Jedro

Četudi bi organ ugotovil, da je v postopku izdaje odločbe prišlo do kršitve 408. člena (in morebitnih drugih določb) ZFPPIPP, to ne bi pomenilo, da je podan ničnostni razlog po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, saj kršitev materialnega predpisa per se ne pomeni razloga za izrek ničnosti odločbe (ki naj bi tako kršitev vsebovala).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju organ za BPP) zavrnil tožničin predlog za ugotovitev ničnosti odločbe istega organa št. Bpp 842/2012 z dne 19. 3. 2019 za vračilo sredstev, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe istega organa št. Bpp 842/2012 z dne 4. 5. 2012. V obrazložitvi je navedel, da je 19. 3. 2019 izdal odločbo, s katero je ugotovil, da se je premoženjsko stanje tožnice po štirih letih od pravnomočnosti odločbe o dodelitvi BPP izboljšalo do te mere, da ni več upravičena do BPP, zato ji je naložil vračilo sredstev po 49. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Tožnica dolgovanega zneska ni poravnala, zato je bila predlagana izvršba, davčni organ pa je izdal sklep o davčni izvršbi na dolžničine denarne prejemke z dne 17. 1. 2020. Tožnica je 2. 6. 2020 predlagala razveljavitev oziroma ugotovitev ničnosti odločbe z dne 19. 3. 2019, pri čemer se je oprla na 6. točko prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Organ je ugotovil, da ničnostni razlogi iz prvega odstavka 279. člena ZUP, vključno s 6. točko, niso podani. Navaja, da terjatev iz naslova BPP ni zastarala, niti ni nastala pred 1. 3. 2016, zato je ni mogoče šteti med odpuščene obveznosti v postopku osebnega stečaja tožnice in zaradi česar odločba ni v nasprotju z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Sklicuje se tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu X Ips 291/2016 z dne 17. 10. 2018 in ugotavlja, da obveznost vračila sredstev, izplačanih iz sredstev BPP, nastane šele z izdajo odločbe, torej v tem primeru z odločbo z dne 19. 3. 2019 (oziroma njeno pravnomočnostjo), ne pa z odločbo o dodelitvi BPP v letu 2012. Navaja še, da je bila odločba o vračilu sredstev izdana v zastaralnem roku petih let po 125. členu Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). Dodal je še, da je vročitev odločbe z dne 19. 3. 2019 izkazana.

2. Tožnica se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo. V njej navaja, da je prejela odločbo o dodelitvi BPP leta 2012, ko je bila prejemnica denarne socialne pomoči v višini 265,22 EUR. Enako stanje je bilo leta 2014, ko se je upokojila in pridobila pravico do starostne pokojnine v znesku 647,88 EUR. Ta se je zgolj usklajevala po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ) oziroma je bila primerljiva z rastjo življenjskih stroškov, torej v okviru zakonskega minimuma za BPP. Tudi če bi kasneje prosila za BPP, bi ji bil ta odobren. Ker se, objektivno gledano, njeno premoženjsko stanje v zadnjih štirih letih ni spremenilo, ni podana okoliščina iz 49. člena ZBPP. Navaja še, da je bila tudi v osebnem stečaju v času od 1. 3. 2016 ter so ji bile na podlagi sklepa z dne 10. 11. 2017 odpuščene vse obveznosti do tega datuma, med katere spadajo tudi terjatve iz naslova BPP, vključno s terjatvijo, ki je predmet te tožbe. Kot dokaz predlaga vpogled v listine, ki jih našteje, in zaslišanje strank. Sodišču predlagala, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

3. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi, v zvezi s čemer trdi, da se je tožničino premoženjsko stanje spremenilo, in hkrati dodaja, da so te navedbe tudi pravno nerelevantne, ker je bilo o tem že pravnomočno odločeno z odločba št. Bpp 842/2012 z dne 19. 3. 2019, ki je postala pravnomočna 4. 5. 2019. Predlaga zavrnitev tožbe in naložitev plačila stroškov postopka tožnici.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Predmet tega upravnega spora je zakonitost odločitve o zavrnitvi tožničinega predloga za ugotovitev ničnosti odločbe št. Bpp 842/2012 z dne 19. 3. 2019 za vračilo sredstev, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe istega organa št. Bpp 842/2012 z dne 4. 5. 2012. 6. Ničnost odločbe je izredno pravno sredstvo, katerega uveljavljanje ni časovno omejeno. Zaradi posledic, ki iz ničnosti izhajajo, so ničnostni razlogi v zakonu omejeni in natančno določeni, in sicer v prvem odstavku 279. člena ZUP, ter jih je treba razlagati restriktivno. Iz razloga v 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ki ga v predlogu uveljavlja tožnica, se za nično izreče odločba, v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost. Po ustaljeni upravnosodni praksi (npr. I U 240/2018, I U 2629/2017, III U 52/2017, idr.) to pomeni, da tudi še taka očitna kršitev zakona ne predstavlja ničnostnega razloga po tej točki, če v materialnem predpisu ni izrecno določeno, da ima ta kršitev zakona za posledico ničnost upravnega akta.

