Jedro

V davčnem postopku se praviloma izterjujejo vse izvršljive davčne obveznosti ne glede na to, da odločbe, s katerimi so bile odmerjene, zaradi teka pritožbenih ali sodnih postopkov še niso postale pravnomočne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi dolga iz premičnin je prvostopni organ začel davčno izvršbo dolga, ki skupaj s stroški davčne izvršbe znaša 93.590,98 EUR. Prvostopni organ je določil način davčne izvršbe z rubežem, cenitvijo in prodajo premičnin.

Drugostopni organ je s svojo odločbo tožnikovi pritožbi delno ugodil in odpravil izpodbijani prvostopni sklep v delu, ki se nanaša na zamudne obresti iz naslova prispevkov za zdravstveno zavarovanje (konto 3099) v znesku 26,43 EUR in zamudne obresti iz naslova prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (konto 3109) v znesku 49,49 EUR, navedene v seznamu izvršilnih naslovov št. DT 42914-322/2008-1(14032-02) z dne 18. 11. 2008. V tem delu se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek in odločanje, v preostalem delu pa se pritožba zavrne.

V obrazložitvi te svoje odločbe se drugostopni organ sklicuje na določbe 143., 145. in 151. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2, Uradni list RS, št. 117/06). Sporen davčni dolg je razviden iz navedenega seznama izvršilnih naslovov z dne 18. 11. 2008, ki je sestavljen v skladu s 145. členom ZDavP-2 in je sestavni del izpodbijanega sklepa. Izpodbijani sklep v odpravljenem delu ni v skladu z določbami 1. do 8. točke drugega odstavka 145. člena ZDavP-2, ker iz podatkov v spisu ni razvidno, od katere glavnice so navedene zamudne obresti obračunane. Zato ga v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. Kljub temu, da o vloženi pritožbi zoper odločbo št. DT 0610-36/2007-7-0905-30 z dne 28. 1. 2008, s katero je bil v postopku inšpekcijskega nadzora odmerjen davek na dodano vrednost (DDV), še ni bilo odločeno, je navedena odločba postala izvršljiva dne 13. 3. 2008 in tako v skladu s 145. členom ZDavP-2 predstavlja veljaven izvršilni naslov za začetek davčne izvršbe. Ugovor, da se na podlagi navedene odločbe z dne 28. 1. 2008 že vodi postopek davčne izvršbe na denarna sredstva, ki pa še ni končan, je neutemeljen, ker ima pristojni davčni organ na razpolago več načinov davčne izvršbe, vse do poplačila celotnega dolga. Prav tako je neutemeljen ugovor o tem, da izpodbijani sklep ni zadosti obrazložen, saj je pritožnik že večkrat v različnih postopkih na obeh upravnih stopnjah, ki se vsi nanašajo na isti odločbo z dne 28. 1. 2008, dobil pojasnila v zvezi z njegovimi pritožbenimi navedbami, vendar jih kljub temu ponavlja še naprej. Kot je razvidno iz spisov, je bil v posameznih postopkih vabljen na sestanke, kjer bi razčistili sporne zadeve, ki pa se jih ni želel udeležiti. O predlogu za zadržanje davčne izvršbe do odločitve o pritožbi odloča prvostopni organ. V ostale pritožbene navedbe, ki niso predmet tega postopka, se pritožbeni organ ni spuščal. Glede na navedeno bo moral prvostopni organ v ponovnem postopku (v odpravljenem delu) ugotoviti in navesti izvršilna naslova tudi za izterjavo zamudnih obresti iz naslova prispevkov iz zdravstvenega zavarovanja in iz naslova prispevkov iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v že navedeni višini (26,43 EUR oziroma 49,49 EUR) in na tej podlagi, v kolikor izvršilna naslova obstajata, izdati nov sklep o davčni izvršbi v skladu s 1. do 8. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2. Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z izpodbijanim sklepom o davčni izvršbi predvsem zato, ker se z njim izterjujejo obveznosti, ki so mu naložene z nepravnomočno odločbo z dne 28. 1. 2008, v zvezi s katero je vložil pritožbo. Ker je zaradi tega njegov poslovni račun blokiran, ne more plačati niti preostalih, sicer nespornih davčnih obveznosti iz seznama zaostalih obveznosti. Poleg tega davčni organ ni vsebinsko odločil o njegovem predlogu za odlog izvršitve sporne odločbe z dne 28. 1. 2008 do odločitve o pritožbi. S sklepom št. DT 0610-36/2007-9-0905-30 z dne 3. 3. 2008 je zavrgel njegovo vlogo z zahtevo, da naj oceni, zakaj je ali ni verjetno, da bi lahko pritožnik uspel s svojo pritožbo zoper odmerno odločbo. Tudi zoper ta sklep je vložil pravočasno pritožbo in še ni postal pravnomočen. Zato bi tudi v obrazložitvi izpodbijanega sklepa bilo potrebno argumentirano pojasniti, zakaj je davčni organ ocenil, da pritožbi zavezanca ne bi bilo mogoče ugoditi in je posledično dovolil izvršbo obveznosti, naloženih z nepravnomočno odločbo. Z izpodbijanim sklepom se izterjuje tudi določene obveznosti, ki jih je tožnik že plačal (dolg po obračunu DDV za obdobje januar-marec 2008 v znesku 972,00 EUR, dolg po obračunu za DDV za obdobja april-junij 2008 v znesku 681,00 EUR, petmesečna akontacija v znesku 92,70 EUR, petmesečna akontacija v znesku 125,60 EUR in petmesečna akontacija v znesku 219,03 EUR). Poleg tega se zoper njega za isti dolg po odmerni odločbi z dne 28. 1. 2008 že vodi postopek davčnega izvršbe, ki pa še ni končan, tudi o tem pa v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni zapisano ničesar. Izpodbijani sklep torej ni obrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti, posledično mu je onemogočena učinkovita pritožba. Izpodbijani sklep tudi ni sestavljen v skladu z določili ZDavP-2 (151. člen), saj v izreku ni navedena njegova davčna številka. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je bilo na razloge, ki jih navaja tožnik v tožbi, v celoti odgovorjeno že v drugostopni odločbi, št. DT 499-29-598/2008 z dne 1. 6. 2009, zato sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi davčni organ od tožnika izterjuje neplačane izvršljive davčne obveznosti po seznamu izvršilnih naslovov z dne 18. 11. 2008, ki je tudi po presoji sodišča sestavljen v skladu s 145. členom ZDavP-2 in vsebuje vse v tem členu navedene obvezne sestavine, vključno z navedbo davčne številke. Zato je nasprotni tožbeni ugovor, po katerem izpodbijani sklep ne vsebuje vseh obveznih sestavin, ker v njem ni navedena davčna številka, neutemeljen. Pa tudi sicer bi lahko bil izostanek navedbe davčne številke relevanten le v primeru, če bi to lahko vplivalo na pravilnost odločitve (če bi npr. prišlo do zamenjave in identitete zavezanca ali kaj podobnega).

