Jedro

Toženka zatrjuje, da v omenjeni pogodbi oziroma sporazumu, ki ga je podpisala, ni bila upoštevana resnična volja pogodbenih strank. Zatrjuje torej svojo zmoto v izjavi. Ta bi bila lahko upoštevna le, če je do zmote prišlo kljub strankini skrbnosti, ki se zahteva v prometu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 990,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2012 dalje ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 309,20 EUR.

Zoper takšno odločitev je toženka vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati določila 30. poglavja Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki določajo pravila v postopku v sporih majhne vrednosti. Tako bi moralo sodišče prve stopnje razglasiti sodbo takoj po koncu glavne obravnave in ob razglasitvi sodbe stranke poučiti, pod katerimi pogoji se lahko pritožijo. V obravnavani zadevi sodišče prve stopnje navedenih zakonskih določil ni upoštevalo. Podana je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče ni obrazložilo svoje odločitve o pravdnih stroških. Sodišče pa je tudi napačno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Sporazuma z dne 3. 11. 2012 ne bi nikoli podpisala, če bi vedela kaj je v njem napisano.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku v sporih majhne vrednosti je pritožbeni preizkus sodbe omejen na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega dostavka 339. člena ZPP in na zmotno uporabo materialnega prava. Toženka s pritožbenim očitkom nepravilne uporabe prvega in drugega odstavka 457. člena ZPP ne uveljavlja nobene kršitve, ki so naštete v drugem odstavku 339. člena ZPP. Navedenega očitka ne bi bilo mogoče opredeliti niti kot relativno bistveno kršitev določb ZPP, saj okoliščina, da sodišče sodbe ni razglasilo takoj po koncu glavne obravnave in hkrati ob razglasitvi sodbe ni poučilo navzoče stranke, pod katerimi pogoji se lahko pritožijo, je pa izdalo pisno sodbo s pisnim pravnim poukom, ne more vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe (prim. prvi odstavek 339. člena ZPP).

Toženka uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena , ki v obsegu zatrjevane kršitve določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti, če nima razlogov. Po pritožbenih trditvah toženke naj bi bila podana navedena kršitev, ker izpodbijana sodba nima razlogov o stroškovni odločitvi. Sodišče prve stopnje se je pri odmeri stroškov sklicevalo na stroškovnik tožeče stranke, ki ga je vložila v pravdni spis. Gre za v sodni praksi uveljavljeno postopanje sodišča pri odločanju o odmeri stroškov. Ne drži torej, da izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, kar bi toženka pri pripravi pritožbe lahko storila z vpogledom v stroškovnik. Odmero pa je mogoče preizkusiti tudi z vpogledom v Odvetniško tarifo, ki določa nagrado za posamezne odvetniške storitve. Te so bile navsezadnje iste kot tiste, ki jih je opravil pooblaščenec toženke. Toženka se torej ne more sklicevati na nezmožnost preizkusa izpodbijane odločitve, zato uveljavljena bistvena kršitev določb postopka ni podana.

Sodišče pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe, ki je v pritožbenem postopku v sporih majhne vrednosti neizpodbojna, izhaja, da sta pravdni stranki 3. 11. 2014 podpisali sporazum o predčasni prekinitvi najemnega razmerja. S sporazumom je bilo med drugim dogovorjeno, da mora toženka plačati zapadlo najemnino v skupnem znesku 990,00 EUR do 6. 11. 2012. Med strankama je bilo tudi nesporno, da toženka dogovorjenega zneska ni poravnala. Toženka je ugovarjala, da v omenjenem sporazumu ni navedeno vse, kar je bilo med strankama predhodno dogovorjeno, to pa je, da se bo pri plačilu najemnine upoštevalo katastrofalno slabo stanje v najetem stanovanju. Pri tem ni navedla, kako naj bi se navedena okoliščina upoštevala pri plačilu najemnine.

Toženka torej zatrjuje, da v omenjeni pogodbi oziroma sporazumu, ki ga je podpisala, ni bila upoštevana resnična volja pogodbenih strank. Zatrjuje torej svojo zmoto v izjavi. Ta bi bila lahko upoštevna le, če je do zmote prišlo, kljub strankini skrbnosti, ki se zahteva v prometu. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da toženka ni izkazala dolžne skrbnosti, ko je podpisala pogodbo, ne da bi jo prej prebrala. S skrbnim ravnanjem, ki se pri podpisovanju pogodbe lahko zahteva od vsakega povprečnega človeka, bi se takšni sklenitvi pogodbe lahko izognila. Ne glede na navedeno pa je treba še poudariti, da bi se toženka lahko obveznosti, ki izhaja iz omenjene pogodbe oziroma sporazuma izognila le na način, da bi takšno pogodbo spravila s sveta oziroma zahtevala njeno razveljavitev (drugi odstavek 46. člena Obligacijskega zakonika). Tega pa toženka ni storila.

Glede na navedeno je izpodbijana sodba pravilna in je pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti, zato je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP).