Jedro

Preuranjena je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predloga za ureditev stikov, ob ugotovitvi, da otrok potrebuje terapijo, da predela svoja čustva in zamere do očeta in da bi se po izvedeni terapiji, ki bi trajala tri mesece ali dlje stiki ponovno lahko vzpostavili.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v II. točki izreka (glede odločitve o stikih) in se v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a ne razveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici razsodilo, da se ml. sin pravdni strank zaupa v varstvo in vzgojo materi (I. točka izreka), da se stiki med tožencem R.M., kot očetom in L.M., kot njegovim sinom ne določijo (II. točka izreka) in toženca zavezalo k plačilu preživnine za ml. sina od 1.11.2013 dalje, in sicer v višini 300,00 EUR mesečno (III. točka izreka). V preostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka se iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščeni odvetniški družbi pritožuje toženec, ki prvostopenjskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni oz. podrejeno, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi opozarja, da je že tekom prvostopenjskega postopka opozarjal na dejstvo, da ml. L. potrebuje terapijo, s katero bo premagal stiske in odpore do toženca, kar je potrdil tudi izvedenec, ki je v izvedenskem mnenju zaključil, da bo ml. L. po ustrezni terapiji pripravljen na minimalne stike z očetom, ki bi se po terapiji, ki bi trajala tri mesece ali dlje, začeli vzpostavljati. Stiki ml. L. s tožencem pa bi bili tudi po mnenju sodnega izvedenca dolgoročno potrebni in koristni. Da ne gre za situacijo, ko bi bili razlogi za odvzem pravice do stikov toženi stranki na njeni strani, pač pa za začasno situacijo, ki jo bo ml. L. ob ustrezni psihoterapevtski pomoči in angažiranju mame prebrodil, je v razlogih izpodbijane sodbe ugotovilo tudi sodišče, zato odločitev v izreku ni skladna s citirano ugotovitvijo, zaradi česar so razlogi sodbe v nasprotju z II. točko njenega izreka. Toženec se zato z odločitvijo sodišča, da se stiki ne določijo, ne strinja, saj meni, da bi moralo sodišče določiti ustrezno terapijo, s katero bi bilo mogoče zasledovati koristi ml. L., to je ponovno vzpostavitev stikov z njegovim očetom. Meni, da je tožeča stranka s svojimi negativnimi sporočili pri ml. otroku že povzročila težko popravljive posledice zato meni, da bo popolna omejitev stikov med ml. L. in toženo stranko brez določitve terapije, ki bi pomagala pri razrešitvi L. stiske ml. L. le še bolj odtujila od njegovega očeta, zaradi česar odločitev sodišča nikakor ni v otrokovo korist. Da so manipulacije ter neresnične navedbe tožeče stranke razlog za zmedeno obnašanje ml. otroka izhaja tudi iz zapisnika CSD Nova Gorica z dne 3.2.2014, v katerem je strokovna delavka izpostavila svoj pomislek, da je ml. L. določene stavke naučen ter da se jih trudi povedati ustrezno zgolj zaradi lojalnosti do matere in ne zato, ker bi sam tako čutil. Toženec se ne more znebiti občutka, da bo v posledici odločitve sodišča, da se stiki ne določijo, prišlo zgolj do podaljšanja trenutnega stanja, ki pa je tako za toženca, kot tudi za ml. L. obremenjujoča in nikakor ni ml. otroku v korist. Obstaja nevarnost, da bi zaradi dolgotrajnega neizvajanja stikov med ml. L. in očetom prišlo do pretrganja njune starševske vezi. Meni, da ni dovolj le apelirati na tožnico, kot je to storilo sodišče, pač pa bi sodišče moralo določiti izvajanje terapije za ml. L.. Ker tega ni storilo, je kršilo materialno pravo, in sicer temeljno usmeritev družinskega prava, to je upoštevati in zagotavljati koristi otroka. Zagrešilo pa je tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem in drugem odstavku 408. člena ZPP, ki sodišču narekuje, naj v zakonskih in družinskih sporih ukrene vse, da bi se zagotovile pravice in koristi ml. otrok. Po mnenju toženca je sodišče zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o za predmetni postopek odločilnih dejstvih. Sodišče se ni ukvarjalo niti s tem, da bo ml. otroku s podaljševanjem konfliktnega stanja, v katerem se stiki toženca z ml. otrokom pravdnih strank ne izvajajo ter v katerem ml. L. prejema številna negativna sporočila o svojem očetu, povzročena nenadomestljiva škoda, ki pa bi jo bilo z ustrezno odločitvijo v predmetnem postopku mogoče preprečiti. Zdi se, da je sodišče pri odločitvi v predmetnem postopku spregledalo ugotovitev sodnega izvedenca, da ima tožnica bistveno vlogo pri razumevanju vzrokov in premagovanju močnega odklanjanja vsakršnih stikov ml. L. s tožencem ter da bi mld. L. storil vse, če bi videl, da bi bila tožnica pri tem zadovoljna in da bi slednja njegove stike s tožencem podpirala. Sodišče se ni opredelilo niti do predloga, da naj tožnica ml. L. kdaj pripelje na obisk s starim staršem, saj si slednji to resnično želijo. Ni videti razumnega razloga, da bi bilo ml. otroku pravdnih strank potrebno odrekati tudi njegove stike s starimi starši ter ga s tem še bolj odtujiti od očetove družine. Da stiki s starimi starši ml. L. ne bi bili v korist, ne izhaja iz novega v predmetnem postopku izvedenega dokaza, niti niso podane nikakršne okoliščine, ki bi kazale na to, da takšni stiki ml. otroku ne bi bili v korist. 