konkretnih podatkov za ukrepanje italijanskih varnostnih organov. Tudi v zvezi s takim pritožbenim očitkom, ki je po vsebini enak predlogu za izločitev dokazov, pridobljenih v Republiki Italiji s strani obrambe obt. S. L. in ostalih soobtožencev, je prvostopno sodišče (točka 13) prepričljivo odgovorilo v delu, ko je zavrnilo predlog za izločitev dokazov zagovornice obt. E. H., v tej zvezi pa je svoje prepričanje obrazložilo pritožbeno sodišče že v sklopu zavrnitve pritožbe glede izločitve dokazov, pridobljenih v Republiki Italiji.

30. Po povedanem torej ni mogoče pritrditi pritožbam zagovornikov vseh treh obtožencev, da so dokazi, katerih izločitev se je predlagala, nezakoniti in da jih je potrebno iz spisovnega gradiva izločiti. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključkom prvega sodišča, da so bili vsi, v izpodbijanem sklepu povzeti in analizirani dokazi pridobljeni v skladu z veljavno tujo in tudi slovensko zakonodajo, v povezavi z določbami, ki uzakonjajo povezovanje držav članic Evropske unije v zvezi s pregonom kriminala mednarodnih razsežnosti, prav tako pa je prvostopno sodišče po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno zaključilo, da so zakoniti tudi vsi nadaljnji dokazi, ki se nahajajo v spisovnem gradivu in da v obravnavanem primeru nikakor ne gre za dokaze, ki bi jih bilo potrebno po teoriji o sadežu zastrupljenega drevesa iz spisovnega gradiva izločiti.

31. Ker torej pritožbeno uveljavljani razlogi pritožb zagovornikov vseh treh obtožencev niso utemeljeni, je bilo potrebno pritožbe kot neutemeljene zavrniti (tretji odstavek člena 402 ZKP), pri čemer pa pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ugotavlja, da se prvostopnemu sodišču v zvezi s sprejeto odločitvijo tudi ni pripetila kršitev, na katero pritožbeno sodišče pri presoji sklepa pazi uradoma (peti odstavek člena 402 ZKP).

32. Obtoženci s svojimi pritožbami, vloženimi po svojih zagovornikih niso uspeli, zato bodo v skladu s prvim odstavkom člena 98 v zvezi s prvim odstavkom člena 95 ZKP morali poravnati sodno takso za pritožbo v primeru, če bodo v tem kazenskem postopku spoznani za krive storitve očitanega kaznivega dejanja.

1 Primerjaj sodbi VS RS I Ips 61420/2011 z dne 9. 7. 2015 in I Ips 19969/2010 z dne 9. 7. 2015 2 Zadeve Camenzind proti Švici z dne 16. 12. 1997, Smirnov proti Rusiji z dne 12. 6. 2007 ter Heino proti Finski z dne 15. 2. 2011 3 Podobno v sodbi VS RS I Ips 6142/2011-536 z dne 9. 7. 2015 4 Primerjaj sodbo VS RS I Ips 19969/2010 z dne 9. 7. 2015 5 Primerjaj sodbe VS RS I Ips 30062/2010 z dne 26. 5. 2016, opr. št. I Ips 96848/2010 z dne 9. 6. 2016, opr. št. I Ips 90495/2010 in XI Ips 9569/2015 z dne 23. 7. 2015 6 Primerjaj sodbo VS RS I Ips 47810/2010 z dne 12. 12. 2013 in XI Ips 12093/2015