Jedro

Tako tožnico kot investitorja, ki sta umaknila zahtevo, je zastopala ista pooblaščenka, ki je odvetnica, zato se tožnica ne more sklicevati na obveznost organa, ki mora po četrtem odstavku 7. člena ZUP skrbeti da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo v postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Ljubljana, Izpostava Šiška, je zavrnila tožničino zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo petih stanovanjskih objektov na zemljiščih, navedenih v I. točki izreka izpodbijane odločbe. Prvostopenjski upravni organ v obrazložitvi navaja, da je zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil na podlagi 66. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04 in 126/07 – v nadaljevanju ZGO-1), ker tožnica še ne izkazuje pravice graditi na vseh parcelah. Tako ugotavlja, da tožnica ni izkazala pravice graditi električnega voda, ki bi potekal po parc. št. 809/356, 809/240 in 809/238 k. o. ... Po vpogledu v zemljiško knjigo je upravni organ ugotovil, da je lastnik parc. št. 809/240 k. o. ... družba A. d. o. o., pogodba o pridobitvi služnosti, ki je bila v postopku predložena pa ni notarsko overjena in ne izkazuje tožničine pravice graditi, saj je bila sklenjena med A., d. o. o., in B. d. o. o. Lastnik drugih dveh parcel in še treh drugih pa je C.C., s katerim je tožnica sklenila pogodbo, ki se nanaša na služnostno pravico izgradnje, vzdrževanja, popravila in rekonstrukcije vseh komunalnih vodov ter služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi vozili po teh zemljiščih, vendar ni predložila dokazila o vpisu te pogodbe v zemljiško knjigo. Po ugotovitvi upravnega organa predvidena gradnja ni skladna s prostorskim aktom in ni zagotovljena minimalna komunalna opremljenost, ker se pot, ki je določena v prostorskih aktih, prestavlja in ne ohranja, ker predvidene gradbene parcele nimajo dovoza na javno cesto, ker parkirišča niso locirana na gradbenih parcelah, ampak v oddaljenosti 150 m. Drugostopenjski upravni organ je pritožbo zavrnil kljub temu, da je ocenil, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti v delu, v katerem prvostopenjski organ ugotavlja, da predlagana gradnja ni v skladu z veljavnim prostorskim aktom in da ni zagotovljena minimalna komunalna opremljenost. Organ druge stopnje je namreč pritrdil ugotovitvi, da tožnica za predlagano gradnjo pravice graditi v celoti ne izkazuje. Tako navaja, da zemljiškoknjižno stanje ne izkazuje, da bi imel B. pravico ustanoviti stavbno pravico. Sporno naj bi bilo ali gre za ustanovitev ali za njen prenos. Če gre za prenos pa mora biti izkazana veriga vseh pogodb o prenosu stvarne pravice. Dalje pritrjuje tudi ugotovitvi, da tožnica ne izkazuje, da ima potrebno služnostno pravico na zemljiščih parc. št. 809/240, 809/356 in 809/238 k. o. ...

Tožnica se z navedeno odločitvijo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, naj odpravi odločbi upravnega organa prve in druge stopnje, organu prve stopnje naloži izdajo gradbenega dovoljenja, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Meni, da izkazuje pravico graditi, ker je v zemljiški knjigi že vpisana plomba, pod katero se vodi predlog za vpis pogodbe o pridobitvi stvarne oziroma obligacijske pravice. Tako glede parcel, na katerih so predvidena parkirišča, navaja, da je bila med C.C. in družbo B. d. o. o., (bivšo investitorko) sklenjena pogodba o ustanovitvi stavbne pravice, ki je bila pri notarju overjena 5. 11. 2009, predlog za vpis te pogodbe v zemljiško knjigo pa je družba B. d. o. o., vložila 6. 11. 2009 ob 8.55 uri. Na podlagi te pogodbe je lahko navedena družba brez lastnikovega soglasja prenesla svojo pravico investitorstva na drugega investitorja. Ker je tudi stavbna pravica prenosljiva, je bila sklenjena pogodba o ustanovitvi stavbne pravice med družbo B. d. o. o. in tožnico, predlog za vpis te pravice v zemljiško knjigo je bil vložen istega dne (tj. 6. 11. 2009) ob 11.35 uri. Glede ugotovitve, da tožnica ni izkazala pravice graditi, ker pogodba o ustanovitvi služnosti ni notarsko overjena, pa tožnica meni, da bi jo moral upravni organ na to opozoriti. V zvezi s tem navaja še, da je bila v času izdaje izpodbijane odločbe zaradi vknjižbe pridobitve služnosti na parc. št. 809/240 k. o. ... na predlog družbe B. d. o. o., vpisana plomba. Ker je bila pogodba o ustanovitvi služnosti sklenjena med družbo A. d. o. o. in družbo B. d. o. o. bi moral po mnenju tožnice upravni organ po tem, ko sta navedena družba in D. D. umaknila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, tožnico kot edino investitorico opozoriti naj odpravi te pomanjkljivosti.

V tožbi trdi, da se ni imela možnosti izreči o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe in navaja razloge, s katerimi utemeljuje, da gre za objekt, ki bo imel zagotovljen dostop do javne ceste in da na območju Mestne občine ... ni mogoče povsod zagotoviti parkirišč na funkcionalnem zemljišču stanovanjske stavbe. Tudi v tožbi odločbi prvostopenjskemu organu očita pomanjkljivo obrazložitev.

