Jedro

Tudi upoštevaje, da je vid izjemno pomembno čutilo in strah pred izgubo ne more biti vprašljiv, pa je priznana odškodnina iz tega naslova le previsoka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 2.200.000,00 SIT ter stroške postopka v znesku 232.238,00 SIT, oboje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje (23.3.1999) do plačila, v presežku pa se tožbeni zahtevek zavrne. V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 47.149,00 SIT v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožnici odškodnino v znesku 3.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe do plačila, višji tožbeni zahtevek tožnice pa je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožnici njene pravdne stroške v višini 310.889,00 SIT, prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Proti navedeni sodbi se pritožuje tožena stranka, zatrjuje pa vse pritožene razloge. Meni, da ni zanesljivih dokazov o tem, da bi kritičnega dne ob padcu karnise v kabini tožene stranke utrpela tožnica tako poškodbo, kot navaja v tožbi. Opozarja, da je šla tožnica k zdravniku šele tri tedne kasneje, da so težave z njenim očesom nastopile v času dopusta in da je zelo verjetno, da si je tožnica oko poškodovala na morju. Sodišče nekritično presoja izjavo tožeče stranke, ki je delno v nasprotju s prepričljivimi izjavami obeh trgovk in delno v nasprotju z izvedeniškim mnenjem. Priči nista več zaposleni pri toženi stranki in nimata nobenega interesa na izidu pravde, zato je sodišče ravnalo napačno, ko dela njune izpovedi ni štelo kot resničnega. Izvedenec na sami glavni obravnavi ni mogel z gotovostjo trditi, da je do poškodb pri oškodovanki prišlo na način, kot ona zatrjuje, ampak da pride do takih poškodb lahko tudi ob močni fizični aktivnosti pri športnih dejavnostih. Tožnica sama priznava, da je bila takrat na dopustu na morju na jadranju, pri čemer obstaja možnost, da je skakala v vodo iz jadrnice in bi tako lahko nastale poškodbe. Njena trditev o načinu in dnevu poškodbe je neverjetna in neresnična, saj bi sicer že prej iskala zdravniško pomoč, ne pa da je kar tri tedne zdržala na dopustu na morju. Zaradi razjasnitve stvari bi sodišče moralo postaviti dodatnega izvedenca sodnomedicinske stroke, kot ga je tožena stranka predlagala. Izvedeniško mnenje prof. dr. K. je nepopolno in neprepričljivo, saj ta izvedenec ni z gotovostjo odgovoril na vprašanje o načinu in datumu poškodbe, ni pribavil in pregledal medicinskega kartona tožnice, da bi ovrgel eventuelne predhodne težave tožnice z očesom, neverjetna je njegova trditev o tretji kategoriji invalidnosti tožnice ob dejstvu, da njen vid ni prizadet in da je imela ob upokojitvi le pisarniško delo brez fizičnih obremenitev. Predlagani izvedenec sodnomedicinske stroke bi lahko odgovoril na vprašanja o času in načinu poškodbe s stališča sodnomedicinskega znanja. Če bi sodišče izvedlo vse predlagane dokaze in kritično presodilo izjavo tožeče stranke, bi lahko zaključilo, da tožeča stranka poškodb ni utrpela v trgovini tožene stranke in je zato sodba po temelju napačna. Prisojena odškodnina je po višini po mnenju tožene stranke v vseh postavkah absolutno previsoka. Glede primarnega strahu je sodišče verjelo izpovedbi tožnice, da je ob padcu palice začutila izredno intenziven strah, kar je v nasprotju z izvedeniškim mnenjem, da tožnica primarnega strahu ob poškodbi ni utrpela. Postavlja se vprašanje intenzitete sekundarnega strahu, glede na to, da tožnica še hodi na smučanje in podobno. Glede prisojenega zneska za fizične bolečine je treba upoštevati, da naj bi imela tožnica po izvedeniškem mnenju ob poškodbi in še 15 minut globoko močno bolečino v predelu očesa, kasneje pa bolečin ni imela in jih tudi sedaj nima. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa pritožnik poudarja, da se je tožnica redno upokojila, vendar ne zaradi te poškodbe in da je njena aktivnost v vsakem primeru zaradi njene starosti že delno zmanjšana. Tožnica lahko opravlja vse aktivnosti in vsa dela kot pred poškodbo, podana ni nikakršna invalidnost in oko ni prizadeto, kar je potrdil sam izvedenec. Če je tožnica res invalid zaradi očesa, prejema invalidnino in bi moralo sodišče opraviti o tem poizvedbe na ZPIZ Slovenije, sicer bo tožnica neupravičeno obogatena na škodo toženca. Končno so po mnenju pritožnika napačno izračunani prisojeni pravdni stroški, to pa zato, ker je tožeča stranka obseg svojih stroškov napihnila in napisala nepotrebne vloge in razgovore. Vsaka stranka bi morala nositi svoje stroške postopka. Pritožba je delno utemeljen. Tožena stranka v celoti ugovarja temelju tega odškodninskega spora in povsem zanika svojo odgovornost za poškodbo, ki jo je tožnica utrpela na levem očesu, saj naj bi ta ne nastala kritičnega dne zaradi padca karnise v kabini za pomerjanje oblek v trgovini tožene stranke. