Jedro

Mokra tla predstavljajo običajen in pričakovan rizik, na katerega povprečno skrbnega človeka ni treba opominjati s tablo z napisom 'pazi, drsi'. Opustitev namestitve opozorilnih tabel tako ne predstavlja protipravnega ravnanja.

Dovolj varna tla ne terjajo kakšne dodatne protizdrsne zaščite.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek (da sta toženki dolžni tožnici v 15 dneh plačati 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 5. 2011 dalje) zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 1.144,31 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju utemeljen in sta toženki solidarno odgovorni za škodo, ki je tožnici nastala 6. 8. 2010 ob padcu na mokrih tleh mrliške vežice v T. 2. Zoper takšno vmesno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno pa, da vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V pritožbi pojasnjuje, da je sodišče neutemeljeno ocenilo, da je tlak v mrliški vežici nevarna stvar in v nasprotju z izvedenimi dokazi zaključilo, da iz dokaznega postopka izhaja, da se je več ljudi pritoževalo nad drsnostjo mokrih tal v vežici, čeprav so vse priče izpovedale, da ne vedo, da bi tu pred škodnim dogodkom že kdo padel. Sodišče je v nasprotju z izvedenimi dokazi odločilo, da je druga toženka imetnica nevarne stvari po 150. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Pritožba sodišču očita absolutno bistveno kršitev postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker tožena stranka zaradi nepravilne vročitve predloga tožeče stranke za dopolnitev izvedenskega mnenja, naj ne bi imela možnosti pravočasno nasprotovati navajanju novih dejstev.

Pritožnika menita, da ni podana niti ugotovljena krivdna odgovornost tožene stranke, saj je dokazni postopek pokazal, da mokra tla v vežici ustrezajo standardom varnosti. Prav tako je neutemeljen očitek sodišča, da je druga toženka protipravno opustila potrebne ukrepe za varnost obiskovalcev vežice, saj je dokazano, da je svojo pogodbeno obveznost čiščenja in vzdrževanja objekta izvajala skrbno in po priporočilih dobavitelja tlaka. Neživljenjsko in pretirano je trditi, da bi opozorilne table, ob tožničinem zavedanju o vremenskih razmerah, prispevale k njeni varnosti. Njihova postavitev po škodnem dogodku pa je bila zgolj reakcija na škodni dogodek, kar se drugi toženki ne more šteti v škodo. Nenazadnje, nikoli ni dobila nobene informacije o predhodnih padcih ali pritožbe glede tlaka, zato posebnih zaščitnih ukrepov ni bila dolžna sprejemati.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala njeno zavrnitev. Prereka navedbe o zatrjevani kršitvi 286. člena ZPP, saj je ves čas zatrjevala, da so bila tla mokra, ker je zunaj deževalo in so ljudje v vežico na čevljih in z dežniki prinesli vodo. V predlogu za dopolnitev izvedenskega mnenja je tako zgolj opomnila, da je izvedenec meritve drsnosti opravil s čisto vodo, medtem ko so bila tla pri škodnem dogodku mokra zaradi vode, ki je kapljala z dežnikov in ki so jo ljudje nanesli s čevlji. Ni res, da je predlagala dopolnitev mnenja v smeri, ali je odpornost proti zdrsu drugačna, če so tla mastna.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravno pomembna dejstva zadovoljivo ugotovilo, vendar pa je napravilo napačen materialnopravni zaključek, da sta toženki odgovorni za nastalo škodo.

6. Najprej je utemeljeno pritožbeno stališče, da mokra tla ne predstavljajo nevarne stvari. Usklajeno in ustaljeno stališče sodne prakse je, da se pravila o objektivni odgovornosti uporabljajo le, ko gre za stvari, ki so same po sebi tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče nadzorovati, nevarnosti pa ne odvrniti(1). Doseg objektivne odgovornosti se tako oži predvsem na stvari, ki same po sebi pomenijo povečano nevarnost in iz katerih izhajajo nadpovprečni riziki za varnost ljudi in premoženja ne glede na vsakokratne okoliščine primera. Če se torej nevarnost lahko z ustrezno pazljivostjo in skrbnostjo nevtralizira, ne moremo več govoriti o pravnem standardu nevarne stvari, iz katerega bi izhajala objektivna odgovornost. Posledično se je ustalilo prepričanje, da mokra tla lahko pomenijo škodno nevarnost, vendar pa je ta takšna, da jo je mogoče obvladati že z običajno skrbnostjo. Pritožbeno sodišče poudarja, da v konkretni zadevi ni posebnih okoliščin ali lastnosti, ki bi vodile v zaključek, da mokra tla v mrliški vežici predstavljajo nevarno stvar. Na tem mestu se strinja s pritožbenimi očitki, da so vse priče izpovedale, da ne vedo, da bi tu pred škodnim dogodkom že kdo padel, slednje pa je v izpodbijani sodbi ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, ko je zapisalo da „v konkretnem primeru sicer ni izkazano, da bi v poslovilni (mrliški) vežici padlo že več ljudi ...“. Čeprav nadalje ugotavlja, da se je več ljudi pritoževalo nad drsnostjo tal ob mokrem vremenu, pa pritožbeno sodišče zaključuje, da gre za običajno in predvidljivo okoliščino iz katere nikakor ne izvirajo nadpovprečni riziki za obiskovalce vežice, ampak se je nastanku škodne posledice v takšni situaciji s povprečno skrbnostjo mogoče izogniti. Nenazadnje je dokazni postopek celo pokazal, da so konkretno obravnavana tla, kadar so mokra, dokaj varna.