3. Toženec se nikakor ne more strinjati tudi z višino preživninske obveznosti, kot je določilo sodišče v III. točki izreka izpodbijane sodbe. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da L. za svoje preživetje potrebuje 500,00 do 600,00 EUR mesečno je po mnenju tožene stranke pretirano in ne izhaja iz dokazov, ki so bili izvedeni v predmetni zadevi. Po mnenju toženca je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede zneska, ki naj bi ga ml. L. potreboval za svoje preživetje, glede preživninskih sposobnosti pravdnih strank ter glede višine preživninskih obveznosti toženca, zagrešilo pa je tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe, navedeni v obrazložitvi v nasprotju s točko 3 izreka sodbe, zaradi navedenih pomanjkljivosti pa sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožba izpostavlja, da se sodišče ni opredelilo do navedb v zvezi s toženčevim prispevanjem k preživljanju ml. L., zlasti v zvezi s pretežno skrbjo za ml. sina vse do septembra 2013, o plačevanju kreditov in stroškov za stanovanje, v katerem je ml. L. prebival skupaj s tožnico, o nakupu šolskih potrebščin in korekcijskih očal, o plačilih šole, vrtca in zavarovanj, dopustov, itd. čeprav je toženec svoje navedbe dokazno podprl z računi in izpiski iz transakcijskega računa. Nasprotno je sodišče verjelo tožnici, da za varuško za ml. L. mesečno plača znesek 150,00 EUR, čeprav tožnica svojih trditev ni podkrepila niti z enim samcatim dokazom (računom ali potrdilom o plačilu). Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog toženca o zaslišanju prič (sosedov), ki bi lahko potrdile, da tožničin partner večino časa živi pri njej, saj ga tam zelo pogosto vidijo. Sodišče je po mnenju toženca napačno zaključilo, da dejstvo, da so v stanovanju skupaj s tožnico in ml. L. prebiva še ena oseba, ne bi bistveno vplivalo na razporeditev stroškov bivanja. Gre namreč za odraslo osebo, na katero nedvomno pripada znaten delež stanovanjskih stroškov (1/3 skupnih stroškov), ki bi ga moralo sodišče pri odločitvi v predmetni zadevi upoštevati, pa ga ni. Sodišče tudi ni specificiralo potreb ml. otroka in v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, zakaj šteje, da slednje znašajo med 500,00 in 600,00 EUR mesečno. Tožena stranka meni, da bi bilo odločitev sodišča v tem delu mogoče preizkusiti zgolj v primeru, če bi sodišče natančno navedlo potrebe ml. L. in zneske, ki so potrebni za zadovoljitev teh potreb. Ker tega ni storilo izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih. Tudi v kolikor bi veljal zaključek, da ml. L. z preživetje potrebuje približno 550,00 EUR, bi upoštevaje otroški dodatek v višini 114,00 EUR, za znesek katerega je potrebno zmanjšati denarno ovrednotene potrebe ml. L., na pravdni stranki skupaj odpade še znesek 436,00 EUR, pri čemer nikakor ni logično, da bi morala tožena stranka prispevati znesek 300,00 EUR, tožeča stranka pa le 136,00 EUR. Meni, da bi nanjo večji delež preživninske obveznosti odpadel zgolj v primeru, če bi bile njene preživninske zmožnosti bistveno višje, pa niso. Končni znesek na njeni plačilni listi je bil res približno 1.300,00 EUR, vendar ne gre prezreti, da so v navedenem znesku upoštevani tudi potni stroški tožene stranke, ki se vsak dan vozi v službo iz A. v B., ki znašajo približno 250,00 EUR. Plača tožene stranke tako znaša približno 1.000,00 EUR mesečno in je povsem primerljiva dohodku tožeče stranke zlasti upoštevaje 13. plačo in napitnine. Tožena stranka izpostavlja tudi, da se tožeča stranka v službo vozi iz C. v D., zaradi česar so njeni mesečni potni stroški bistveno nižji, po oceni tožene stranke znašajo kvečjemu 20,00 EUR mesečno. Upoštevaje navedeno sta dohodka tožeče in tožene stranke povsem primerljiva, nelogična je zato odločitev sodišča, da na toženo stranko pripada preživninska obveznost v več kot dvakratnem znesku, kot znaša obveznosti tožeče stranke, ki jo je slednja skladno z izpodbijano sodbo dolžna zagotoviti za preživljanje ml. L..