Tožbeni ugovor, po katerem davčni organ nezakonito izvršuje davčno obveznost po še ne pravnomočni odločbi z dne 28. 1. 2008 (DDV, na novo ugotovljen in odmerjen v inšpekcijskem postopku) je neutemeljen, ker se v davčnem postopku, glede na zakonsko ureditev, praviloma izterjujejo vse izvršljive davčne obveznosti ne glede na to, da odločbe, s katerimi so bile odmerjene, zaradi teka pritožbenih ali sodnih postopkov še niso postale pravnomočne.

Prav tako je neutemeljen tožbeni ugovor, v smislu katerega bi moral davčni organ vsebinsko odločiti o njegovi zahtevi za odlog izvršitve sporne odločbe z dne 28. 1. 2008 oziroma z izvršbo vsaj počakati do pravnomočnosti sklepa z dne 3. 3. 2008, s katerim je davčni organ zavrgel njegovo vlogo za odlog izvršitve navedene sporne odločbe z dne 28. 1. 2008. V zvezi s tem (suspenzivnim učinkom pritožbe) je v 87. členu ZDavP-2 določeno, da pritožba ne zadrži izvršitve odmerne odločbe, če ni s tem zakonom drugače določeno (prvi odstavek). Davčni organ po uradni dolžnosti, do odločitve o pritožbi, odloži davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi (drugi odstavek). Iz citiranih določb 87. člena ZDavP-2 izhaja (temu pa pritrjuje tudi dosedanja upravno-pravna praksa), da o morebitni odložitvi davčne izvršbe izvršljive odmerne odločbe odloči davčni organ po uradni dolžnosti, ne pa tudi na predlog stranke oziroma, da ima predlog stranke samo značaj pobude za odločanje po uradni dolžnosti. Zato je davčni organ, glede na tako zakonsko ureditev, tožnikovo zahtevo po meritornem odločanju o odlogu davčne izvršbe utemeljeno zavrgel. Če bi davčni organ sledil tožnikovi zahtevi glede vsebine obrazložitve takšne odločitve, bi celo obstajala nevarnost nezakonitega prejudiciranja vsebinske odločitve.

Tožbeni ugovor po katerem se z izpodbijanim sklepom izterjujejo tudi obveznosti, ki bi jih naj tožnik že plačal, je neutemeljen, saj tožnik z njim izpodbija izvršilni naslov, kar pa po ZDavP-2 ni dovoljeno. Tožnikovo pavšalno sklicevanje na sodno prakso je neutemeljeno, ker ne gre za primerljivo dejansko in pravno stanje zadev.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06 s spremembami).