7. V primerih, ko bi stvar, ki ni nevarna, takšna postala zaradi nedopustnih ravnanj ali opustitev imetnika stvari, je treba njegovo odgovornost presojati po pravilih o krivdni odgovornosti. Oškodovanec mora poleg obstoja pravno priznane škode dokazati še obstoj nedopustnega ravnanja (oziroma nedopustno opustitev) in vzročno zvezo med njima (1. odstavek 131. člena OZ). Ker je za obstoj odškodninske odgovornosti potreben obstoj vseh elementov, je ugotovitev odsotnosti enega izmed njih, razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka.

8. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o krivdni odgovornosti druge toženke oprlo na očitano opustitev ukrepov za varnost obiskovalcev mrliške vežice. Zaključilo je, da je druga toženka ravnala protipravno, ker v vežico in pred njo ni namestila opozorilnih tabel ali tal sanirala s protizdrsno zaščito. Ugotovitve sodišča prve stopnje pa po prepričanju višjega sodišča ne dajejo podlage za zaključek, da je druga toženka opustila kakršnekoli potrebne ukrepe za varnost obiskovalcev vežice.

9. Najprej je po prepričanju višjega sodišča pomembna ugotovitev izvedenca, da je faktor trenja pri mokrem marmorju ustrezen in zato zaključek, da so sporna tla, ko so mokra (takšna so nedvomno bila ob škodnem dogodku), dokaj varna. To potrjuje tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da drugih padcev v vežici ni bilo. Pritožnica utemeljeno opozarja, da se je sodišče prve stopnje z vprašanjem, kako drsijo tla, če so umazana (konkretno zaradi trave ali zemlje), ukvarjalo mimo trditev tožeče stranke, čemur ta izrecno pritrjuje v odgovoru na pritožbo. Očitki tožeče stranke glede neustreznega materiala (v delu, ki bi lahko bili v vzročni zvezi z nastalo škodo(2)), so tako neutemeljeni. Dovolj varna in pravilno vzdrževana (nasprotnega sodišče prve stopnje ni ugotovilo) tla v mrliški vežici zato dodatne protizdrsne zaščite (pa naj bo ta v obliki protizdrsnih trakov, zaščitnih premazov ali postavitve opozorilnih tabel) preprosto niso terjala.

10. Višje sodišče sprejema pritožbeno stališče, da je neživljenjsko in pretirano trditi, da bi opozorilne table prispevale k tožničini varnosti. Tožnica je že v tožbi navedla, da je bilo tisti dan močno neurje in so ljudje v vežico prihajali z mokrimi dežniki. Ob tem bi se kot odrasla razumna oseba morala zavedati (in se gotovo je), da tla v vežici niso suha in posledično, da je lahko mokra podlaga (tako kot večina mokrih površin) drseča. Kljub temu, da tožnici do tistega dne tam še ni spodrsnilo in da je za povečano drsnost slišala šele po škodnem dogodku, bi običajno skrben človek nastop posledice lahko obvladal in preprečil s povprečno pazljivostjo. Mokra tla predstavljajo običajen in pričakovan rizik, na katerega pa, kot že rečeno, povprečno skrbnega človeka zagotovo ni treba opozarjati s tablo z napisom 'pazi, drsi'. Opustitev namestitve opozorilnih tabel tako ne predstavlja protipravnega ravnanja. Toženi stranki torej ni mogoče očitati nobenega protipravnega ravnanja. Da včasih komu na mokrih tleh spodrsne, je vsakdanje, in na mestu je zaključek, da je bil tožničin padec nesrečno naključje, ki je posledica običajnega rizika.

11. Ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je drsnost in posledično nevarnost tal ugotovila tudi druga toženka, ko je po škodnem dogodku sprejela določene ukrepe (postavila opozorilne table), so za presojo njene krivdne odgovornosti v celoti nepomembne. S samim škodnim dogodkom niti niso v vzročni zvezi, ampak so zgolj (pričakovana) reakcija nanj.

12. Ker torej toženki tudi po pravilih o krivdni odgovornosti ne odgovarjata za škodo, ki je nastala tožnici, saj drugi toženki (zavarovanki prve toženke) ni mogoče očitati nobene protipravne opustitve, je višje sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

13. Ker tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela, mora toženkama v 15 dneh povrniti stroške za postopek pred sodiščem prve in druge stopnje (1. odstavek 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče je priznalo stroške za izvedbo dokaza z izvedencem (564,47 EUR in 150,94 EUR), potne stroške, ki jih je morala tožena stranka po sklepih sodišča prve stopnje plačati pričam (9,50 EUR, 6,48 EUR in 7,92 EUR) ter 405,00 EUR sodne takse za pritožbo. Ni pa višje sodišče priznalo posplošeno priglašenih in neizkazanih administrativnih stroškov. Tožnica mora tako toženkama v 15 dneh plačati 1.144,31 EUR, če zamudi, pa gredo toženkama od izteka tega roka še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. člena OZ in 1. odstavek 378. člena OZ).

Op. št. (1): Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 297/2011 ter sklep VSL II Cp 854/2012 in številne druge.

Op. št. (2): Ni namreč odločilno, kakšna so tla, ko so suha, pa tudi ne, ali za vgrajeni material obstaja izjava o skladnosti, da se vgradi v objekt.