Toženka je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Glede na tožbene navedbe sodišče uvodoma poudarja, da v skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnikov. Kot upravni akt po ZUS-1 se šteje upravna odločba in drug tam našteti oblastveni posamični akt, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). To pomeni, da je v tem upravnem sporu predmet preizkusa zakonitost odločbe upravnega organa prve stopnje, s katerim je ta odločil o zavrnitvi izdaje gradbenega dovoljenja. Predmet preizkusa zakonitosti v upravnem sporu torej ni odločba pritožbenega organa o zavrnitvi pritožbe zoper prvostopenjski akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Pri preizkusu zakonitosti same odločitve pa sodišče ni vezano zgolj na razloge izpodbijanega prvostopenjskega akta, ampak lahko upošteva tudi razloge pritožbenega upravnega organa, s katerimi ta v okviru svojih pooblastil v skladu z ZUP te dopolni ali celo navede drugačne razloge (tretji odstavek 248. člena ZUP).

Tako je drugostopenjski organ pritrdil tožničinim očitkom o neobrazloženosti izpodbijane določbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da nameravana gradnja ni v skladu s prostorskim aktom in da ni zagotovljena minimalna komunalna opremljenost. Sodišče pa pritrjuje stališču drugostopenjskega organa, da ta procesna kršitev v obravnavani zadevi ni odločilna, ker je prvostopenjski upravni organ pravilno ugotovil, da tožnica ni v celoti izkazala pravico graditi. Zato se ni spuščalo v presojo utemeljenosti tožbenih navedb, ki se nanašajo na dostop do javne ceste in na interpretacijo določbe prostorskega akta, po kateri morajo biti parkirišča praviloma zagotovljena na funkcionalnem zemljišču uporabnika. Pravica graditi namreč mora biti izkazana za vse nepremičnine, na katerih je predvidena gradnja ali izvajanje del. V obravnavani zadevi je torej odločilno, ali je tožnica izkazala pravico graditi, kot to določa 56. člen ZGO-1. Četrti odstavek 54. člena določa, da mora investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložiti tudi dokazilo o pravici graditi, če ta pravica še ni vpisana v zemljiško knjigo. V obravnavanem primeru ni sporno, da stavbna pravica na zemljiščih, na katerih so predvidena parkirna mesta, ni vpisana v zemljiško knjigo. Prav tako ni sporno, da v zemljiško knjigo ni vpisana pravica služnosti za novo predvideni električni vod, ki bi potekal preko parc. št. 809/356, 809/240 in 809/238 k. o. ... Tudi ni sporno, da pogodba o ustanovitvi služnosti na parc. št. 809/240 k. o. ..., ki je bila predložena med postopkom, ni notarsko overjena, in da ni bila sklenjena s tožnico.

Tožnica sicer v tožbi upravnemu organu očita, da bi jo glede na določbe 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 in spremembe – v nadaljevanju ZUP) moral pozvati, naj to pomanjkljivost odpravi, ker sta 13. 1. 2010 druga dva investitorja zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja umaknila. Vendar je po presoji sodišča ta očitek neutemeljen že zato, ker je tako tožnico kot investitorja, ki sta umaknila zahtevo, zastopala ista pooblaščenka, ki je odvetnica in se zato tožnica ne more sklicevati na obveznost organa, ki mora po četrtem odstavku 7. člena ZUP skrbeti da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo v postopku. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe in iz upravnih spisov pa je celo razvidno, da je tožnica 26. 2. 2010, torej po tem, ko sta druga dva investitorja umaknila zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, predložila pogodbo o ustanovitvi služnosti za dve parc. št. (809/356 in 809/238 k. o. ...) z dne 19. 2. 2010. Zakaj dokazila pravice graditi ni predložila tudi za parc. št. 809/240 k. o. ..., tožnica ne pojasni, navaja le, da je zaradi vknjižbe služnosti v zemljiški knjigi na predlog B. d. o. o., vpisana plomba. Da bi se ta nanašala na tožničino pravico, pa tožnica v tožbi niti ne zatrjuje in ne navaja, da bi lahko predložila notarsko overjeno pogodbo, ki bi izkazovala, da ima pravico graditi na zemljišču, če bi jo upravni organ pozval. Če tožnica za eno nepremičnino ni izkazala, da ima pravico graditi, zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja ni mogoče ugoditi. To pomeni, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita že zato, ker tožnica navedene pravice ni izkazala za nepremičnino s parc. št. 809/240 k. o. ... Glede na tožbene navedbe v zvezi z nepremičninami, na katerih so predvidena parkirna mesta, pa sodišče zgolj pripominja, da soglaša s stališčem pritožbenega organa, da oseba, ki ni lastnik zemljišč ne more ustanoviti stavbne pravice. V vprašanje, ali v obravnavanem primeru pogodba o ustanovitvi stavbne pravice, ki jo je tožnica sklenila z družbo B. d. o. o. Ljubljana, dejansko pomeni prenos te pravice ali ne, in ali jo je mogoče veljavno prenesti pred njenim nastankom, pa se sodišču ni bilo treba spuščati že zato, ker je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita iz prej navedenega razloga.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Zavrnitev tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških, ki jih tožnica uveljavlja (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).