7. Tožnica je v predlogu za izrek ničnosti odločbe št. Bpp 842/2012 z dne 19. 3. 2019 uveljavljala, da je ta obremenjena z ničnostnim razlogom iz 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, ker je bila izdana v nasprotju s 408. členom ZFPPIPP in (posledično) sklepom o odpustu obveznosti St 730/2016 z dne 10. 11. 2017, iz katerega izhaja, da odpust obveznosti učinkuje za vse terjatve upnikov, nastalih do 1. 3. 2016, torej (po tožničinem mnenju) tudi za sredstva, ki jih je tožnica pridobila z odločbo št. Bpp 842/2012 z dne 4. 5. 2012. 8. Po presoji sodišča je organ za BPP, (sicer) po vsebinski presoji vseh zatrjevanih kršitev materialnega zakona (408. člena ZFPPIPP in v postopku osebnega stečaja tožnice izdanega sklepa o odpustu obveznosti), sprejel pravilen sklep, da uveljavljani ničnostni razlog ni podan.

9. 408. člen ZFPPIPP (ki opredeljuje terjatve, za katere učinkuje odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja) namreč ne določa ničnosti odločbe kot posledice za kršitev v tej določbi predpisane vsebine (če bi odločba tako kršitev vsebovala), zato je že na tej podlagi treba pritrditi odločitvi organa za BPP. Povedano drugače: četudi bi organ ugotovil, da je v postopku izdaje odločbe z dne 20. 3. 2019 prišlo do kršitve 408. člena (in morebitnih drugih določb) ZFPPIPP, to ne bi pomenilo, da je podan ničnostni razlog po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, saj - kot že povedano - kršitev materialnega predpisa per se ne pomeni razloga za izrek ničnosti odločbe (ki naj bi tako kršitev vsebovala). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe slednje sicer ni izrecno razvidno, kar pa ne spremeni pravilnosti odločitve organa za BPP, tj. zavrnitve predloga tožnice za ugotovitev ničnosti odločbe z dne 19. 3. 2019. 10. Glede na navedeno tožbeni ugovori, ki se po vsebini vsi nanašajo na odločbo št. Bpp 842/2012 z dne 19. 3. 2019, torej odločbo o vračilu sredstev (in sicer, da se tožničino premoženjsko stanje ni spremenilo oziroma izboljšalo do te mere, da bi nastopila podlaga za vračilo sredstev, da je bila tožnica v osebnem stečaju od 1. 3. 2016 in so ji bile na podlagi sklepa, St 730/2016 z dne 10. 11. 2017, odpuščene vse obveznosti do tega datuma, kamor sodi tudi terjatev iz naslova BPP), niso pravno pomembni za odločitev, saj po pojasnjenem ob odsotnosti izrecne zakonske določbe, ki bi določala ničnost zaradi kršitve navedenih določb ZFPPIPP, na odločitev v tej zadevi ne vplivajo. Ob tem sodišče še dodaja, da je tožničin ugovor o objektivno nespremenjenem premoženjskem stanju tožbena novota po 52. členu ZUS-1 in zato tudi kot tak nesprejemljiv. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Slednjega (da bi obrazložila, zakaj tega dejstva upravičeno ni uveljavljala že v upravnem postopku) pa tožnica v tožbi ni storila.

11. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnice na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Sodišče je odločitev sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, na seji, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev (tj. da je bilo s pravnomočno odločbo z dne 19. 3. 2019 odločeno o vračilu sredstev iz naslova BPP, da je bila tožnica v postopku osebnega stečaja od 1. 3. 2016, končanega 11. 12. 2017), ni bilo sporno, temveč je šlo za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava (tj., 408. člena ZFPPIPP v zvezi s 6. točko prvega odstavka 279. člena ZUP). Zato sodišče predlaganih dokazov (vpogled v sklep o odpustu obveznosti St 730/2016 z dne 10. 11. 2017, odločba o dodelitvi denarne socialne pomoči z dne 14. 2. 2014 in uradne poizvedbe o denarni socialni pomoči tožnice, odločba ZPIZ 9915297 z dne 17. 11. 2014, sklep o končanju postopka osebnega stečaja St 730/2016 z dne 11. 12. 2017, sklep o začetku postopka osebnega stečaja St 730/2016 z dne 1. 3. 2016, priloga ZPIZ - prikaz 18-letnih pokojninskih osnov ter zaslišanja strank) ni izvedlo. Z vpogledom v izpodbijani akt in v tožničino vlogo - predlog za ugotovitev ničnosti, ki je bil podlaga za to, da je toženka vodila upravni postopek in v njem izdala izpodbijano odločbo, pa sodišče ni izvajalo dokazov.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

14. Sodišče ni odločalo o tožničini prošnji za oprostitev plačila sodnih taks, ker je tožnica že po zakonu oproščena plačila sodnih taks v tovrstnih sporih (10. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1).