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, zato uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Pritožba ne zatrjuje novih dejstev, izpodbija le dokazno oceno ugotovljenih dejstev, predvsem o tem, da je tožnica obiskala zdravnika zaradi obravnavane poškodbe šele po dopustu in sicer 16. avgusta 1994, do poškodbe pa naj bi prišlo po navedbah tožnice konec julija 1994. Vse okoliščine nastanka poškodbe, vzročne zveze med padcem karnise in poškodbo očesa ter relativno daljše časovno obdobje do prvega obiska zdravnika, je sodišče prve stopnje obravnavalo in logično ter prepričljivo obrazložilo na podlagi dokazne presoje, v kateri je pravilno upoštevalo tako mnenje izvedenca, kot tudi izpoved tožnice in zaslišanih prič ter ostale v postopku izvedene dokaze. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni dvoma, da se je tožnica poškodovala v trgovini tožene stranke, na način, kot je opisala, saj njeno izpoved potrjujeta v bistvenih delih priči - prodajalki v trgovini, ki sta bili prisotni ob dogodku, z medicinskega vidika pa možnost in posledice nastanka takšne poškodbe sodni izvedenec oftalmolog prof. dr. G. K. Pritožba sicer skuša izvedeniško mnenje in zaslišanje izvedenca prof. dr. K. prikazati kot nepopolno in neprepričljivo, predvsem z delnim povzemanjem njegove izpovedi, kar pa je povsem brez podlage. Izvedensko mnenje je strokovno, razumljivo in logično obrazloženo, zato ni nobene potrebe za dopolnjevanje dokaznega postopka z novim izvedencem specialistom oftalmologom oziroma z izvedencem sodnomedicinske stroke. Pač pa pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje napačno materialnopravno presojo glede višine določene odškodnine za vse tri vrste nepremoženjskih škod. Pravna podlaga za odločanje o višini pravične odškodnine za utrpelo in bodočo škodo je v določbah členov 200 in 203 Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sodišče prve stopnje je prisodilo tožnici za telesne bolečine in nevšečnosti odškodnino v višini 600.000,00 SIT. Pri tem je upoštevalo mnenje izvedenca ter izpoved same tožnice. Ugotovitve izvedenca, da je tožnica ob sami poškodbi utrpela močno, globoko bolečino v predelu levega očesa, kasneje pa bolečin ni več imela in jih tudi sedaj nima, tudi ob upoštevanju vseh nevšečnosti laserskega posega in pogostih pregledov očesnega ozadja pri zdravniku, pokažejo, da telesne bolečine in nevšečnosti niso bile tako intenzivne in dolgotrajne. To ugotavlja že sodišče prve stopnje, ko je zavrnilo previsok zahtevek tožnice, da pa bo odškodnina primerljiva s tistimi, dosojenimi v podobnih primerih, jo je potrebno iz tega naslova znižati na znesek 400.000,00 SIT. Podobno velja za prisojeno odškodnino zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti. Tožnica ima res glede na ugotovitve izvedenca in njeno lastno izpoved trajne funkcionalne posledice, ki se kažejo predvsem v tem, da določenih hitrih in sunkovitih gibov telesa ne sme izvajati, kar jo seveda ovira v vsakdanjem delu, na drugi strani pa ni mogoče zanemariti ugotovitve izvedenca, da svoje (intelektualno) delo lahko še nadalje opravlja ter da ostrina vida po poškodbi ni prizadeta. Kljub trajni posledici, ki se kaže v občasnem bliskanju in prikazovanju "pik" pred očmi, te posledice ne utemeljujejo višje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot 1.500.000,00 SIT. Po presoji pritožbenega sodišča je previsoko odmerjena tudi odškodnina zaradi strahu. Res je tožnica izpovedala, da se je ob dogodku močno ustrašila, na drugi strani pa izvedenec ugotavlja, da se je pri tožnici strah kazal le v obliki tako imenovanega sekundarnega strahu, to je zaskrbljenosti za izid zdravljenja. Tudi ob upoštevanju, da je vid izjemno pomembno čutilo in strah pred izgubo ne more biti vprašljiv, pa je priznana odškodnina iz tega naslova le previsoka nad zneskom 300.000,00 SIT. Na podlagi 4. točke 373. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77) je pritožbeno sodišče glede na gornje razloge deloma ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se tožnici prisodi odškodnina v skupnem znesku 2.200.000,00 SIT, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrne. Ker tožena stranka v pritožbi izrecno uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne navaja pa, v čem naj bi bile zagrešene, je pritožbeno sodišče preizkusilo te v mejah, ki jih je treba upoštevati po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP/77), pri tem pa ugotovilo, da kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77 niso podane. Sprememba izpodbijane sodbe pa terja tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških, ki so nastali med postopkom pri sodišču prve stopnje. Najprej je treba pojasniti, da so ti odmerjeni povsem pravilno glede na določbo 155. člena ZPP/77 in upoštevaje določbe odvetniške in taksne tarife, zato so neutemeljene drugačne pritožbene trditve. Tožeča stranka je uspela v pravdi s 75% zahtevka (temelj in višina), zato ji je tožena stranka dolžna povrniti ustrezen del pravdnih stroškov v višini 232.238,00 SIT (2. odstavek 154. člena ZPP/77). V pritožbenem postopku pa je tožena stranka uspela s pritožbo v višini 800.000,00 SIT in le od tega zneska ji je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 166. člena ZPP/77 v zvezi z 2. odstavkom 154. člena ZPP/77 priznalo stroške sestave pritožbe (375 odvetniških točk), poročila stranki (10 točk) in sodne takse glede na gornjo vrednost 13.500,00 SIT, kar znese 47.149,00 SIT in se nalaga v plačilo tožeči stranki.