4. Na pritožbo tožene stranke je po pooblaščeni odvetniški družbi odgovorila tožeča stranka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožene stranke v celoti zavrne, potrdi sodbo sodišča prve stopnje in toženi stranki naloži v plačilo stroške tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo. Poudarja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je prvostopenjsko sodišče odločilo, da se stiki ne določijo na podlagi izvedenskega mnenja, iz katerega izhaja, da je sicer izvedenec popolnoma prepričan, da so stiki za L. načeloma potrebni in koristni, vendar jih v sedanjem trenutku odsvetuje, saj rezultati kažejo, da L. stiki žal bolj škodijo, kot koristijo. Ker je izvedenec na naroku med svojim zaslišanjem pojasnil tudi, da mati stikov L. z očetom na zavednem nivoju ne zavrača, so po prepričanju tožnice povsem neprimerne vse drugačne pritožbene navedbe tožene stranke. Pravilna in obrazložena je tudi odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, ki se nanaša na določitev preživnine za ml. L..

5. Pritožba tožene stranke je deloma utemeljena.

Glede odločitve o preživnini:

6. Starši imajo pravico in dolžnost, da z neposredno skrbjo, s svojim delom in dejavnostjo zagotavljajo uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok. Zaradi zdrave rasti, skladnega osebnostnega razvoja in usposobitve za samostojno življenje in delo, imajo starši pravico in dolžnost, da skrbijo za življenje, osebnostni razvoj in koristi svojih ml. otrok. Preživljanje otroka je zakonska dolžnost roditeljev, ki je omejena na njihove sposobnosti in zmožnosti (prvi odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju: ZZZDR). Prvostopenjsko sodišče je pri odmeri preživnine za ml. L. uporabilo pravilno materialnopravno izhodišče in preživnino odmerilo glede na potrebe ml. sina ter materialne in pridobitne zmožnosti staršev. Pritožbeno sodišče poudarja, da preživninske potrebe mladoletnih otrok niso matematični seštevek ugotovljenih stroškov, pri čemer bi moralo sodišče za vsako kategorijo stroškov natančno ugotoviti njihovo višino. Stroški, kot jih je specificirala tožnica, nudijo sodišču zgolj objektivizirano oporo, ki naj prepreči arbitrarno sojenje. Preslikava življenja v matematični izračun pa ni mogoča. Sodišče prve stopnje je na podlagi 129.a člena ZZZDR zaključilo, da je za zagotavljanje uspešnega telesnega in duševnega razvoja mld. L. potrebno med 500,00 in 600,00 EUR mesečno, kar je tudi ustrezno obrazložilo. S takšno vrednotno oceno pritožbeno sodišče soglaša in ne drži pritožbena trditev, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Z izpodbijano sodbo je sodišče toženca zavezalo k plačevanju preživnine od novembra 2013 dalje, zato se sodišču ni bilo potrebno opredeljevati do toženčevih navedb v zvezi s preživljanjem mld. L. pred navedenim obdobjem. Tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da prvostopenjsko sodišče ni ravnalo pravilno, ko pri določanju višine preživnine ni upoštevalo, da tožnica za hčerki prejema otroški dodatek. Vrhovno sodišče je v odločbi II Ips 186/2014 poudarilo, da otroški dodatek ni več denarna pomoč otroku, ampak je ta prejemek namenjen zadovoljevanju potreb družine, v kateri otrok trenutno živi in se po razpadu družine odmeri na novo, upoštevajoč razmere v na novo oblikovani družini, upoštevajoč nove partnerje obeh staršev in tudi otroke, ki jih ti novi partnerji pripeljejo s seboj v družino. Poleg navedenega se preživnina, ki je odmerjena glede na nove razmere, tudi upošteva pri odmeri otroškega dodatka in se pravica do otroškega dodatka prizna za dobo največ enega leta. Zaradi navedenega po mnenju Vrhovnega sodišča ni več pravilen pristop, da se pri določitvi preživninske obveznosti staršev, upošteva otroški dodatek, ki je bil družini odmerjen pred njenim razpadom glede na število članov in upoštevajoč tedanje dohodke in premoženje članov družine. Po presoji pritožbenega sodišča je pravilna tudi razporeditev preživninskega bremena, po kateri toženec za mld. L. prispeva 300,00 EUR na mesec. S svojimi prihodki (iz plačilnih list za obdobje VI do XII/ 2014 izhaja, da je njegova plača v tem obdobju, brez upoštevanja potnih stroškov znašala od 1.092,00 do 1.168,00 EUR) bo to breme nedvomno zmogel. Ob dejstvu, da tožnica mld. L. nudi vsakodnevno skrb, nego in vzgojo, je prav, da toženec v denarju prispeva k njegovemu preživljanju nekaj več kot polovico.

Glede odločitve o stikih:

7. Pritožbeno sodišče najprej opozarja, da je v zadevah, ki se tičejo razmerja staršev z otroki, potrebno ravnati še s posebno pozornostjo, saj potek časa lahko privede do de facto odločitve o zadevi, kar še posebej velja za postopek odločanja o stikih.

8. V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče na podlagi mnenja izvedenca in poročil CSD ugotovilo, da stiki z očetom L. v dani situaciji, ko L. odločno odklanja kakršenkoli kontakt z očetom, ne bi bili v korist. Izpostavilo pa je tudi ugotovitve izvedenca, da gre za sedanje krajše obdobje v katerem L. očeta odklanja, da pa L. od začetka ni dojemal očeta kot neko patološko negativno osebnost, ampak so njegovi primarni spomini na očeta pozitivni in da na podzavestnem nivoju otrok kaže zadovoljiv ambivalenten odnos do očeta. Izvedenec je zato ocenil, da L. potrebuje terapijo, da predela svoja čustva in zamere do očeta in bi se po izvedeni terapiji, ki bi trajala tri mesece ali dlje, ponovno vzpostavili stike z očetom. V strokovni literaturi je bilo že večkrat poudarjeno, da je za razvoj fanta v tej starosti (L. bo v juliju 2015 dopolnil 9 let) nujno potrebno, da se identificira tudi z očetom. Takšno identifikacijo pa omogočajo le kvalitetni stiki z očetom in seveda materino odobravanje teh stikov. V otrokovo korist je, da čim prej vzpostavi stike z očetom in normalen odnos do njega, kar mu bo omogočilo tudi normalen osebnostni razvoj in bi se lahko ob odsotnosti stikov z očetom večala njegova notranja napetost, kar bi lahko vodilo v razvoj travmatizirane osebnosti. Končen cilj, ki ga potrebno doseči, je nedvomno normalen in zdrav razvoj otrokove osebnosti tako v socialnem kot v čustvenem pogledu. Upoštevaje navedeno in ob zaključku prvostopenjskega sodišča, da gre za začasno situacijo, ki jo bo L. ob ustrezni psihoterapevtski pomoči in ustreznem angažiranju mame, v doglednem času prebrodil, je odločitev prvostopenjskega sodišča glede (ne) ureditve stikov najmanj preuranjena. V dani situacije je razmišljanje prvostopenjskega sodišča, ki je ureditev stikov odklonilo preveč ozko. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na odločitev o stikih (II. točka izreka) razveljavilo in sodbo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj prvostopenjsko sodišče upošteva, da gre za zapletene družinske razmere, ki niso trajnega značaja, saj je tudi po mnenju izvedenca obdobje otrokovega odklanjanja stikov kratkotrajno in bi se ob ustrezni terapiji lahko ovire za ureditev stikov odpravile. V novem sojenju naj prvostopenjsko sodišče o stikih ponovno odloči, ko se bo ta začasna situacija (pri razrešitvi katere naj prvostopenjsko sodišče ob strokovni podpori CSD tudi samo aktivno sodeluje) razrešila.

9. Tožena stranka stroškov pritožbenega postopka ni priglasila, zato o njih ni bilo potrebno odločati. Ker v tej pravdi za ureditev družinsko-pravnih razmerjih vsaka stranka s svojega zornega kota podaja stališča in se zavzema za ureditev razmerij, je ob uporabi pravila o prostem preudarku (413. člen ZPP) tudi v pritožbenem postopku ustrezna rešitev, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je zato tožničin zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka zavrnilo.